Jedro

Kateri spori so premoženjski in kateri niso premoženjski ne v določbah ZPP ne v drugih predpisih ni opredeljeno. Potrebna je torej opredelitev v vsakem primeru posebej. Za razmejitev je nedvomno pomemben tožbeni zahtevek, predvsem pa je odločilna celotna dejanska podlaga spora. Na splošno bi se lahko šteli kot premoženjskopravni spori tisti spori, ki izvirajo iz premoženjskih ali nepremoženjskih razmerij in se tičejo denarja ali predmetov ali storitev, ki se dajo izraziti v denarju. Pri tem glede na sodno prakso ni odločilno, ali gre za dajatvene ali ugotovitvene zahtevke. Po drugi strani pa je mogoče šteti kot nepremoženjske spore tiste, pri katerih sporni predmet niti približno ne more imeti denarnega ekvivalenta, npr. objava odgovora, ohranitev članstva v društvu, preklic izjave, ugotovitev očetovstva, ipd.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. P 117/98 z dne 17.4.2003 zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je dogovor pravdnih strank z dne 25.6.1991 zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke ničen. Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. I Cp 876/2003 z dne 21.4.2004 pritožbo tožeče stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti zadnji sodbi je tožeča stranka vložila revizijo. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5.10.2004 revizijo kot nedovoljeno zavrglo. Pritožbo proti sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopenjski sklep potrdilo.

Proti zadnjemu sklepu o zavrnitvi pritožbe v zvezi s sklepom o zavrženju revizije je tožeča stranka dne 7.2.2005 vložila revizijo in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da se ne strinja z zavrženjem revizije, ker naj bi sporna zadeva ne izpolnjevala pogoja iz drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku, to je vrednosti spora preko 1,000.000 SIT. Vztraja pri tem, da ni šlo za premoženjski spor ne pri dogovoru o ureditvi določenih vprašanj med strankama pri gradnji stanovanjskih hiš in da gre še manj za tak spor pri predlogu tožeče stranke sodišču, da ugotovi ničnost tega dogovora. Pogoj vrednosti spora nad 1,000.000 SIT velja samo za premoženjske spore. Razlaga sodišča, da velja vrednostna meja za vse spore, ne zdrži nobene razlage. Če bi cenzus veljal za vse spore, bi zakonodajalec besedo "premoženjskih" enostavno izpustil. Tožeča stranka poudarja, da je sama označila vrednost spora s 100.000 SIT pač zato, ker je treba vsakemu sporu določiti vrednost zaradi sodnih taks in priznavanja pravdnih stroškov v postopku.

Označevanje vrednosti z manj kot 1,000.000 SIT pa ne more imeti nobene škodljive posledice v zvezi s pravico do revizije, če ne gre za premoženjski spor. O tem, ali gre za premoženjski spor ali ne, pa sodišči nista niti ugotavljali.

Po 375. členu Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list, št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker tožnika izpodbijata sklep sodišča o zavrnitvi pritožbe proti sklepu o zavrženju revizije, je njuna revizija po 3. odstavku 384. člena ZPP dovoljena. V njej uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni konkretizirana. Ker se v revizijskem postopku nobene bistvene kršitve ne upošteva po uradni dolžnosti, lahko revizijsko sodišče samo zaključi, da je tako neopredeljeno uveljavljanje revizijskega razloga neutemeljeno.

Tožnika pa se ne strinjata z razlogom izpodbijanega sklepa, da v tej zadevi ni izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 367. člena ZPP. Vztrajata pri stališču, da v tej pravdi ne gre za premoženjski spor in menita, da za dovoljenost revizije vrednost spornega predmeta ni pomembna. S tem uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki pa po presoji revizijskega sodišča ni podan.

Sodišči druge in prve stopnje nista zavzeli stališča, da je v vsakem sporu za dovoljenost revizije potrebno, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Obe sta jasno napisali, da velja to za premoženjske spore, kakor je tudi sicer določeno v 2. odstavku 367. člena ZPP. Posebej tega res nista utemeljevali, sicer pa tudi tožnika v reviziji utemeljitve, da v tej pravdi ne gre za premoženjski, spor nista navedla. Morebitne trditve o tem v drugih vlogah niso upoštevne, saj sme revizijsko sodišče upoštevati revizijo le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

