Jedro

Dejstvo, da je tožnica nastopila bolniški stalež, ki ji je bil odobren za nazaj, pri čemer iz potrdila niti ne izhaja, da je bila resno bolna in da se zagovora ni mogla udeležiti, ni opravičljiv razlog za izostanek z zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka zagovora ni bila dolžna preložiti, ampak je zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2006 nezakonita in se jo zato razveljavi. Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in do 31. 12. 2006 še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Prav tako je sodišče zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 24. 9. 2006 do 31. 12. 2006 plačati plačo v višini, kakršno bi prejemala, če bi delala z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za plačo v preteklem mesecu, plačilo odškodnine za dopust za leto 2006 z zakonskimi zamudnimi od 1. 1. 2007 dalje do plačila ter da je dolžna za tožnico plačati vse prispevke za zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v 8 dneh. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zneske nadomestil za brezposelnost, ki bi jih tožnica prejela po izteku pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki do 31. 12. 2006 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Tožnica je vložila pravočasno pritožbo zoper navedeno sodbo, smiselno zoper zavrnilni del in zoper odločitev o njenih stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala njeno razveljavitev, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom. V obširni pritožbi navaja, da je bila za izrabo letnega dopusta v obdobju od 1. 8. 2006 do 14. 8. 2006 dogovorjena z nadrejenim delavcem I.V., kar sta potrdila tudi priči P.J. in tožničina mati J.L. Obrazci za prijavo letnega dopusta niso bili pomembni za odobritev letnega dopusta. Tožnici je bil dopust ustno odobren. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila obveščena o tem, kdaj bo tožnica koristila dopust in da jo je tožena stranka namenoma pustila v prepričanju, da bolniški stalež traja. Ob ustni odobritvi letnega dopusta s strani Vešligaja je tožnica o zaključku bolniškega staleža in o tem, da bo nastopila svoj letni dopust, dodatno opomnila K.S. Tožena stranka je dne 31. 7. 2006 prejela bolniške liste, iz katerih je razvidno, da je tožnica bolniški stalež zaključila. Zato tožnica tožene stranke ni pustila v prepričanju, da njen bolniški stalež še traja. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da se je tožena stranka šele 28. 8. 2006 seznanila z dejstvom, da je bila tožnica na dopustu od 1. 8. 2006 do 14. 8. 2006. Z razlogom za izredno odpoved se je tožena stranka seznanila že 31. 7. 2006, ko je tožnica zaključila bolniški stalež in so ji bili dostavljeni bolniški listi. Opozarja, da je bila tožena stranka s predlogom za zaslišanje priče M.I. prekludirana, saj je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen dne 13. 2. 2007. Ne strinja se s presojo sodišča, da je bil tožnici zagovor omogočen in da se ga neupravičeno ni udeležila. Tožnica je bila resno bolna in se ni bila sposobna zagovarjati. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo, da je tožnica že dne 4. 9. 2006 razpolagala s potrdilom o upravičeni odsotnosti z dela. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka vse pritožbene navedbe tožnika in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Glede trenutka seznanitve z neopravičeno odsotnostjo tožnice v avgustu 2006 ni pomembno, kdo je dostavil bolniške liste, temveč je pomembno, da se ti bolniški listi nanašajo na obdobje do konca julija 2006, pri čemer iz njih ne izhaja, da je bolniški stalež zaključen. Tožena stranke je v postopku predložila obrazce za prijavo letnega dopusta, pri čemer se je striktno držala pravil o pisni prijavi dopusta. Glede možnosti zagovora je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil zagovor tožnici omogočen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tem sporu glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje enkrat že odločalo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Na pritožbo tožnice je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 940/2008, dne 29. 1. 2009 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča v dopolnjenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo priče P.J., J.L., M.I., N.L., zakonito zastopnico tožene stranke L.S. in tožnico, izvedlo še soočenje prič in tožnice, prečitalo in dokazno ocenilo listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili obe stranki, ter pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2006, zakonita.

