Jedro

Posrednikova dolžnost je v tem, da naročitelja spravi v stik s tretjo osebo, od interesentov pa je odvisno ali se bosta spustila v pogajanja in ali bosta sklenila pogodbo. Posrednik je dolžan posredovati pri pogajanjih samo, če je s posredniško pogodbo posebej prevzel tako obveznost.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi, s katerim je bilo tožencema naloženo, da plačata tožeči stranki tolarsko protivrednost 1.100 DEM z zamudnimi obrestmi v višini obrestne mere, po kateri Nova ljubljanska banka d.d. obrestuje devizne vloge na vpogled in to za čas od 9.8.1999 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 15.015,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.4.1997 dalje ter tudi nadaljnje pravdne stroške v višini 122.228,00 SIT. Zoper to sodbo sta se pritožila toženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in nekritično poklonilo vero zastopniku tožeče stranke, da je bila dejanska kupnina za nepremičnine 220.000 DEM in ne 200.000 DEM, čeprav iz kupoprodajne pogodbe, cenitve in višine odmerjenega davka izhaja drugače. Zastopnik tožeče stranke je sodeloval le pri podpisu dogovora o ari, kasneje pa so se pogodbene stranke same dogovarjale in dogovorile za ceno kot izhaja iz pogodbe. Napačno je tudi ugotovilo, da do dogovora o znižanju provizije ni prišlo. Toženca sta logično obrazložila in utemeljila, zakaj je bila provizija znižana. Že ob prvem stiku je tožeča stranka našla kupca in sestavila dogovor o ari, pri vseh ostalih dogovarjanjih pa sploh ni sodelovala. Prisotna tudi ni bila pri delnih plačilih in primopredaji nepremičnine. Sestavila je le še kupoprodajno pogodbo in še to s takimi napakami, da jo je morala po navodilih tožencev kasneje popraviti. Tožeča stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki se za tak pravni posel zahteva od posrednika. Njen trud je bil v konkretnem primeru minimalen, saj je opravila mogoče le 10% del navedenih v kodeksu, njen tožbeni zahtevek pa je tudi v nasprotju z načelom pravičnosti. Pritožba ni utemeljena. Zakon o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) ureja posredniško pogodbo v členih 813 do 826. Posredniška pogodba je definirana kot pogodba, s katero se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena (čl. 813). Posrednikova dolžnost je torej v tem, da naročitelja spravi v stik s tretjo osebo, od interesentov pa je odvisno ali se bosta spustila v pogajanja in ali bosta sklenila pogodbo (1. odst. 818. čl. ZOR). Pri pogajanjih je posrednik dolžan posredovati samo, če je s pogodbo posebej prevzel tako obveznost. V tem primeru mora posredovati pri pogajanjih s profesionalno skrbnostjo (2. odst. 818. čl. ZOR). Posrednik je upravičen do dogovorjenega plačila in celo do plačila, če ne bi bilo dogovorjeno (1. odst. 822. čl. ZOR). V konkretnem primeru je bilo s pogodbo dogovorjeno plačilo za posredovanje tožeče stranke v višini 2% provizije od prodajne vrednosti nepremičnine (8. čl. pogodbe). Da bi pravdne stranke s posredniško pogodbo dogovorile tudi obveznost tožeče stranke sodelovati in posredovati pri pogajanjih iz pogodbe ne izhaja. O tem, kakšna je bila prodajna vrednost nepremičnine in ali je prišlo naknadno do dogovora o znižanju posredniške provizije je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov sprejelo pravilno in prepričljivo dokazno oceno in pravilne dejanske ugotovitve. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje tožencema ni uspelo dokazati, da je bila kupoprodajna vrednost nepremičnine le 200.000 DEM. Potrdilo o ari (listina A5) dokazuje dogovor o kupnini 220.000 DEM in tudi posredniška pogodba in potrdilo o plačilu posredniške provizije V-jevih v višini 1% ali 2.200 DEM (listina A9 in A10) dokazuje isto. Kupec M. V. je na vprašanje ali so v kupoprodajni pogodbi zapisali pravo vrednost odklonil odgovor (izpoved na listovni št. 39), kar si lahko sodišče po svoje razlaga. Če bi bila v pogodbi vpisana prava vrednost, bi namreč ne imel razloga, da odkloni odgovor. Zastopnik tožeče stranke B. K. pa je povedal, da v pogodbi vpisani znesek 200.000 DEM ni pravi, ker so kupci dejansko plačali 220.000 DEM. Glede na vsebino potrdila o ari in posredniško pogodbo ter potrdilo o plačilu posredniške provizije V.-jevih, sodišče prve stopnje res ni imelo razloga, da ne bi verjelo zastopniku tožeče stranke. Trditve tožencev o naknadnem znižanju provizije je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo kot nedokazane in zato neutemeljene. Toženca za naknadni dogovor o znižanju prvotno dogovorjene provizije nista ponudila nobenih dokazov razen svoje izpovedi, ki tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni prepričljiva. Glede na to, da je bila sklenjena pisna posredniška pogodba, s katero je bila dogovorjena posredniška provizija v višini 2%, bi vsak povprečno skrben pogodbenik morebitni dogovor o znižanju dogovorjene provizije tudi zapisal. Blagajniški prejemek dokazuje le plačilo dela provizije v višini 3.300 DEM, ne pa dogovora o znižanju dogovorjene provizije na ta znesek. Dogovorjeno posredniško provizijo sodišče lahko na naročiteljevo zahtevo zniža, če spozna, da je pretirano visoka v primerjavi s posrednikovim trudom in njegovo storitvijo (3. odst. 822. čl. ZOR). Zatrjevanje tožencev, kaj vse bi morala tožeča stranka storiti ob sklepanju kupoprodajne pogodbe in izročitvi nepremičnine med njima in kupci V., je brezpredmetno glede na pogodbeno dogovorjene obveznosti tožeče stranke. Sodišče druge stopnje se je zato v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni razlogov za znižanje posredniške provizije. Tožeča stranka je svojo pogodbeno obveznost izpolnila v celoti, sam odstotek provizije pa ni pretiran. Sodišče druge stopnje je po ugotovitvi, da nista podana zatrjevana pritožbena razloga in da tudi ni podan pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) na katerega mora paziti sodišče druge stopnje tudi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP) pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP). Na podlagi določbe 1. odst. 498. čl. ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 so bile v tej sodbi uporabljene določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, 55/92.