Jedro

Uvedbo ali zaključek stečajnega postopka zoper detektiva ali pa izbris detektiva iz registra podjetnikov oziroma poslovnih subjektov iz AJPES zakonodajalec niti v 15. členu ZDD, kjer so taksativno našteti razlogi za odvzem licence, in tudi ne kje drugje v ZZD ni določil za razlog za odvzem licence.

Detektivska dejavnost je gospodarska dejavnost, ki mora sicer zaradi občutljivosti dejavnosti za varstvo človekovih pravic imeti določene omejitve in zakonodajalec zato lahko predpiše tudi način uresničevanja te pravice. Zakonodajalec bi zaradi omenjene občutljivosti in varstva javnega interesa lahko predpisal, da uvedba ali zaključek stečaja podjetnika, ki se je ukvarjal z detektivsko dejavnostjo, pomeni razlog za odvzem licence, vendar bi morala biti taka omejitev opravljanja gospodarske dejavnosti izrecno predpisana v zakonu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Detektivske zbornice Republike Slovenije št.7/05/3-2008 z dne 4. 4. 2008 odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV, v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Detektivska zbornica Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 5. člena in 3. alinee 15. člena Zakona o detektivski dejavnosti (Ur. list RS, št. 60/07-ZDD-UPB3) ter 6. alinee 1. odstavka 57. člena Statuta DeZRS odločila, da se detektivu A.A. odvzame licenca za opravljanje detektivske dejavnosti št. 079 izdane 11. 10. 2000, ker imenovani detektiv ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti. Po odločbi je bil tožnik dolžan po dokončnosti odločbe Detektivski zbornici Republike Slovenije vrniti izkaznico in licenco. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tudi odločil, da se z dnem dokončnosti odločbe iz evidence detektivov – državljanov RS izbrišejo podatki, ki jih skladno z zakonom o imenovanem detektivu vodi Detektivska zbornica Republike Slovenije, razen podatkov o imenu, priimku, naslovu in odvzemu licence imenovanega detektiva. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se organ sklicuje na tretjo alinejo 15. člena ter 2. člen ZDD. Detektivska zbornica Republike Slovenije je v skrajšanem ugotovitvenem postopku ugotovila, da je detektiv A.A. opravljal detektivsko dejavnost kot posameznik v okviru registrirane dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika s firmo in sedežem Detektiv A.A. Dne 19. 11. 2006 je Okrožno sodišče v Murski Soboti obvestilo oziroma poslalo Detektivski zbornici Republike Slovenije predlog za uvedbo stečajnega postopka opr. št. ST-F001-48/2006-2 (st 42/2006/1) z dne 15. 9. 2006 zoper dolžnika A.A., dne 26. 3. 2007 pa še pravnomočen sklep opr. št. St 42/2006-25 o zaključku stečajnega postopka zoper stečajnega dolžnika detektiva A.A., zaradi neporavnanih obveznosti do upnikov. Na podlagi navedenih listin je Detektivska zbornica Republike Slovenije ugotovila, da imenovani detektiv ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti, ker ne izpolnjuje pogoja za opravljanje detektivske dejavnosti na način individualno oziroma kot posameznik kot to določa 2. člen ZDD. Glede preostalih delov odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na 16. člen in 27. člen ZDD. Detektiv A.A. je 25. 7. 2007 poslal Detektivski zbornici Republike Slovenije (v nadaljevanju: DeZRS) izkaznico in značko, vendar pa ne tudi licence, katero mora po dokončnosti te odločbe še poslati.