Tožena stranka je tožnici dne 5. 9. 2006 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A/2), zaradi tega, ker je ugotovila, da je tožnica naklepno huje kršila pogodbene in zakonske obveznosti iz delovnega razmerja, ker se po izteku bolniškega staleža dne 31. 7. 2006, ni vrnila na delo oziroma je bila v obdobju od 1. 8. 2006 do 14. 8. 2006 na letnem dopustu brez predhodne odobritve direktorja, ker ni upoštevala navodil nadrejenega delavca v zvezi z izdelovanjem enkratnih objemk in čiščenjem delovnega okolja, ker je zamujala pri vrnitvi na delo po končani malici ter s tem, ko je zapustila delovno mesto, kadar je kadila na dvorišču in ker je z uporabo službenega telefona za lastne potrebe brez odobritve nadrejenega delavca tožnica povzročila škodo v višini najmanj 50.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja očitek neupravičenega in samovoljnega koriščenja letnega dopusta (neupravičene odsotnosti) zadosten razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S preostalimi očitki tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se sodišče prve stopnje ni posebej ukvarjalo niti niso predmet pritožbenih navedb. Posledično se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do utemeljenosti preostalih očitkov v izredni odpovedi.

Iz podatkov v spisu je nadalje razvidno, da je tožena stranka dne 1. 9. 2006 tožnico obvestila o kršitvah in jo skupaj z vabilom na zagovor dne 2. 9. 2006 tožnici tudi vročila (B/5). Zagovora se tožnica ni udeležila. Dne 4. 9. 2006 je sporočila, da je bolna in se zagovora ne more udeležiti (zapisnik - B/6). Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišče prve stopnje o neupravičenem izostanku tožnice na zagovoru, ki je bil predviden za 4. 9. 2006 ob 8. uri, oziroma da zagovor tožnici ni bil omogočen. Bistveno je, da se je tožnica seznanila s kršitvami delovnih obveznosti, ki jih očita tožena stranka, in je imela možnost izreči se o očitanih kršitvah. Strinjati se je s presojo sodišča prve stopnje, da bi tožnica kljub povišani telesni temperaturi lahko poslala na zagovor pooblaščenca ali vsaj posredovala pisni zagovor. Povišana telesna temperatura po presoji pritožbenega sodišča tudi ni okoliščina, ki bi utemeljevala preložitev zagovora na kasnejši datum, čeprav je bila tožnici takšna možnost ponujena, vendar jo je zavrnila oziroma na predlog ni odgovorila. Pri tem sicer res ni razvidno, da bi tožnica že dne 4. 9. 2006 razpolagala s potrdilom o upravičeni zadržanosti od dela za čas od 1. 9. 2006 do 30. 9. 2006 (A/5). Navedeno potrdilo je tožnica prejela 2. 10. 2006, zato zanj tožena stranka 4. 9. 2006 ni mogla vedeti. Vendar pa zgolj dejstvo, da je tožnica nastopila bolniški stalež, ki ji je bil odobren za nazaj, ni opravičljiv razlog za izostanek. Bolniški stalež sam zase še ne pomeni ali predpostavlja, da se delavec ne more udeležiti zagovora, niti iz potrdila ne izhaja, da bi bila tožnica resno bolna ali da se ne bi mogla udeležiti predvidenega zagovora. Od delodajalca tudi ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor na kasnejši čas. Takšna preložitev bi lahko glede na kratke (prekluzivne) zakonske roke preprečila možnost izredne odpovedi, zato je tožena stranka, ki proti volji tožnice ni mogla preložiti ustnega zagovora, spoštovala določila drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur l. RS, št. 42/2002 s spremembami).