Kateri spori so premoženjski in kateri niso premoženjski ne v določbah Zakona o pravdnem postopku ne v drugih predpisih ni opredeljeno. Potrebna je torej opredelitev v vsakem primeru posebej. Za razmejitev je nedvomno pomemben tožbeni zahtevek, predvsem pa je odločilna celotna dejanska podlaga spora (primerjaj stališče Zveznega civilnega posvetovanja, Poročilo VS RS 1/85, str. 3). Na splošno bi se lahko šteli kot premoženjskopravni spori tisti spori, ki izvirajo iz premoženjskih ali nepremoženjskih razmerij in se tičejo denarja ali predmetov ali storitev, ki se dajo izraziti v denarju (primerjaj Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ 1961, str. 138). Pri tem glede na sodno prakso ni odločilno, ali gre za dajatvene ali ugotovitvene zahtevke. Po drugi strani pa je mogoče šteti kot nepremoženjske spore tiste, pri katerih sporni predmet niti približno ne more imeti denarnega ekvivalenta, npr. objava odgovora, ohranitev članstva v društvu, preklic izjave, ugotovitev očetovstva, ipd. (primerjaj Zobec, Pravdni postopek - Zakon s komentarjem, 2005, str. 213).

V prvotnem tožbenem zahtevku sta tožnika zahtevala od toženke izpolnitev medsebojnega dogovora z dne 25.6.1991, to je uskladitev posameznih že izvedenih del v zunanji ureditvi hiš z dogovorom in skico. Zahtevala sta opravo konkretnih dejanj (prestavitev vrat, odstranitev kamnitih stebrov, izravnavo in prestavitev zidu). Po dne 14.4.2003 vloženi spremembi tožbe (l. št. 231) sta tožnika uveljavljala ugotovitev ničnosti dogovora z dne 25.6.1991, z utemeljitvijo, da je dogovor med strankama izgubil svojo podlago oziroma pogodbeni namen in da je postala izvršitev dogovora zaradi nezakonitih toženkinih ravnanj nedopustna.

V obravnavani pravdi je šlo torej najprej za izpolnitev medsebojnega dogovora, nato pa za ugotovitev ničnosti tega dogovora. Dogovor z dne 25.6.1991 obravnava zunanjo ureditev dohodne poti in odkup dodatnega zemljišča, torej nedvomno premoženjska razmerja med strankama. Oba tožbena zahtevka, izhajajoča iz navedenega premoženjskega razmerja, se lahko izrazita v denarju. Prvotni zahtevek za izpolnitev dogovora je imel evidentni denarni ekvivalent, kasnejši tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti dogovora pa je predstavljal zrcalno sliko prvotnega zahtevka in je tako tudi posegal v premoženjskopravna razmerja med strankama. Zato je glede na celotno dejansko podlago spora treba pritrditi sodiščema prve in druge stopnje, da je pravna narava spora med strankama premoženjskopravna.

Ker gre torej v tej pravdi za premoženjski spor, je nasprotno zatrjevanje tožnikov v reviziji materialnopravno zmotno. To tudi pomeni, da sta se sodišči v izpodbijanih sklepih glede dovoljenosti revizije pravilno oprli na 2. odstavek 367. člena ZPP, po katerem je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Hkrati sta odločitev pravilno utemeljili tudi na 2. odstavku 44. člena ZPP, da je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, ker se tožbeni zahtevek ni nanašal na denarni znesek. Pravilno je ugotovljeno, da sta tožnika v tožbi navedla vrednost spornega predmeta 100.000 SIT, pri čemer ni upoštevna revizijska trditev, da je bila s tem samo določena vrednost zaradi sodnih taks in odmere pravdnih stroškov.

Tožeča stranka je bila ob vložitvi tožbe dolžna navesti vrednost spornega predmeta in je to z izrecnim zapisom tudi storila, medtem ko ni nikjer navedla drugega namena opredelitve vrednosti spora.

Naknadno pojasnjevanje v pritožbi proti sklepu o zavrženju revizije, je zato neupoštevno.

Ker si torej tožnika z navedbo vrednosti spornega predmeta 100.000 SIT glede na določbo 2. odstavka 367. člena ZPP nista zagotovila pravice do revizije, je pravilen zaključek nižjih sodišč, da njuna revizija zoper sodbo, vložena dne 1.9.2004, ni bila dovoljena. V skladu z določbami 374. člena ZPP jo je utemeljeno zavrglo prvostopenjsko sodišče, drugostopenjsko sodišče pa je pravilno zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo prvostopenjski sklep. Ker tako niso podani v reviziji navedeni razlogi proti sklepu pritožbenega sodišča, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo tožnikov zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 4. odstavkom 384. člena ZPP).