Jedro

Čim je bil med (ne)pravdnima strankama spor o obsegu skupnega premoženja, je bila napotitev stranke na pravdo nujna (130. člen v zvezi s tretjim odstavkom 118. člena zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Izbira oblike pravnega varstva (zahtevka) in tožbene podlage pa je ostala na pravdo napoteni stranki.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je toženec dolžan izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino za vknjižno lastninske pravice do ene idealne polovice dvoinpolsobnega stanovanja B., stanovanjska zgradba, stoječa na parc. št... k.o..., proti istočasnemu njenemu plačilu polovice kupnine iz prodajne pogodbe št..., ki jo je toženec sklenil s prodajalko Občino M. Tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni ali pa naj se razveljavita sodbi obeh sodišč nižjih stopenj. V reviziji navaja, da je pomembno, da je toženec dobil sporno stanovanje zaradi potreb štiričlanske družine, da je to stanovanje kupil v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank ter je ob takem stanju med zakonsko zvezo pridobljeno premoženje skupna last obeh zakoncev.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Med pravdnima strankama je sporno lastništvo stanovanja, ki ga je toženec kot imetnik stanovanjske pravice kupil 29.6.1993 po določbah 117. člena stanovanjskega zakona (SZ). Tožnica zahteva od toženca polovico lastnine na tem stanovanju. Tak zahtevek opira na trditev, da je bilo sporno stanovanje dodeljeno zaradi družinskih potreb ter da je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili tožničin tožbeni zahtevek ter svojo odločitev oprli na naslednje ugotovitve: toženec je imel sprva stanovanjsko pravico že na garsonjeri, sporno večje stanovanje pa mu je bilo dodeljeno zaradi večjih potreb štiričlanske družine. Tožbo za razvezo zakonske zveze pravdnih strank je vložila 14.5.1993 tožnica (po njeni izpovedi je tedaj prenehala tudi življenjska skupnost med njima), zakonska zveza pa je bila razvezana 21.9.1993. Toženec je kot imetnik stanovanjske pravice obročno odkupil sporno stanovanje 29.6.1993 za sredstva, ki jih je sam preskrbel (niso bila skupna). Ob takih ugotovitvah sporno stanovanje po presoji nižjih sodišč ni bilo pridobljeno z delom ali s skupnimi sredstvi v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank ter ga je toženec kot imetnik stanovanjske pravice lahko sam kupil. Zato stanovanje ne predstavlja skupnega premoženja.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna. Tožnica je oprla zahtevek na dve okolnosti: da je bilo stanovanje dodeljeno zaradi družinskih potreb (toženec ga zgolj zaradi sebe ne bi dobil) in da je toženec kupil stanovanje, ko je zakonska zveza pravdnih strank še trajala (čeprav že med samim razveznim postopkom), zaradi česar da predstavlja skupno premoženje. Prva okolnost je pravno neodločilna (po določilu 117. člena SZ je odločilno, kdo je bil imetnik stanovanjske pravice). Druga pa za nastanek skupnega premoženja po drugem odstavku 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ni podana, ker je bilo ugotovljeno, da je toženec kupil stanovanje za lastna (in ne skupna) sredstva ter predvsem, da v času nakupa stanovanja skupnosti med pravdnima strankama ni bilo več (ker je po izpovedi tožnice prenehala maja 1993).

Pri tem velja povedati, da je sodišče moralo odločati le v okviru postavljenega zahtevka in uveljavljenih okoliščin (2. člen ZPP). Na to ugotovitev ne more v ničemer vplivati dejstvo, da je bila tožnica v okviru nepravdnega postopka zaradi delitve skupnega premoženja napotena na predmetno pravdo. Namreč čim je bil med (ne)pravdnima strankama spor o obsegu skupnega premoženja, je bila napotitev stranke na pravdo nujna (130. člen v zvezi s tretjim odstavkom 118. člena zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Toda izbira oblike pravnega varstva (zahtevka) in tožbene podlage pa je ostala na pravdo napoteni stranki. V tej sproženi pravdi pa ni bila sporna veljavnost same pogodbe o nakupu stanovanja (n.pr. zaradi morebitnega postopka po 57. členu stanovanjskega zakona v zvezi s 147. in 20. ter drugimi členi istega zakona).

Ker materialni zakon s pobijanima odločbama sodišč nižjih stopenj ni bil zmotno uporabljen, uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa ni bila zagrešena, je moralo revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).