7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 235/2004 z dne 15. 2. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 366/2001 z dne 11. 6. 2004 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1148/95 z dne 15. 5. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije), s katero je bilo odločeno o njegovi pravici do nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu, ki mu je bila priznana kot delovnemu invalidu III. kategorije. Pri tem je zavrnilo ugovor pritožnika, da bi se morali kot dohodki iz leta pred nastankom invalidnosti upoštevati njegovi dohodki iz leta 1980 in ne leta 1981. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo revizijo.

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi vztraja pri stališču, da bi se moral pri izračunu nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu kot dohodek koledarskega leta pred nastankom invalidnosti upoštevati dohodek iz leta 1980. Zaradi zdravstvenih težav naj namreč v letu 1981 ne bi vozil na dolgih relacijah, zaradi česar naj bi bil njegov dohodek v tem letu precej nižji kot pred tem. Meni, da Zakon in na njegovi podlagi sprejeti akti Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja niso zadostno upoštevali negativnih učinkov zmanjšane delovne zmožnosti pred nastankom invalidnosti (manjši dohodek zaradi vrste dodeljevanega dela). Zaradi neupoštevanja te okoliščine naj bi mu bila onemogočena uveljavitev pravice do pokojnine pod pogoji, ki jih določa zakon. Meni, da so ga sodišča diskriminirala. Enakost pred zakonom naj bi bilo mogoče udejaniti le tako, da bi se pri odmeri pokojnine v največji možni meri izničili predhodni negativni učinki zmanjšane delovne zmožnosti. Zatrjuje kršitvi načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave) ter kršitev 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Zaradi napačne odločitve sodišč, ki naj ne bi neposredno uporabilo ustavnih določb o enakosti pred zakonom oziroma naj bi njihovo uporabo izključilo s sklicevanjem na podzakonske predpise, naj bi bila pritožniku dejansko odvzeta tudi možnost učinkovitega sodnega varstva, kar naj bi pomenilo poseg v njegovo pravico iz 23. člena Ustave.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pritožnik ni izkazal.

Izpodbijane odločitve temeljijo na stališču, da se pri odmeri nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu upošteva razlika med dohodkom zavarovanca v koledarskem letu pred nastankom invalidnosti, v katerem je delal najmanj šest mesecev, in dohodkom na drugem ustreznem delovnem mestu. Pritožnik meni, da pri tem niso v zadostni meri upoštevani negativni učinki zmanjšane delovne zmožnosti pred nastankom invalidnosti, kar naj bi bilo v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Skladno s prvim odstavkom 50. člena Ustave imajo državljani pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, pod pogoji, določenimi z zakonom. Ustava torej ne zagotavlja točno določenih socialnih pravic, temveč prepušča določitev vrste in obsega teh pravic zakonodajalcu. Glede na to je očitek pritožnika o kršitvi pravice iz prvega odstavka 50. člena Ustave neutemeljen. Prav tako pa pritožnik ni izkazal, da bi omenjeno stališče posegalo v načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Pravica do sodnega varstva pravic iz prvega odstavka 23. člena Ustave pomeni pravico do meritorne odločitve v ustavnoskladnem postopku, ne pa tudi pravico do njene pravilnosti. Z očitki o napačnosti izpodbijanih odločitev zato pritožnik ne more utemeljiti kršitve te ustavne pravice.

Očitek o kršitvi 14. člena EKČP je zgolj pavšalen in ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Ta določba prepoveduje diskriminacijo glede uživanja pravic in svoboščin, določenih s Konvencijo. Pritožnik pa ne pojasni, v kateri konvencijski pravici naj bi bil diskriminiran.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan