Jedro

Za vročitev sklepa o suspenzu in zahteve za uvedbo disciplinskega postopka je bistveno, da je le-ta vročena osebno (1. odst. 142. čl. ZPP). Vročanje na delovnem mestu je zakonito in skladno z določbami ZPP in ni potrebno, da se delavcem, ki se nahajajo v prostorih delodajalca, pošilja odločbe in sklepe po pošti na dom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke št. 51-S/96, z dne 27.11.1996, ter naložilo, da nosita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Razlog, da ni podpisal vročilnice o prejemu sklepa o odstranitvi z delovnega mesta, je v tožnikovem zdravstvenem stanju; v tistem trenutku je bil v stanju hipoglikemije, zato je tudi bil od naslednjega dne v bolniškem staležu. Ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožnika, da se zasliši njegov lečeči zdravnik, je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno. Tudi če bi se štelo, da je tožnik odklonil sprejem pisanja, bi mu tajnica morala pisanje pustiti na njegovem delovnem mestu, vendar tega ni storila. Nadomestno vročanje za delavca, čigar naslov je znan, ni pravilno, je v nasprotju z ZPP, sklep bi mu moral biti poslan po pošti.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, v dejanskem in pravnem pogledu. Napačne so trditve tožnika, da se v predmetni zadevi uporabljajo določbe ZPP.

Pri toženi stranki se za vročanje prvenstveno uporabljajo določbe Pravilnika o odgovornosti z dne 16.5.1995, šele subsidiarno ZPP, po katerega določbah je nadomestna vročitev tudi bila opravljena. Tožena stranka je predlagala, da se pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpdobijano sodbo in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo odločilna dejstva in nanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo kršitev pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zdravstveno stanje tožnika za prevzem pisanja v konkretnem primeru ni imelo odločilnega vpliva.

Tožnik se namreč na svoje zdravstveno stanje ob odklonitvi prevzema zahteve za uredbo disciplinskega postopka in sklepa o suspenzu ni skliceval. Nanj se je začel sklicevati šele v kasnejšem postopku pri delodajalcu. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje lečečega zdravnika tožnika. Pri tem tudi ni nepomembno dejstvo, da je tožnik navedenega dne opravil celotno delovno obveznost, saj mu je bila vročitev poizkušana po zaključku pouka. Tožnik je le odklonil prevzem in zahteval, da mu pisanje vročijo po pošti, ter za odklonitev ni navedel nobenega razloga. 133. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) res določa, da se pisanja praviloma vročajo po pošti, lahko pa se vročajo tudi po določenem delavcu sodišča (v konkretnem primeru delavca tožene stranke). Tožena stranka je imela v svojem Pravilniku o odgovornosti določeno tudi vročanje na delovnem mestu, ki ni v nasprotju z določbami ZPP. ZPP namreč v določbi 140. člena predvideva tudi vročitev na delovnem mestu. Prav tako je vročitev na delovnem mestu omenjena v 144. členu ZPP, ki obravnava odklonitev sprejema vročitve. Zmotno je namreč naziranje tožnika, da mora biti vročitev opravljena po pošti. Bistveno za vročitev sklepa o suspenzu in zahteve za uvedbo disciplinskega postopka je le, da je le-ta vročena osebno (1. odst. 142. člena ZPP) in ne mesto vročitve. Matični zakoni s področja delovnih razmerij (ZDR in ZTPDR) ne določajo načinov vročitve, 103. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93) napotuje na uporabo Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Vendar pa 2. odst. 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) določa, da je delavcu potrebno obvezno vročiti sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic obveznosti in odgovornosti. V primeru odločanju o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev delodajalec praviloma vroča te sklepe delavcu na delovnem mestu. Sodna praksa je zavzela stališče, da je vročanje na delovnem mestu zakonito, skladno z določbami ZPP in ni potrebno, da se delavcem, ki se nahajajo v prostorih delodajalca pošilja odločbe in sklepe po pošti na dom. Ker je tožnik odklonil sprejem pisanja, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je pisanje izobesila na oglasno desko, kajti tožnik je kot profesor opravljal delo v različnih učilnicah, zbornica v kateri je bila poizkušana vročitev, pa je v dopoldanskem času rabila za učilnico. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila vročitev opravljena zakonito in zato tožnikov ugovor vložen prepozno, zato je tožena stranka zakonito ugovor zavrgla, sodišče pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno ocenilo izvedene dokaze in posledično pravilno uporabilo materialno pravo ter ni zagrešilo kršitve pravil pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev postopka na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, skladno s členom 368 ZPP.

Skladno s členom 166/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP nosi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa odgovora na pritožbo, ker le-ta ni pripomogla k razrešitvi pritožbe.