Jedro

1. S tem, da je bila tolarska obveznost zavarovana z valutno klavzulo, ni postala valutna obveznost, ampak je ostala tolarska.

2. Če je " komisionar " pri nični komisijski pogodbi zneske, ki jih je prejel od " komitenta " posredoval drugim v skladu s " komitentovimi " navodili, se nanaša njegova vrnitvena obveznost iz 1. odstavka 104. člena ZOR na prejeto provizijo.

Izrek

V obsegu, v katerem izpodbija sodbo sodišča druge stopnje glede obveznosti plačila 221.600,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 5.2.1991 dalje, se revizija tožene stranke zavrže. V ostalem delu se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v 1. in 3. odst. izreka ter sodba sodišča prve stopnje v točki I/1 in III izreka spremenita tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo zneska 260.012,90 SIT (v sodbi sodišča prve stopnje izraženega kot protivrednost ustreznega zneska v ITL) z zamudnimi obrestmi od 5.2.1991 dalje, zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 22.000,00 SIT in revizijskega postopka v znesku 26.962,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo, stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa nosita vsaka svoje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obsodilo toženo stranko, da mora plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 47.051.519,00 ITL po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter zamudne obresti od tega zneska.

Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo tako, da mora tožena stranka po izpodbijani sodbi plačati tožeči stranki 481.612,90 SIT z zamudnimi obrestmi. Ugodilo ji je torej v toliko, da tožeči stranki ni priznalo upravičenja uporabe valutne klavzule.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija delno ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženo stranko, da mora poravnati svojo obveznost tožeči stranki v tolarjih. Pri tem je višino tolarske obveznosti vezalo na tujo valuto. Uporaba valutne klavzule pa ne opredeljuje valute obveznosti. Kljub uporabi valutne klavzule je zato obveznost tožene stranke po sodbi sodišča prve stopnje tolarska obveznost. Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilo samo v toliko, da je izključilo uporabo valutne klavzule.

V pritožbi je tožena stranka predlagala, naj pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi samo do zneska 221.600,00 SIT. Tožena stranka se je torej v zvezi z zneskom 221.600,00 SIT pritožila proti sodbi sodišča prve stopnje samo glede uporabe valutne klavzule, ne pa tudi glede obveznosti plačati omenjeni znesek. Zato je obveznost plačati 221.600,00 SIT postala, glede na pritožbeni predlog tožene stranke, pravnomočna že na prvi stopnji. Čim pa je tako, glede tega zneska tožena stranka nima revizije (1. odst. 382. člena ZPP). Ker revizija zato v tem delu ni dovoljena (2. odst. 389. člena ZPP), jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP zavrglo.

V ostalem delu pa je revizija utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (z njegovimi ugotovitvami se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče), da je bil namen posla, ki sta ga sklenili stranki spora, ohranitev vrednosti denarja tožeče stranke glede na predvidene devalvacije. Posel s takšnim namenom pa ni komisijska pogodba (771. člen ZOR). Očitno je torej, da je bila komisijska pogodba sklenjena samo navidezno. Zato kot takšna med njima ni imela pravnega učinka (1. odst. 66. člena ZOR). S sklenjeno pogodbo bi lahko med strankama prišlo do pooblastilnega razmerja (2. odst. 66. člena ZOR), če bi bili izpolnjeni pogoji za njegovo veljavnost. To pa niso bili. Izkoriščanje upravičenj iz maloobmejnega prometa (nakazovanje denarja tujim osebam pod pretvezo uvoza v okviru maloobmejnega prometa) je bilo v nasprotju s prisilnimi predpisi. Pravni posli, sklenjeni v ta namen so bili zato nični (103. člen ZOR). Ničen je bil zato tudi pravni posel, ki sta ga sklenili pravdni stranki in iz katerega izvira ta spor.

Če je pogodba nična, mora vsaka stranka vrniti drugi stranki vse, kar je prejela na podlagi takšne pogodbe (1. odst. 104. člena ZOR).

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka vse dinarske zneske, ki jih je nakazala tožeča stranka, takoj posredovala naprej italijanskemu pogodbenemu partnerju. Tega denarja torej ni dobila kot pogodbeno izpolnitev tožeče stranke za svojo protidajatev oziroma protistoritev, ampak je z njim poslovala v skladu z navodili tožeče stranke. Zato denarja, ki ga je po navodilih tožeče stranke nakazala v Italijo, ni mogoče obravnavati kot prejeto izpolnitev obveznosti tožeče stranke, ki jo mora vrniti po 1. odst. 104. člena ZOR. Po omenjenem zakonskem določilu bi bila dolžna vrniti samo morebiti prejeto provizijo. Po nični pogodbi naj bi namreč za storitev, opravljeno tožeči stranki, prejela (samo) provizijo.

Tožeča stranka je ves čas postopka temeljila svoj zahtevek na trditvah, da ji je tožena stranka dolžna vrniti vse zneske, ki jih ji je nakazala v okviru sklenjene komisijske pogodbe. Da bi toženi stranki že plačala kakšno provizijo, ni trdila. Zato iz naslova vrnitve plačane provizije ni mogoče tožeči stranki ničesar priznati. Ostalih zneskov pa, glede na zgoraj povedano, ni dolžna vrniti v okviru 1. odst. 104. člena ZOR. Te bi lahko tožeča stranka zahtevala od tožene samo po 210. členu ZOR. Da pa bi denarna sredstva tožeče stranke, ki jih je tožena stranka po navodilih tožeče stranke preodkazala v Italijo, kakorkoli prešla nazaj na toženo stranko in bi jih ta zadrževala brez pravne podlage, tožeča stranka ni nikoli zatrjevala. Sodišče pa je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka vezano na dejansko podlago, ki jo zatrjuje stranka (primerjaj: 3. odst. 186. člena ZPP).

Glede na zgoraj navedeno je sodišče pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka v obsegu dovoljene revizije materialno pravo zmotno ugotovilo. Zato je revizijsko sodišče reviziji v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 1. odst. 395. člena ZPP spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe. To je storilo potem, ko je ugotovilo, da tekom postopka ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, do katerih pa naj bi sicer prišlo, pa tožena stranka ni v reviziji ni pojasnila (386. člen ZPP).

Sodišče je na podlagi 2. odst. 166. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopa, upoštevajoč pri tem končni uspeh strank v sporu.