Jedro

Po 16. členu ZPIZ-2 so obvezno zavarovani družbeniki ali delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi Republike Slovenije, ki so hkrati poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Ni mogoče šteti, da pritožnik ni zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 16. členu ZPIZ-2 kljub družbeništvu in poslovodstvu samo zato, ker je uživalec invalidske pokojnine v Republiki Avstriji, in ker naj bi zato imel lastnost zavarovanca pri tamkajšnjem nosilcu zavarovanja. Upokojitev v Avstriji ni dejstvo, ki bi bilo podlaga za lastnost zavarovanca. Z delom besedila 16. člena ZPIZ-2 ni mišljena pasivna lastnost zavarovanca zaradi uživanja pravic pri tujem nosilcu zavarovanja, temveč aktivna lastnost zavarovanca na pravnih temeljih iz I. poglavja ZPIZ-2, ki ureja krog zavarovancev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. delavcev v delovnem razmerju (14. člen), samozaposlenih oseb (15. člen), kmetov (17. člen) itd.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo besedilo "za polni zavarovalni čas 40 ur na teden" v I. točki izreka odločbe št. ... z dne 9. 2. 2017 in ugotovilo, da je tožnik zavarovanec za 10 ur na teden, v ostalem pa ohranilo to odločbo nespremenjeno (I. tč. izreka). Tožbeni zahtevek, da se v celoti odpravi odločba z dne 9. 2. 2017 v zvezi z odločbo št. ... z dne 15. 11. 2016 je zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (III tč. izreka). Sodišče zaključuje, da je vključitev tožnika v zavarovanje od 1. 4. 2016 do 8. 12. 2016 zakonita, vendar ne za poln delovni čas 8 ur dnevno, temveč le za 2 uri dnevno.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložili obe stranki.

3. Toženkina pritožba je s sklepom VII Ps 515/2017 z dne 4. 4. 2018 (list. 35 in 36) kot prepozna že pravnomočno zavržena.

4. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe zaradi bistvene kršitve po 1. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. podrejeno razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Meni, da je po Uredbi EU o priznanju tujih odločb potrebno priznati avstrijsko odločbo, s čimer bi imel tudi v Sloveniji lastnost zavarovanca iz naslova invalidskega zavarovanja. Ker je avstrijski organ priznal lastnost invalidskega upokojenca I. stopnje, nesposobnega za pridobitno delo, ni mogel niti smel urediti statusa iz naslova kakršnegakoli dela. V R Avstriji ima status upokojenca. Sklicuje se na 1. odst. 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2), ki določa obveznost zavarovanja družbenikov gospodarskih družb, ki so poslovodne osebe le, če niso zavarovane na drugi podlagi. Ker je v Avstriji zavarovan kot invalidski upokojenec, torej na drugi pravni podlagi, ni obveznosti za vključitev v zavarovanje po slovenskih predpisih niti za 10 ur tedensko.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti pavšalno zatrjevane kršitve iz 1. odst. 339. člena ZPP. Le zato, ker sodišče ni priznalo odločbe avstrijskega nosilca zavarovanja o invalidski upokojitvi, ne gre za zatrjevano procesno kršitev. Potrebno je pritrditi razlogom prvostopenjske sodbe, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na Uredbo o priznanju tujih odločb, saj ta v predmetni zadevi ni uporabljiva.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega, da je v obravnavanem primeru pravno relevantna Uredba št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti3 (Uredba), po kateri ima tožnikov upokojenski status po odločbi avstrijskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja enak učinek in posledice, kot če bi bil uživalec invalidske pokojnine po slovenskih predpisih. Tožnikov status je potrebno obravnavati enako, kot pri uživalcu pokojnine po slovenskih predpisih.

8. Dejstva, relevantna za pritožbeno rešitev zadeve, niso prerekana. Tako ni sporno, da je tožnik od 1. 4. 2010 uživalec invalidske pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja in da pri njem I. kategorija invalidnosti po slovenskih predpisih ni bila ugotovljena. Nadalje ni sporno, da je bil v Sloveniji pokojninsko in invalidsko zavarovan od 2. 3. 1990 do 13. 10. 1991. Končno ni nobenega dvoma, da je bil od 13. 1. 1993 do prenehanja pooblastila za zastopanje dne 8. 12. 2016, vpisan v poslovni register kot družbenik in poslovodna oseba gospodarske družbe A. d.o.o.. Prav slednje dejstvo pa je edino odločilno za zakonitost I. tč. izreka izpodbijane sodbe o ugotovljeni lastnosti zavarovanca za 10 ur tedensko.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo novelo ZPIZ-2B, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2016 dalje. V 1. odst. 37. člena ZPIZ-2B je izrecno določeno, da lahko z delom ali dejavnostjo nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz 4. odst. 406. člena zakona pod pogojem, da v 30 dneh po uveljavitvi novele zakona ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje v skladu s spremenjenim 3. odst. 116. člena zakona za najmanj dve uri dnevno ali 10 ur tedensko. V kolikor se uživalci pokojninskih prejemkov do 31. 3. 2016 sami ne vključijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je zavod s 4. odst. 37. člena ZPIZ-2B zavezan, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. aprila 2016 dalje.

Po 16. členu ZPIZ-2 so obvezno zavarovani družbeniki ali delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi Republike Slovenije ki so hkrati poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Besedne zveze "če niso zavarovani na drugi podlagi" seveda ni mogoče razlagati niti pravilno uporabiti na način, kot se zavzema pritožba. Ni mogoče šteti, da pritožnik ni zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 16. členu ZPIZ-2 kljub družbeništvu in poslovodstvu samo zato, ker je uživalec invalidske pokojnine v Republiki Avstriji, in ker naj bi zato imel lastnost zavarovanca pri tamkajšnjem nosilcu zavarovanja. Upokojitev v Avstriji ni dejstvo, ki bi bilo podlaga za lastnost zavarovanca. Z delom besedila 16. člena ZPIZ-2 ni mišljena pasivna lastnost zavarovanca zaradi uživanja pravic pri tujem nosilcu zavarovanja, temveč aktivna lastnost zavarovanca na pravnih temeljih iz I. poglavja ZPIZ-2, ki ureja krog zavarovancev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. delavcev v delovnem razmerju (14. člen), samozaposlenih oseb (15. člen), kmetov (17. člen) itd. 10. Zaradi predhodno obrazloženega tožnikova pritožba ne more biti uspešna. Na podlagi 353. člena ZPP jo je kot neutemeljeno potrebno zavrniti in potrditi izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe.

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 UL L 166 z dne 30. 4. 2004 s spremembami.