Zmotno je zavzemanje tožnice, da je potrebno 15-dnevni rok za podajo izredne odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR šteti od 31. 7. 2006, tj. od dneva, ko so bila toženi stranki dostavljena potrdila o upravičeni zadržanosti z dela. Tožnici se v izredni odpovedi očita, da se ni vrnila na delo v času od 1. 8. 2006 do 14. 8. 2006, zato se tožena stranka s kršitvijo delovne obveznosti v nobenem primeru ni mogla seznaniti že konec meseca julija. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z razlogom za izredno odpoved seznanila 28. 8. 2006. Tega dne je, kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pozvala tožnico, da predloži bolniški list za obdobje od 1. 8. 2006 do 14. 8. 2006, tožnica pa je pojasnila, da je bila v tem obdobju na dopustu. Datum seznanitve z razlogom za izredno odpoved je sodišče prvo stopnje ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke L.S. in priče M.I. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je tožena stranka predlagala zaslišanje priče Izlakarjeve šele v ponovnem postopku in torej prepozno. Kljub prekluziji dokaza z zaslišanjem navedene priče pa je potrebno upoštevati, da je sodišče prve stopnje M.I. zaslišalo v zvezi z napotki pritožbenega sodišča, da se v zadevi ugotoviti datum seznanitve z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tako postopalo v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP in izvedlo potrebne dokaze z namenom, da se ugotovi sporno dejansko vprašanje - pravočasnosti podane izredne odpovedi. Razen tega je datum seznanitve tožene stranke z razlogom za odpoved sodišče prve stopnje ugotovilo že z zaslišanjem njene zakonite zastopnice L.S., ki je na glavni obravnavi 28. 5. 2009 (list. št. 151 in 152) izrecno povedala, da so za dejstvo, da tožnici ni bil odobren bolniški stalež v polnem obsegu, izvedeli dne 28. 8. 2006, ko so tožnico pozvali, da predloži potrdila o bolniškem staležu, kar je Izlakarjeva kasneje le še potrdila. Zato pritožbeno sodišče šteje, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2006 podala pravočasno.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, v katerih tožnica izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem glede očitane kršitve in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, kakšen je bil način odobravanja dopustov pri toženi stranki (str. 7 - 9 obrazložitve). Prvenstveno je izhajalo iz pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 12. 2005 (A/1), ki v XI. točki določa, da delavec koristi letni dopust v skladu s predpisi družbe in planom koriščenja letnega dopusta oziroma na podlagi odobritve koriščenja letnega dopusta, ki ga je potrebno najaviti 3 dni pred koriščenjem in za katerega je obvezna pisna odobritev direktorja, s čimer je bila tožnica seznanjena ob podpisu pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je iz prijav nastopa dopusta (B/9) razvidno, da je tožena stranka vodila dosledno evidenco prijav nastopa dopustov za vse delavce, med drugim tudi za tožnico in delavca P.J., zaradi česar je njuni izpovedi, da je bila praksa odobravanja dopustov pri toženi stranki drugačna, utemeljeno štelo za neverodostojno. V letu 2006 je tožnica prijavila nastop koriščenja letnega dopusta v dnevih, razvidnih iz priloge B/9, tega pa ni storila za čas od 1. 8. 2006 do 14. 8. 2006. Dopusta za to obdobje ni prijavila niti prosila za njegovo odobritev, kar sta prepričljivo potrdili priči K.S. in I.V., sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov tudi pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi priče J.L. Priča I.V. je povedala, da v avgustu in juliju 2006 ni dal ustnega zagotovila o odobritvi dopusta, kar pa tudi sicer ni bilo možno, saj je bila tožnica v mesecu juliju odsotna zaradi bolniškega staleža. Odobritve koriščenja letnega dopusta s strani nadrejenih za sporno obdobje ni bilo, pri čemer za zadevo niso relevantne pritožbene navedbe, kdaj je bila priča I.V. na dopustu niti navedbe o poizvedovanju L.S. za trajanje bolniškega staleža pri tožničini osebni zdravnici.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica že 28. 7. 2006 vedela, da naj bi s 1. 8. 2006 začela z delom pri toženi stranki. Ker se tožnica tega dne na delo pri toženi stranki ni javila, v obdobju od 1. 8. 2006 do 14. 8. 2006 pa ni imela odobrenega bolniškega staleža in je bila na dopustu, ki ga ni prijavila niti ga direktor tožene stranke predhodno ni pisno odobril, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica z opisano opustitvijo kršila tako določbe pogodbe o zaposlitvi, kot tudi določili prvega odstavka 31. člena in 32. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pojasnilo, da je bila obvezna pisna odobritev direktorja v pogodbah o zaposlitvi podčrtana, kar kaže na pomembnost navedene pogodbene določbe. Tožena stranka je majhno podjetje, v katerem zaradi narave dela ob odsotnostih delavcev prihaja do težav pri organiziranju delovnega procesa, zato je zanjo pomembno, koliko delavcev bo na letnem dopustu oziroma s kolikšnim številom delavcem bo lahko razpolagala. Ob vročitvi vabila 1. 9. 2006 je tožnica dne med vpitjem in žaljenjem direktorja tudi predčasno zapustila delovno mesto. Upoštevanje navedene okoliščine in interese strank je tudi po presoji pritožbenega sodišča odnos med pogodbenima strankama omajan do takšne mere, da nadaljevanje dela ni več mogoče. Tako je podan tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Ker je tožena stranka v postopku ugotovila, do enakega zaključka pa je po izvedenih dokazih prišlo tudi sodišče prve stopnje, da je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR), sta bila podana oba pogoja za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ju opredeljuje 110. člen ZDR. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi del njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo, reparacijo in plačilo odškodnine za letni dopust. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.