Jedro

Sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev II. kategorije invalidnosti in priznanja invalidskih pravic iz tega naslova, ne da bi sodišče odločilo v okviru svojih pooblastil iz 30., 34. in 35. člena ZDSS o zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe tožene stranke, je zato pomanjkljiva. Na ta način je bilo z njo odločeno o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost (16. člen ZPP/77), saj je predmet sodne presoje v tem socialnem sporu lahko le odločanje o zakonitosti dokončnih aktov tožene stranke. Ker je izrek prvostopne sodbe zato nerazumljiv, se sodba ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se pri njem ugotovi II. kategorija invalidnosti in da se mu na tej podlagi priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 34. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 - ZPIZ) za priznanje uveljavljene pravice.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, ker je v celoti sprejelo kot pravilne dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in njegovo pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odstavka 385. člena ZPP/77 v zvezi s 13. točko 2. odstavka 354. člena in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP/77. V obrazložitvi revizije navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sta obe sodišči oprli svojo odločitev na listino, ki jo je izdala invalidska komisija kot organ tožene stranke. Pritožbeno sodišče ni preizkusilo, ali sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, to je ugotovitev zmanjšane delovne zmožnosti tožnika zaradi sprememb v zdravstvenem stanju na dan izdaje dokončne odločbe tožene stranke. S sklicevanjem na mnenje invalidske komisije II. stopnje in upoštevanjem le-tega pri svoji presoji, je sodišče prve stopnje napačno sklepalo, da je zdravstveno stanje tožnika dne 7.1.1998 enako, kot je bilo na dan 8.6.1994 (ko je tožena stranka dokončno odločala o tožnikovi zadevi za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja), in tako dejanskega stanja glede preostale delovne zmožnosti tožnika v času trajanja predsodnega postopka ni ugotovilo. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da razveljavi obe sodbi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Ugotovilo pa je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Obe sodišči sta, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, obravnavali in odločali o vsebini tožbe, v kateri tožnik ni postavil določenega zahtevka. Po določbi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) se za vsebino tožbe, ki jo v sporu iz 30. člena tega zakona vloži zavarovanec, smiselno uporabljajo določbe 23. člena tega zakona. Po omenjenih določbah tožniku, ki uveljavlja presojo zakonitosti dokončne odločbe iz socialne varnosti, ni potrebno postavljati zahtevka, če pa ga postavi, sodišče nanj ni vezano.

Neposredni predmet presoje v obravnavanem sporu je zakonitost konkretne in dokončne odločitve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, torej njena skladnost s formalnim in materialnim zakonom. Sodišče je pooblaščeno za presojo zakonitosti akta, izdanega v predsodnem postopku, ne pa za samostojno odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot je bilo glede na izrek prvostopne sodbe odločeno v konkretnem primeru. Presoja materialne zakonitosti odločbe tožene stranke obsega uporabo materialnega prava, presoja formalne zakonitosti pa vprašanje pristojnosti organa, ki je odločbo izdal, pravilnost in zakonitost predhodnega postopka in sestavne dele izpodbijane odločbe. Presoja formalnih zakonitosti pa vsebuje tudi oceno dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, ki je tekel pri toženi stranki, saj brez te presoje ni mogoča uporaba materialnega prava. Zakonitost dokončne odločbe se presoja po trenutku njene izdaje. Zato se po 30. členu ZDSS sme tožba v sporih iz 5. člena vložiti le zoper dokončno odločbo pristojnega organa.

