Jedro

V obravnavanem primeru, ko gre za spor o dodatku za nego otroka, je pravna podlaga za odločitev podana v ZSDP. Ta v 81. členu določa, da ima pravico do dodatka za nego otroka eden od staršev ali druga oseba, če ima otrok stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. To pomeni, da dodatek za nego otroka uveljavlja eden od staršev in ne otrok, ki tudi ne more biti nosilec pravic v materialnem smislu. Nosilec pravic v materialnem smislu je lahko samo eden od staršev.

Pri otroku (prvi tožnici) je izpolnjen dejanski stan iz 7. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, ker gre pri njem za več motenj, ki pa vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje oziroma motnje ali bolezni, da bi bil otrok zaradi nje upravičen do posebne nege ali varstva, njihova kombinacija pa to pravico utemeljuje. Zato je druga tožnica (mati mld. hčerke - prve tožnice) upravičena do priznanja pravice do dodatka za nego otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 2. 2011 in št. ... z dne 22. 3. 2010 (I. točka izreka). Drugotožeči stranki je priznalo pravico do dodatka za nego otroka od 4. 3. 2010 do 3. 8. 2019, ki na dan priznanja pravice znaša 99,38 EUR z vsemi nadaljnjimi uskladitvami (II. točka izreka). Obenem je naložilo toženi stranki, da je dolžna drugotožeči stranki izplačati že zapadle zneske dodatka za nego otroka, odmerjenih skladno s prejšnjo točko, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 18. 3. 2013, v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe, v naprej dospevajoče zneske pa v mesečnih zneskih za nazaj, z vsemi uskladitvami (III. točka izreka). S IV. točko izreka pa je tožbeni zahtevek prvotožeče stranke, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 2. 2011 in št. ... z dne 22. 3. 2010, da se ji prizna pravica do dodatka za nego otroka v ustrezni višini od 29. 1. 2010 dalje, da je tožena stranka dolžna izplačati mesečne zneske dodatka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od izplačilnega dne dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo in povrniti pravdne stroške postopka ter, da se drugotožeči stranki prizna pravica do dodatka za nego otroka od 29. 1. 2010 do 3. 3. 2010 in kar je glede zakonskih zamudnih obresti zahtevala več, zavrnilo ter s V. točko izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna drugotožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 340,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožena stranka na naroku 10. 7. 2013 podala ugovor aktivne legitimacije, kasneje pa še v vlogi z dne 3. 9. 2013. Sodišče njenega ugovora aktivne legitimacije ni upoštevalo. Svojo odločitev je obrazložilo v 7. točki predmetne sodbe. Navaja, da je sposobnost biti stranka sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Gre za procesno predpostavko, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti, ugovor aktivne legitimacije pa je ugovor materialnega prava in ga je mogoče podati vse do konca glavne obravnave. Citira 81. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami, v nadaljevanju ZSDP) in povdarja, da glede na navedeno, mladoletna A.A. kot otrok ne more biti nosilka upravičenja po 81. členu ZSDP. Tožba, ki je bila vložena dne 13. 4. 2011 je bila vložena po napačni osebi. Iz tega razloga bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, kot je tožena stranka opozarjala že v postopku pred izdajo sodbe. Meni, da pogoji za naknadno materialno sosporništvo niso izpolnjeni, saj se pravice prvo in naknadno pridružene tožnice ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Prvotožeča stranka ne more biti nosilka pravic po materialnem pravu, v konkretnem primeru pa ne moremo govoriti o materialnem sosporništvu. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških, ki jih je sodišče naložilo v plačilo. Glede na nepravilno odločitev sodišča o glavni stvari, tožena stranka ni dolžna povrniti stroškov postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v I., II., III. in V. točki izreka razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

V odgovoru na pritožbo tožeči stranki v celoti soglašata z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ker menita, da je ta v celoti pravilna in zakonita. Sklicujeta se na določbo 191. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in navajata, da so izpolnjene vse procesne predpostavke naknadnega sosporništva na aktivni strani. Poleg tega tožena stranka naknadnemu sosporništvu ni nasprotovala, prav tako pa se je tožena stranka takoj, po vročitvi predmetne tožbe, spustila v obravnavo o glavni stvari. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo zadevo v obsegu pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

