Jedro

Maltretiranju je imanentno večkratno ponavljanje grdega ravnanja, tako da to prehaja že v stanje in je očitno, da pokriva le del pojma grdega ravnanja, kot ga je treba razumeti v kazenskopravnem pomenu besede. Pri slednjem pa je s kazenskopravnega vidika treba razumeti vsa tista ravnanja, ki jih oškodovanec zavrača, s katerimi storilec oškodovancu prizadene telesno ali duševno bolečino manjše intenzitete, ki je več od realne injurie in manj od lahke telesne poškodbe, njena posledica pa se kaže v prizadeti telesni (praske, odrgnine, podplutbe, bolečnost) ali duševni celovitosti (strah, jeza, razburjenje) oškodovanca.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega R.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sodbo z dne 14.5.2003 obsojenega R.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ ter mu na podlagi iste zakonske določbe (v pisnem odpravku je napačno naveden 156. člen KZ) izreklo 110.000,00 SIT denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi 96. člena ZKP (pravilno bi bilo 1. odstavka 95. člena ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, torej iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da napadeni sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložnica pa uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornici obsojenega R.Ž. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je sodišče storilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker grdo ravnanje kot zakonski znak kaznivega dejanja po 1. odstavku 146. člena KZ ni podano. Obsojenčevo ravnanje po mnenju vložnice zato nima zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja.

Po 35. členu Ustave je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Prizadeti ju je mogoče z različnimi dejanji, tudi z grdim ravnanjem. V 126. členu KZ, kjer je podana vsebinska opredelitev pomena izrazov v tem zakoniku, grdo ravnanje ni navedeno. V slovarju slovenskega knjižnega jezika je pri razlagi pojma maltretiranja pojasnjeno, da ga je mogoče v enem od pomenov razumeti tudi kot grdo ravnanje. Pri maltretiranju je imanentno večkratno ponavljanje grdega ravnanja, tako da to prehaja že v stanje in je očitno, da pokriva le del pojma grdega ravnanja, kot ga je treba razumeti v kazenskopravnem pomenu besede. Grdo ravnanje pomeni v smeri odklonskega obnašanja bistveno več od kršitev pravil lepega vedenja. Pod tem pojmom je s kazenskopravnega vidika treba razumeti vsa tista ravnanja, ki jih oškodovanec zavrača, s katerimi storilec oškodovancu prizadene telesno ali duševno bolečino manjše intenzitete, ki je več od realne injurie in manj od lahke telesne poškodbe, njena posledica pa se kaže v prizadeti telesni (praske, odrgnine, podplutbe, bolečnost) ali duševni celovitosti (strah, jeza, razburjenje) oškodovanca. Praviloma se izvršitveno dejanje kaže v fizičnem napadu na oškodovanca. Zato se je treba strinjati z vrhovnim državnim tožilcem, ko v odgovoru na zahtevo navaja, da beseda grdo vsekakor pomeni takšno ravnanje, ki po splošno sprejemljivih kriterijih oškodovanca prizadene in je zato ni mogoče določneje opredeliti, če se zasleduje namen te zakonske določbe, ki je v zagotovitvi nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti. Izvršitvena dejanja so lahko raznovrstna, sodišče pa v vsaki konkretni zadevi presoja, ali dejanje, tako kot je opisano, zadošča navedenim zahtevam.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec oškodovanca P.P. z rokama močno porinil, tako da je ta padel po tleh, v posledici takega ravnanja pa utrpel podplutbo predela desnega kolka. Tak opis dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ, zato je nasprotno vložničino naziranje treba zavrniti kot neutemeljeno.

Kolikor pa zagovornica obsojenega R.Ž. trdi, da bi ob pravilni presoji izvedenih dokazov sodišče moralo ugotoviti, da je obsojenec oškodovanca, ki ga je besedno in fizično napadel, odrinil od sebe ter da je P.P. klecnil in sedel, ne pa padel na tla, zagovornica ponuja lastno presojo dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste v napadeni pravnomočni sodbi. Enako velja za vložničino navedbo, da je v kazenskem postopku ostalo nedokazano, da je ravno zaradi obsojenčevega ravnanja oškodovanec dobil podplutbo v predelu desnega kolka. S trditvami, da v konkretnem primeru obsojencu grdo ravnanje ni dokazano in tudi ne, da je bila zaradi obsojenčevega ravnanja prizadeta telesna celovitost oškodovanca, vložnica izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

S tem, da je sodišče v pravnomočni sodbi navedlo razloge o odločilnih dejstvih, ki jih vložnica ne sprejema, ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložničino navedbo, da obsojenec v svojem zagovoru ni povedal, da je fizično napadel oškodovanca, višje sodišče pa da je zapisalo, da tega obsojenec ne zanika, je prav tako mogoče razumeti kot zatrjevanje navedene bistvene kršitve. V zvezi s tem je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje korektno povzelo obsojenčev zagovor. Potem ko je sodišče ugotovilo, da je obsojenec oškodovanca porinil, je tako njegovo ravnanje razlagalo kot fizični napad. Zato je treba v tem kontekstu tudi razumeti navedbo pritožbenega sodišča, da takega ravnanja obsojenec ni zanikal. Čeprav je obsojenec povedal, da je oškodovanca odrinil, sodišče pa ugotovilo, da ga je porinil, pa ne gre za tako neskladje med obsojenčevim zagovorom in povzemanjem njegove vsebine v drugostopenjski sodbi, da bi to pomenilo zatrjevano absolutno procesno kršitev.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornica obsojenega R.Ž., niso podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zahtevnost zadeve z vidika odločanja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.