V pritožbi je tožnik navedel, da je že v postopku pred izdajo izpodbijane prvostopne odločbe DeZRS podrobno opisal in obrazložil razloge za nastanek absurdne situacije, na podlagi katere je DeZRS začela postopek za odvzem licence, vendar iz obrazložitve odločbe sploh ne izhaja, zakaj šteje DeZRS pritožnikove navedbe za nerelevantne. Zoper pritožnika kot samostojnega podjetnika je bil v letu 2006 res vložen predlog za uvedbo začetka stečajnega postopka, ki se je tudi končal, in sicer s sklepom, ki je postal pravnomočen z dne 26. 3. 2007. Pritožnik je že v postopku, ko se je izjavil o dejstvih v zvezi s stečajem pred DeZRS, obrazložil, da njegovi dolgovi izvirajo iz statusa samostojnega podjetnika in so nastali preden je pritožniku sploh bila podeljena licenca detektiva. Pritožnik je tudi navedel, da pod tem statusom samostojnega podjetnika ni nikoli deloval kot detektiv, saj je pod s.p., preden je postal detektiv, opravljal povsem drugo dejavnost (veleprodajo baterijskih vložkov, svetil, lepil, itd.). Pritožnik je prav tako navedel, da je opravljal dejavnost detektiva, preden se je zaposlil v podjetju B. d.o.o. (februarja 2005) kot svoboden poklic, torej z enakim statusom kot ga imajo recimo zdravniki, odvetniki, umetniki, itd. Ker pravnoorganizacijsko samostojni podjetnik ni pravna oseba, ampak fizična ima tudi isto davčno številko kot fizična oseba; enako pa je bilo tudi pri pritožniku. Ker ima pritožnik kot detektiv in kot samostojni podjetnik in kot fizična oseba isto davčno številko, je tudi pri izbrisu pritožnika kot detektiva iz registra, ki ga vodi AJPES, prišlo do pomote, saj se je pritožnika kot detektiva izbrisalo neupravičeno oziroma neutemeljeno, saj za ta izbris AJPES ni imel pravnega naslova in je do izbrisa prišlo zaradi površnosti. Pritožnik ima še danes isto davčno številko kot fizična oseba, in sicer ... Logično je torej, da pritožnik zaradi napake AJPES-a ne more trpeti negativnih posledic tudi z odvzemom licence detektiva. Pritožnik je vsa ta relevantna dejstva, kot že rečeno, predhodno navajal že v postopku pred DeZRS, vendar jih DeZRS pri razjasnitvi dejanskega stanja ni raziskala oziroma jih je v celoti spregledala, kar pa je na koncu pripeljalo do napačne odločitve in s tem odločbe. Pritožnik je v zvezi z razjasnitvijo teh okoliščin (da dolgovi ne izvirajo iz statusa detektiva) predlagal tudi zaslišanje stečajnega upravitelja, ki je stečaj nad njegovim s.p.-jem vodil, vendar se DeZRS do tega dokaznega predloga sploh ni opredelila. V izpodbijani odločbi je prav tako podana zmotna uporaba materialnega prava. V 8. členu ZDD-UPB-2 so taksativno našteti pogoji za izdajo licence detektiva (6), med temi pogoji pa ni pogoja, ki ga navaja DeZRS. Uvedba stečaja in zaključen stečaj nad s.p.-jem ni nikjer naveden kot razlog oziroma pogoj, da se licenca odvzame oziroma izda. Pritožnik ni bil v okviru svoje detektivske dejavnosti nikoli organiziran kot s.p. in je zato odločitev DeZRS nerazumljiva. Prav tako je za opravljanje svobodnega poklica detektiva povsem irelevantno, ali je zoper pritožnika uveden in tudi končan stečajni postopek, saj to z samo licenco nima nobene zveze. Svoboden poklic ima poseben status in z s.p.-jem nima nič skupnega, saj gre za dve različni stvari. Pritožnik ima namreč še vedno isto osebno davčno številko in lahko zato poklic detektiva opravlja povsem svobodno enako kot prej. Prav tako je pritožnik zaposlen v podjetju B. d.o.o., glede na to dejstvo, pa je odločitev DeZRS povsem nerazumljiva in s tem neutemeljena. Pritožnik namreč od zaključka stečaja ni več nesolventen, prav tako ima odprt tekoči račun ter normalno funkcionira tudi kot detektiv vse od zaključka stečajnega postopka. Navedeno samo po sebi priča o absurdnosti smisla ukrepa odvzema licence. Pritožnik namreč že ves čas izpolnjuje pogoje za ustanovitev katerekoli pravne osebe po ZGD-1, tudi s.p.-ja, kar pa samo po sebi sploh ni relevantno, saj ZZD sploh ne določa pravno-organizacijske oblike, v kateri bi se naj opravljala detektivska dejavnost, saj se lahko le-ta opravlja kot svoboden poklic.

