Jedro

Če je sodišče izdalo sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka brez logičnega zaključka, če je bilo o zadevi predhodno že odločeno, če je bil sklep materialnopravno napačen in obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka ter je sodišče storilo napako, kot navaja dolžnik v pritožbi, pa ne drži nadaljnja navedba, da ni dolžan plačati teh stroškov kot potrebnih za izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu.

II. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti upniku 149,33 EUR stroškov tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom naložilo dolžniku, da mora v osmih dneh povrniti upniku 808,57 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8-dnevnega roka za izpolnitev dalje, v presežku jih je zavrnilo. Kot potrebne je priznalo stroške za pritožbo z dne 4. 8. 2021 po 6. točki tar. št. 27 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) 1000 točk, za vlogo z dne 15. 10. 2021 po 3. točki tar. št. 39 OT 50 točk, izdatke za stranko 2 % po tretjem odstavku 11. člena OT in sodno takso 24,60 EUR.

2. Zoper prisodilni del sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je upnik 4. 8. 2021 vložil pritožbo zoper sklep z dne 13. 7. 2021, pri čemer je izpodbijal zgolj II. točko izreka, da naj se izvršba utesni v skladu s pogoji poenostavljene prisilne poravnave. Čeprav je sodišče že sprejelo sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka, je brez logičnega zaključka 13. 7. 2021 izdalo nov sklep, s katerim je v I. točki izreka odločilo o zadevi, o kateri je bilo predhodno že odločeno (res iudicata), točko II. pa je sprejelo v nasprotju s svojo odločitvijo v sklepu z dne 29. 4. 2021. Sodišče je s tem, ko je 13. 7. 2021 izdalo sklep brez logičnega zaključka, ki je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka (res iudicata) in je bil še materialnopravno nepravilen, storilo napako, za katero dolžnik ne more odgovarjati. Dolžnik ni dal povoda za vložitev pritožbe in izključna odgovornost za to je na sodišču, ki je ravnalo skrajno malomarno. Zato je neutemeljeno, verjetno tudi v nasprotju z načelom poštene uporabe pravic v postopku, da je upnik priglasil nadaljnje izvršilne stroške. Ker je vloga upnika z dne 15. 10. 2021 nadaljevanje kopičenja vlog zaradi napačnega dela sodišča, ki o stroških upnika ni odločilo v sklepu z dne 5. 10. 2021, čeprav je upnik stroške priglasil v pritožbi, je upniku priznalo stroške tudi za vlogo z dne 15. 10. 2021. Tudi ta vloga ni bila potrebna za postopek.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščencu navaja, da je bil s pritožbo v celoti uspešen in je zato sodišče potrdilo večino priglašenih stroškov, z izjemo tistih, za katere je menilo, da nimajo podlage v OT, odločitev je ustrezno obrazložilo. Čeprav je bila odločitev sodišča v sklepu z dne 13. 7. 2021 napačna oziroma sklep nepotreben, bi bila odločitev izvršljiva, kolikor bi postala pravnomočna. Upnik se je moral pritožiti zoper sklep, posledično so bili potrebni stroški pritožbe. Izdajo ponovnega sklepa o nadaljevanju izvršilnega postopka je potrebno pripisati napaki sodišča, ne gre pa za nepošteno uporabo pravic v postopku, če je upnik glede pritožbe priglasil stroške, ki so mu z njo nastali.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti, (-) da nima razlogov o odločilnih dejstvih, (-) da se ne more opredeliti do (ne)pravilnosti sklepa, (-) da je kršeno načelo enakega varstva pravica iz 22. člena Ustave RS, (-) da je sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, (-) da ne dosega minimalnega standarda obrazložene sodne odločbe. Izpodbijani sklep je zadosti obrazložen, da se ga preizkusiti. Tudi dolžnik v pretežnem delu pritožbe navaja razloge zakaj priznani stroški naj ne bi bili potrebni za izvršbo in povzema dejanske okoliščine, v katerih je bil sklep izdan. Te okoliščine niso pritožbeno sporne.

6. Sodišče prve stopnje je priznalo upniku stroške za pritožbo z dne 4. 8. 2021 in vlogo z dne 15. 10. 2021. S pritožbo je izpodbijal sklep z dne 13. 7. 2021, da se izvršilni postopek nadaljuje in da se izvršba utesni v skladu s pogoji poenostavljene prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je ugodilo pritožbi upnika in s sklepom z dne 5. 10. 2021 razveljavilo sklep z dne 13. 7. 2021, ker so bile navedbe upnika utemeljene, saj je s pravnomočnim sklepom z dne 29. 4. 2021 že odločilo o nadaljevanju izvršbe in v njem ugotovilo, da poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje za upnika (5. točka obrazložitve sklepa z dne 5. 10. 2021). Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da niso bili potrebni upnikovi stroški za pritožbo. Če se upnik ne bi pritožil, bi bila njegova terjatev zmanjšana, kar ne bi bilo utemeljeno in bi bilo v nasprotju s predhodnim sklepom o nadaljevanju izvršbe za nezmanjšani znesek z dne 29. 4. 2021. Če je sodišče izdalo sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka z dne 13. 7. 2021 brez logičnega zaključka, če je bilo o zadevi predhodno že odločeno, če je bil sklep materialnopravno napačen in obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka ter je sodišče storilo napako, kot navaja dolžnik v pritožbi, pa ne drži nadaljnja navedba, da ni dolžan plačati teh stroškov kot potrebnih za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ. Napaka, odgovornost in malomarno ravnanje sodišča prve stopnje, kot mu očita dolžnik, ni predmet tega postopka. Prav tako ne drži, da bi upnik ravnal v nasprotju z načelom poštene uporabe pravic, ko je priglasil stroške za pritožbo.

7. Z vlogo z dne 15. 10. 2021 je upnik zahteval izdajo dopolnilnega sklepa za povračilo stroškov v zvezi s pritožbo, ker o teh sodišče ni odločalo. Tudi stroški za to vlogo so bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ. Ne drži, da je bila vloga upnika nadaljevanje kopičenja vlog in da ni bila potrebna za izvršbo. Že dolžnik prizna, da sodišče ni odločilo o stroških v sklepu z dne 5. 10. 2021. 8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

9. Dolžnik je dolžan povrniti upniku stroške tega pritožbenega postopka, ki so bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ. Ti predstavljajo nagrado pooblaščenca za odgovor na pritožbo 200 točk po 6. točki tar. št. 27 OT (ne v presežku do zahtevanih 1000 točk glede na vrednost spornih stroškov), 2 % administrativnih stroškov oziroma 4 točke po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT. Sodišče ni priznalo sodnih taks ter izvedenin, ker jih upnik ni plačal. Skupaj znašajo stroški 149,33 EUR.