Jedro

Tožnik nima lastne pravne subjektivitete, temveč vedno deluje v imenu in za račun Republike Slovenije, odločitev o zavrnitvi njegove zahteve za izdajo dovoljenja za prodajo nepremičnine v državni lasti, ki jo je sprejel drug državni organ (ministrstvo, pristojno za okolje, oziroma organ v njegovi sestavi), zato ni odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za prodajo nepremičnine v državni lasti, nekdanje stražnice A., parc. št. 684/4 k. o. ... v izmeri 4.200 m2, s stavbiščem v površini 178 m2, ki se nahaja znotraj zavarovanega območja Triglavski narodni park in naravni vrednosti državnega pomena ... .

2. Iz njene obrazložitve izhaja, da gre za postopek izdaje dovoljenja za prodajo nepremičnine na podlagi pogojev iz 2. točke drugega odstavka 85. člena ter 2. in 3. točke prvega odstavka 85. a člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). Organ ugotavlja, da se obravnavana nepremičnina nahaja znotraj drugega varovanega območja Triglavskega narodnega parka (v nadaljevanju TNP, ID 1412), na varovanem območju naravne vrednote državnega pomena ... (ID ...), na posebnem varstvenem območju Nature 2000 Julijci (SPA SI5000019), na posebnem ohranitvenem območju Natura 2000 Julijske Alpe (SACSI3000253) in na varovanem ekološko pomembnem območju Julijske Alpe (ID 21100).

3. Pred izdajo izpodbijane odločbe je organ pridobil strokovno mnenje Zavoda RS za varstvo narave in upravljavca zavarovanega območja Javnega zavoda TNP. Oba zavoda sta ob sklicevanju na določbe Zakona o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP-1) podala mnenje, da prodaja nepremičnine in njen prehod iz državne v zasebno last ne prispeva k doseganju varstvenih ciljev in namenov zavarovanja, s prodajo pa bi se izgubilo tudi zemljišče, ki je namenjeno varstvu naravne vrednote. Ob upoštevanju navedenih mnenj in vsebine Načrta upravljanja TNP, je upravni organ ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji iz navedenih določb ZON za prodajo obravnavane nepremičnine.

4. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. 5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da nepremičnina, ki je bila zgrajena za potrebe nekdanje jugoslovanske vojske, že od osemdesetih let služi za turistične namene in je bila kmalu po izgradnji oddana v najem. To pomeni, da ni nikoli služila za namen varstva in upravljanja zavarovanega območja oziroma za namena varstva naravne vrednote, zato bi organ moral podati soglasje za njeno prodajo. Zaradi varovanja ciljev in namena varstvenih območij v TNP v osrednjem območju parka veljajo varstveni režimi, ki jih je mogoče zagotoviti, saj sta oba zavoda vključena in sodelujeta pri sprejemanju in spremembi prostorskih aktov občine, občina pa ima po odloku na tem območju tudi predkupno pravico. Uveljavlja neenako obravnavanje v razmerju do prodaje državnih nepremičnin v k. o. ....

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožba ni dovoljena.

8. V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

9. V upravnem sporu je torej mogoče izpodbijati le tiste upravne akte, ki izpolnjujejo formalne in materialne pogoje za pojem upravnega akta, kot ga definira ZUS-1, druge akte pa le, če tako določa zakon. Upravni akt je pravni pojem, ki je za potrebe upravnega spora izrecno definiran v 2. členu ZUS-1 in se razlikuje od pojma upravne odločbe (akta, izdanega v upravnem postopku).1

10. V tem upravnem sporu izpodbijana odločba, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo dovoljenja za prodajo nepremičnine, ki skladno s prvim odstavkom 85. člena ZON ni v pravnem prometu, ne izpolnjuje pogojev za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Navedena odločba namreč ne vsebuje odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika v smislu prvega stavka prvega odstavka in drugega odstavka 2. člena ZUS-1. 11. V slovenskem pravnem redu nosilci pravne subjektivitete (pravne osebnosti) niso posamezni državni organi (med katere spada tožnik), temveč zgolj Republika Slovenija (prim. prvi odstavek 7. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije; ZVRS), ki je v tem upravnem sporu tožena stranka.

12. Kot pravni subjekt je zato Republika Slovenija tista, ki je nosilka pravic in obveznosti, ki izvirajo iz lastninske pravice na nepremičnem premoženju v državni lasti, oziroma povedano drugače: Republika Slovenija je lastnica nepremičnine, ki je predmet izpodbijanega akta. Skladno s prvim odstavkom 9. člena in prvim odstavkom 14. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe)2 z nepremičnim premoženjem države sicer upravljajo in z njimi (odplačno) razpolagajo tudi državni organi, med katere, kot rečeno, spada tudi tožnik. To pa ne spremeni dejstva, da ti organi, glede na to, da nimajo svoje lastne pravne subjektivitete, pri tem niso nosilci lastnih (svojih) pravic in pravnih koristi, temveč delujejo (vstopajo v civilnopravna razmerja in opravljajo materialna dejanja, prim. drugi odstavek 9. člena Zakona o državni upravi; ZDU-1) v imenu in za račun Republike Slovenije.

13. Ker torej tožnik nima lastne pravne subjektivitete, temveč vedno deluje v imenu in za račun Republike Slovenije, odločitev o zavrnitvi njegove zahteve za izdajo dovoljenja za prodajo nepremičnine v državni lasti, ki jo je sprejel drug državni organ (ministrstvo, pristojno za okolje, oziroma organ v njegovi sestavi), zato ni odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi (temveč kvečjemu o pravni koristi tožene stranke, to je Republike Slovenije). V posledici navedenega izpodbijana odločba ni upravni akt v smislu prvega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

14. Ta odločba pa ni niti drug akt, o katerem sodišče lahko odloča v upravnem sporu v smislu drugega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj v ZON, niti v kakšnem drugem zakonu, ni predvideno, da bi bilo zoper odločitev iz 85. oziroma 85.a člena ZON dopustno sodno varstvo v upravnem sporu.

15. Ker torej izpodbijana odločba ni upravni akt oziroma (drug) akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Prim. E. Kerševan v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba 2019, str. 19-20. 2 Smiselno enake določbe pa ima tudi sedaj veljavni zakon, ZSPDSLS-1.