Pritožba pravilno navaja, da je v obravnavanem primeru na naroku dne 10. 7. 2013 ugovarjala aktivni legitimaciji prvotožeče stranke ter ponovno v vlogi z dne 3. 9. 2013. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se z vprašanjem aktivne legitimacije posebej ni ukvarjalo, je pa s IV. točko izreka tožbeni zahtevek prvotožeče stranke zavrnilo in s tem odločilo enako, kot da je ugovor aktivne legitimacije sprejelo. Sicer pa pritožba v tem delu sodbe ne izpodbija, ampak izrecno le I., II., III., in V. točko izreka sodbe, v obrazložitvi pritožbe pa ponovno povdarja, da mladoletna A.A. ne more biti nosilka upravičenja po 81. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami, v nadaljevanju ZSDP) in da bi bilo zato potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, torej tako kot je sodišče prve stopnje že odločilo.

Če se v pravdi izkaže, da tožnik ni subjekt zatrjevane pravice, kljub temu obdrži procesni položaj stranke le, da se njegov tožbeni zahtevek zavrne, ker mu zatrjevana pravica ne pripada. Vprašanje aktivne legitimacije se namreč presoja po materialnem in ne po procesnem pravu. V obravnavanem primeru, ko je spor o dodatku za nego otroka, je pravna podlaga za odločitev podana v ZSDP. Ta v 81. členu določa, da ima pravico do dodatka za nego otroka eden od staršev ali druga oseba, če ima otrok stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Pomeni, da eden od staršev (bodisi oče ali mati) uveljavlja dodatek za nego otroka in ne otrok, ki tudi ne more biti nosilec pravic v materialnem smislu, kot pravilno navaja pritožba. Nosilec pravic v materialnem smislu je lahko samo eden od staršev.

Kot izhaja iz listinske dokumentacije je tožena stranka v vlogi z dne 3. 9. 2013 (poleg ugovora aktivne legitimacije za prvotožečo stranko) pavšalno navajala, da niso izpolnjene procesne predpostavke za sosporništvo po 191. členu ZPP. Kljub takšnim ugovorom in navedbam, je tožena stranka na poziv sodišča z isto vlogo posredovala zahtevane podatke (list. št. 75) ter na zadnjem naroku 11. 11. 2013 glede vsebinskih vprašanj, tudi konstruktivno sodelovala. Konkretno je predlagala, da se določi datum dodatka za nego otroka 4. 3. 2010, ko je o tem odločala zdravstvena komisija I. stopnje.

Sodišče je sledilo izvedenskemu mnenju in potem, ko sta se obe stranki strinjali tudi z datumom 4. 3. 2010, je drugotožeči stranki skladno z določbo 81. člena ZSDP priznalo pravico do dodatka za nego otroka od 4. 3. 2010 do 3. 8. 2019. Utemeljeno je zaključilo, da je pri otroku izpolnjen dejanski stan iz 7. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Ur. l. RS, št. 105/2002 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik), ker gre pri njem za več motenj, ki pa vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje oziroma motnje ali bolezni, da bi otrok zaradi nje bil upravičen do posebne nege ali varstva, njihova kombinacija pa to pravico utemeljuje.

Nobene podlage ni, da bi sodišče, tako kot predlaga pritožba, tožbeni zahtevek drugotožeče stranke zavrnilo. Prava stranka v tem postopku je že glede na izpodbijani odločbi tožene stranke, B.B., mati mladoletne A.A., za katero uveljavlja dodatek za nego. Drugotožeča stranka je tako tudi subjekt uveljavljene materialne pravice na podlagi 81. člena ZSDP nasproti toženi stranki, ne glede na to, da s prvotožečo stranko ni v materialnopravnem razmerju.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke, vključno glede stroškov postopka, ker je odločitev pravilna zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.