Jedro

Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Direktor tožene stranke, B.B., in priča A.A. namreč nista vedela izpovedati, kako konkretno se je delovni proces pri toženi stranki v oddelku za zagotavljanje kakovosti spremenil, da delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno. Strinjati se je z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta navedeni priči zgolj na splošno navajali, da so pri toženi stranki uvedli nove proizvode in da so spremenili proces dela tako, da so naloge tožnika prerazporedili. Pri tem pa nista pojasnili, konkretno katere naloge so se razporedile in kateri delavci te naloge sedaj opravljajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 11. 2013 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika v osmih dneh pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto „kontrolor službe zagotavljanja kakovosti II“, mu obračunati in plačati za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi plačo za polni delovni čas v neto znesku, upoštevaje mesečno bruto osnovo 1.297,28 EUR ter mu za to obdobje obračunati in plačati vse prispevke iz naslova pokojninsko-invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vsakokratnega izplačila plač 18. dne v mesecu do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v osmih dneh povrniti stroške postopka v znesku 838,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ekonomski razlogi niso izkazani, čeprav se tožena stranka nanje ni sklicevala in je kot poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi navedla organizacijske, strukturne oziroma tehnološke razloge. Že iz navedbe, da tožena stranka ni dokazala strukturnih razlogov, ker je šlo za minimalni del sprememb, pa še pri teh je tožnik delal, izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do sprememb prišlo. Ne drži, da tožena stranka odpovednih razlogov ni navedla in dokazala. Da je do reorganizacije prišlo, je posredno potrdil tudi tožnik, saj je izpovedal, da se izvaja kontrola proizvodov v proizvodnji ter pojasnil, da je sam večino časa delal na vhodni kontroli. Direktor tožene stranke je izpovedal, da so se določeni dokumenti prej ročno vnašali, sedaj pa to poteka na elektronski način, kar pomeni, da kontrolo opravi dobavitelj namesto tožnika v funkciji vhodnega kontrolorja. Zmotna je dokazna ocena izpovedi priče A.A. Zagotavljanje kvalitete v proizvodnem procesu ni leporečje, ampak stopnja v razvoju, ko se kvaliteta proizvodov zagotavlja v vseh procesih proizvodnje. Ne drži, da je direktor tožene stranke svojo izpoved glede odločitve o odpustu tožnika spremenil. Sodišče prve stopnje namreč direktorju ni pustilo do besede, saj ga je vsakič, ko je želel pojasniti razloge za nastanek okoliščin za odpoved, prekinilo oziroma je bila njegova izjava napačno prevedena oziroma interpretirana. Do reorganizacije delovnih procesov je prišlo, ker so se naloge vhodne kontrole prenesle na dobavitelje in na proces proizvodnje. V zvezi s spremembo strukture proizvodov opozarja na izpoved direktorja tožene stranke, ki je pojasnil, da je bila zaradi novih produktov druga vrsta kontrole, in na izpoved A.A. Da je do spremembe v strukturi proizvodov prišlo, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da direktorju tožene stranke, B.B., ni pustilo, da poda izpoved. Ob vpogledu v zapisnik o zaslišanju navedene priče z dne 12. 6. 2014 in 13. 7. 2015 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedeni priči omogočilo, da pove, kar ve o zadevi, in odgovori na postavljena vprašanja. V delih, kjer je pričo sodišče prve stopnje v svoji izpovedi prekinilo, pa je bilo to iz razloga, ker s svojo izpovedjo ni odgovorila na postavljeno vprašanje. Takšno postopanje sodišča prve stopnje je skladno z določbami ZPP, zato smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana tožniku s strani tožene stranke in mu vročena 18. 11. 2013. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (npr. poslovni razlog), ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani (prvi odstavek 84. člena ZDR-1).

7. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu kontrolor službe zagotavljanja kakovosti II. Iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka v oddelku za zagotavljanje kakovosti izvedla reorganizacijo dela zaradi spremenjene strukture produktov in posodobitve tehnoloških in proizvodnih procesov ter s tem bistvenega zmanjšanja obsega dela v oddelku za zagotavljanje kakovosti.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ugotovilo je, da ekonomski razlogi niso izkazani, ker se je promet tožene stranke in s tem njen prihodek v letu 2013 občutno povečal. Izkazani niso strukturni razlogi, ker je šlo za minimalni del sprememb v strukturi proizvodov, pa še pri teh je tožnik delal. Tožena stranka ni dokazala niti organizacijskih razlogov, ker ni izvedla reorganizacije oddelka kakovosti in ni predložila spremenjene organizacije in sistemizacije. Prav tako ni dokazala, katere tehnološke spremembe ter kje in na kakšen način jih je izvedla in v čem so vplivale na zmanjšanje števila zaposlenih v oddelku za kakovost, zato niso izkazani niti tehnološki razlogi. Tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje zato v celoti ugodilo.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni uspela dokazati obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Direktor tožene stranke, B.B., in priča A.A. namreč nista vedela izpovedati, kako konkretno se je delovni proces pri toženi stranki v oddelku za zagotavljanje kakovosti spremenil, da delo tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno. Strinjati se je z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta navedeni priči zgolj na splošno navajali, da so pri toženi stranki uvedli nove proizvode in da so spremenili proces dela tako, da so naloge tožnika prerazporedili. Pri tem pa nista pojasnili, konkretno katere naloge so se razporedile in kateri delavci te naloge sedaj opravljajo. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da sprememba v strukturi produktov ne more predstavljati utemeljenega odpovednega razloga, saj gre za minimalen obseg novih proizvodov, pa še pri teh je tožnik delal. V pritožbi tožena stranka graja navedene ugotovitve sodišča prve stopnje s povzemanjem svojih trditev iz vlog, vendar te niso dokaz in zato ne morejo vplivati na presojo, ali je tožena stranka uspela dokazati obstoj utemeljenega odpovednega razloga. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik posredno potrdil reorganizacijo delovnega procesa. Iz njegove izpovedi, da se kontrola proizvodov opravlja tudi v proizvodnji, sam pa je delal večino časa v vhodni kontroli (pri čemer ima v pogodbi o zaposlitvi oboje navedeno med njegovimi delovnimi nalogami), namreč reorganizacija ne izhaja. Pritožba izpostavlja izpoved direktorja tožene stranke, B.B., da so se določeni dokumenti prej vnašali ročno, sedaj pa to poteka po elektronski poti. Takšna izpoved pa ne dokazuje obstoja organizacijskega razloga, saj iz nje ni mogoče sklepati na obseg potrebnih delovnih nalog tožnika. Direktor tožene stranke namreč ni pojasnil, kako je tako spremenjen način dela vplival na tožnikovo delo, prav tako tega ni storila priča A.A. Z dopolnjevanjem in pojasnjevanjem izpovedi navedenih prič sedaj v pritožbi pa tožena stranka ne more spremeniti rezultata dokaznega postopka. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja tudi izpoved priče A.A. (da kontrolo produktov opravljajo pred dobavo dobavitelji, med obdelavo komponent pa delavci v procesu proizvodnje), ki pa iz zapisnika o njegovi izpovedi (list. št. 51 - 54) ne izhaja. Priča je zgolj pavšalno izpovedala, da so se procesi združili, pri čemer je njena izpoved v precejšnjem delu težko razumljiva in iz nje ni mogoče izluščiti konkretnega pojasnila o tem, zakaj tožnikovo delo ni več potrebno. Takšna ugotovitev ni mogoča niti na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke, B.B., da zaradi novih proizvodov ni bilo več kontrole, ampak je bila druga vrsta kontrole. Tudi izpovedi priče A.A., da ne kontrolirajo, ampak zagotavljajo kvaliteto, ki jo je sodišče prve stopnje označilo za leporečje, ni mogoče razumeti na način, kot to navaja pritožba, da gre za več stopenj v razvoju, saj to iz izpovedi priče ne izhaja. Ne glede na to, da je tožena stranka v svojih vlogah (in sedaj ponovno v pritožbi) poslovni razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi opisala in pojasnila, lahko sodišče tožbeni zahtevek zavrne le, če tožena stranka v izvedenem dokaznem postopku ta odpovedni razlog tudi dokaže. Tega pa tožena stranka v konkretnem primeru ni storila.

10. Na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne vplivajo sicer zmotna materialnopravna stališča sodišča prve stopnje, da je razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi v tem, da tožena stranka ni spremenila sistemizacije delovnih mest in da je do odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo že v začetku leta 2013, podana pa je bila šele novembra 2013. Sprememba sistemizacije in formalna ukinitev delovnega mesta v skladu z ustaljeno sodno prakso(1) ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi čas, ki preteče od nastanka poslovnega razloga oziroma od odločitve za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu, ne vpliva (več(2) ) na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ZDR-1 ne določa roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pritožbeno sodišče se zaradi irelevantnosti navedenih dejstev ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki napadajo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu (prvi odstavek 360. člena ZPP). Prav tako z vidika pravilne rešitve v obravnavani zadevi ni potreben odgovor pritožbenega sodišča na pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi ekonomski razlog, čeprav ta ni bil zatrjevan v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo tudi druge odpovedne razloge (ki so v odpovedi bili zatrjevani), te ugotovitve pa so pravilne, kot pojasnjeno zgoraj.

11. V pritožbi tožena stranka v zvezi z odločitvijo o reparacijskem tožbenem zahtevku v II. točki izreka izpodbijane sodbe navaja, da je tožnik soustanovitelj in večinski lastnik družbe C., d. o. o. Iz izpisa iz sodnega registra naj bi bilo razvidno, da je bil tožnik do 19. 11. 2013 direktor navedene družbe, od takrat dalje pa je direktor njegova žena, on je pa prokurist. Navaja, da je tožnik preračunljivo spremenil funkcijo v navedeni družbi, da bi užival pravice iz naslova brezposelnosti, istočasno pa se v svoji družbi ni zaposlil, čeprav je to možnost imel. Navedeno dejstvo pa ne more vplivati na pravilnost odločitve o reparacijskem tožbenem zahtevku. Tožniku, ki od odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje ni bil zaposlen, kot navaja tudi tožena stranka sama v pritožbi, pripadajo za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal pri toženi stranki. Na takšno odločitev sodišča ne vpliva morebitna možnost delavca, da bi se v času nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaposlil, pa se ni. Pritožbena navedba tako ni utemeljena.

12. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 181/2011 z dne 3. 4. 2012, in druge.

(2) Prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je v šestem odstavku 88. člena določal šestmesečni rok.