Jedro

Tožena stranka ne more ugovarjati aktivne legitimacije tožnika že po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, če ne navede nobenih opravičljivih razlogov.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 165.516,75 SIT z obrestmi po TOM od

28.7.2000 do 29.12.2001 od takrat naprej pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 4.710,00 SIT.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v zavrnilnem delu sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da po čl. 2 pogodbe znaša provizija 30 % od celotne realizacije in tožniku pripada 1 % provizije. Neutemeljen je zaključek, da je šlo za usten dogovor z J. M., saj ta okoliščina izhaja iz pogodbe.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka in sicer uveljavlja vse pritožbene razloge ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi tožena stranka navaja, da sodišče na naroku

31.5.2004 ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa niti toženi stranki ni določilo roka za vložitev pripravljalnega spisa in zaradi tega je tožena stranka pravočasno ugovarjala aktivno legitimacijo tožnika, saj je bila prva obravnava opravljena šele 24.9.2004. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke.

Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjasniti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. čl. ZPP). Dejstva in dokaze, ki so navedeni izven sodišče ne sme upoštevati (četrti odstavek čl. 286 ZPP).

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil v navedeni zadevi prvi narok za glavno obravnavo opravljen 31.5.2004, saj to izhaja iz zapisnika in vsebine in bil tudi opravljen v skladu s prvim odstavkom čl. 284 ZPP. V nobenem predpisu ni določeno, da mora na tem naroku sodišče sprejeti dokazni predlog kot trdi tožena stranka v pritožbi. Okoliščina, da je tožena stranka predlagala dodelitev roka, v katerem se bo opredelila do dokazov tožeče stranke ne pomeni, da prvega naroka ni bilo, prav tako, da je zadevo prevzela v delo druga sodnica. Saj v nobenem takem primeru ne gre za ponovni prvi narok za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo ugovora aktivne legitimacije tožnika, ki ga je slednja podala po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo v pripravljalni vlogi z dne

23.9.2004, saj tega glede na citirani četrti odstavek čl. 286 ZPP ni smelo storiti, saj tožena stranka ni niti trdila oziroma navajala, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde. Nerazumljiva in neutemeljena je trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati ali ima tožnik pravni interes za vloženo tožbo, saj pri dajatvenih tožbah sodišče tega ni dolžno ugotavljati, temveč presoja samo ali je tožbeni zahtevek utemeljen oziroma neutemeljen.

O pritožbi tožnika: Materialnopravno pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik za 1 % provizije nima podlage, saj to izhaja že iz besedila pogodbe o trgovskem zastopanju, ko je navedeno da se 1 % doseženega celotnega prometa usmerja na račun direktne prodaje za vse oblike pospeševanja prodaje (5. alinea 1. odstavka II. Pogodbe o trgovskem zastopanju). Gre za namenska sredstva, ki se uporabljajo za določen namen in ne za provizijo kot trdi tožnik. Prav tako ne gre za nejasno določilo v pogodbi kot trdi tožnik v pritožbi. Kako in na kakšen način so se uporabljala ta sredstva pa je sodišče ugotovilo z zaslišanjem takratnega direktorja tožene stranke J. M. in tudi tožnika. Tožnik je sicer zatrjeval, da je bil ustni dogovor, da mu pripada 1 % od celotne prodaje. Ta pa ne more biti veljaven glede na to, da ni bil sklenjen v pismeni obliki (čl. 791 ZOR). Glede na določilo pisne pogodbe 1 % znesek od celotne prodaje ni bil namenjen plačilu za opravljeno delo posameznikom, ampak pospeševanju prodaje kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje in tožnik ne more zahtevati njenega plačila, saj za to nima nikakršne pravne podlage.

Da bi tožnik namensko porabil navedena sredstva in v kakšnem obsegu pa ni niti zatrjeval niti dokazoval. Glede na navedeno je bilo obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).