Tožbeni zahtevek torej ni opredeljen le z njegovo formulacijo, ampak tudi in predvsem z dejstvi, na katera tožnik opira svoj zahtevek (1. odstavek 186. člena ZPP/77). Pomembnost teh procesnih določb ima v sporu o tožbenem zahtevku z dejansko podlago, ki je urejena v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju še posebno težo, saj sodišče glede na določbe 7., 253., 260. in 322. člena tega zakona v zvezi s 30. in 35. členom ZDSS primarno presoja in odloča o zakonitosti dokončnih aktov tožene stranke. Tak način odločanja sodišča v socialnih sporih je predpisan v 35. členu ZDSS. Po 1. odstavku omenjenega določila ima sodišče v primeru, ko ugodi zahtevku in odločbo razveljavi, dve možnosti, in sicer da samo odloči o pravici in obveznosti ali pa da naloži stranki izvedbo novega postopka in izdajo nove odločbe, pri čemer je vezano na omejitev iz 3. odstavka tega člena. Kadar pa zavrne tožbeni zahtevek, mora ugotoviti, da so izpodbijane odločbe zavoda zakonite.

Ker se je tožnik od vložitve tožbe skliceval na dejansko in pravno podlago iz 253. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v zvezi s 30. in 23. členom ZDSS, bi morala sodba sodišča prve stopnje v izreku vsebovati presojo zakonitosti tožniku izdane dokončne odločitve. V vsakem sporu se namreč odloča o pravnih razmerjih (nastalih, obstoječih ali bodočih) med strankama, zato mora biti o teh razmerjih s sodbo jasno odločeno. Sodba, ki teh pogojev ne izpolnjuje in s katero ni odločeno o pravicah, dolžnostih in pravnih razmerjih strank, ni razumljiva in se ne da preizkusiti.

Sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev II. kategorije invalidnosti in priznanja invalidskih pravic iz tega naslova, ne da bi sodišče odločilo v okviru svojih pooblastil iz 30., 34. in 35. člena ZDSS o zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe tožene stranke, je zato pomanjkljiva. Na ta način je bilo z njo odločeno o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost (16. člen ZPP/77), saj je predmet sodne presoje v tem socialnem sporu lahko le odločanje o zakonitosti dokončnih aktov tožene stranke. Ker je izrek prvostopne sodbe zato nerazumljiv, se sodba ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. V razlogih svoje odločitve se je sodišče prve stopnje sicer ukvarjalo z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga odločitvi tožene stranke, pri čemer pa se za ugotovitev odločilnih dejstev, za katere je potrebno strokovno znanje, ni ravnalo v skladu z določbo 261. člena ZPP/77 (pri čemer je opozoriti, da so po 266. členu ZPIZ izvedenski organi zavoda invalidske komisije ter zdravniki posamezniki - 1. odstavek). Zaradi tega so bili razlogi, navedeni v njeni sodbi, nejasni in med seboj v nasprotju (mnenje Inštituta za medicino dela, prometa in športa Kliničnega centra iz Ljubljane in mnenje Invalidske komisije II. stopnje). Zlasti pa niso bila razjasnjena tista odločilna dejstva, ki so obstajala in bila ugotovljena do izdaje dokončne odločbe tožene stranke, to je do 8.6.1994. Do tega dne je lahko služila kot dejanska podlaga odločitvi toženega zavoda le ugotovitev invalidske komisije II. stopnje z dne 31.5.1994, da pred oceno tožnikove delazmožnosti po Inštitutu za medicino dela, prometa in športa ne more dati dokončnega mnenja o njegovi preostali delovni zmožnosti.

Pritožbeno sodišče, ki je zavrnilo kot neutemeljene pritožbene ugovore o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju, s svojo sodbo ni odpravilo ugotovljenih kršitev zakona. Čeprav je v obrazložitvi navedlo, da je v pristojnosti sodišča le presoja pravilne uporabe materialnega prava, uporabljenega do izdaje drugostopne odločbe z dne 8.6.1994 - saj bi sicer sodišče brez zakonite podlage prevzelo pooblastilo tožene stranke - je vzdržalo kot materialnopravno pravilno v veljavi sodbo sodišča prve stopnje. Ker je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in s tem prevzelo v svojo odločitev prvostopni izrek, ki nasprotuje v obrazložitvi navedenim razlogom, se tudi pravilnost izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. To pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP/77. Ker so bila v postopku pred nižjima sodiščema storjene uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP/77 ugodilo reviziji in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Določbe ZPP/77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe zakona Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).