Drugostopenjski organ je na podlagi 5. člena ZDD-UPB3 pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe se drugostopenjski organ sklicuje na določila 1. odstavka 15. člena ZDD, 75. člen ZGD, 2. člen Zakon o poslovnem registru. Drugostopenjski organ povzema, da tožnik trdi, da ima detektiv poseben status in da predstavlja določeno pravnoorganizacijsko obliko smiselno po pravilih, ki veljajo za samostojnega podjetnika posameznika. Ministrstvo meni, da ne glede na to se tudi status detektiva vodi v registru podjetnikov pri AJPES. Vpis v ta register pa je tudi pogoj za opravljanje dejavnosti. Če ta pogoj ni izpolnjen, oseba izgubi status podjetnika ali katerekoli druge oblike opravljanja samostojnega poklica, ki ga v konkretnem primeru opravljanja detektivske dejavnosti opredeljuje ZDD. V predmetni zadevi ni odločilno ali ima detektiv poseben ali samostojen status, pač pa, ali je oseba, ki opravlja dejavnost, še vpisana v register podjetnikov oziroma poslovnih subjektov pri AJPES. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil pritožnik kot detektiv na podlagi sklepa Okrožnega sodišča iz Murske Sobote izbrisan iz registra podjetnikov oziroma poslovnih subjektov pri AJPES, kar je zadosten razlog za pravilen materialnopravni zaključek, da pritožnik ne izpolnjuje več pogojev po tretji alineji prvega odstavka 15. člena ZDD. V skladu z drugo točko prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Zato zaslišanje pritožnika in stečajnega upravitelja, kot predlaga pritožnik v pritožbi, ni potrebno, saj je dejansko stanje popolnoma in v celoti ugotovljeno. Dejstva in okoliščine, ki jih navaja pritožnik in se nanašajo na nepravilnosti v odločbi, niso pomembne za odločbo, ker ima sklep sodišča o zaključku stečajnega postopka in izbrisu iz registra poslovnih subjektov, ki ga vodi AJPES, učinek pravnomočnosti in ga ni mogoče spreminjati niti mu jemati pravnih posledic.

V tožbi tožnik pravi, da v konkretnem primeru ni pravnega predpisa, ki bi predvideval oziroma dopuščal izvedbo stečajnega postopka nad fizično osebo – A.A. ZPPSL namreč določa, da se stečajni postopek izvede oziroma opravi nad dolžnikom, ki je dalj časa plačilno nesposoben (insolventen) ali prezadolžen ter v drugih primerih, določenih z zakonom, pri čemer je dolžnik po navedenem zakonu lahko: samostojni podjetnik, gospodarska družba, zadruga ter druga pravna ali fizična oseba, za katero poseben zakon določa, da se nad njo opravi stečajni postopek. Ne glede na predhodno navedeno, pa ne tožena stranka ne zbornica v obrazložitvi izpodbijanih odločb nista pojasnili, na podlagi katerega predpisa naj bi se izvedel oziroma opravil stečajni postopek nad fizično osebo – A.A. oziroma posledično izbris fizične osebe – A.A. iz registra, kar predstavlja kršitev pravil postopka ter kršitev pravic in svoboščin, katere ima tožeča stranka na podlagi Ustave RS. Tako toženi stranki kot zbornici je poznano, da se zoper fizično osebo A.A. ni mogel voditi stečajni postopek (postopek zoper fizično osebo – predstavlja novost na podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki pa nima retroaktivne veljave. Izvesti bi se moral redni in ne skrajšani ugotovitveni postopek, saj se dejansko stanje ni moglo pravilno in popolno ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, brez pojasnila tožeče stranke, katere pravice oziroma pravne koristi so lahko varovane le v kontradiktornem postopku. Izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe zbornice sta tako pavšalna, da bi jo tožena stranka morala razveljaviti oziroma odpraviti že zaradi tega razloga. Odločba navaja, da imenovani detektiv ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti, pri čemer se sploh ne navede na podlagi katerega zakona. Nato pa zbornica v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja: „da je v skrajšanem ugotovitvenem postopku ugotovila, da je tožeča stranka opravljala detektivsko dejavnost kot posameznik v okviru registrirane dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika ...“. Kako je zbornica „ugotovila“ zgoraj navedeni pravni konstrukt, ki nima podlage v pravnem redu Slovenije in ki mu v celoti nekritično sledi tožena stranka, pa nista (zadovoljivo) pojasnila ne zbornica ne tožena stranka. Iz listin v upravnih spisih (zlasti tudi ne iz sodnih odločb) ni nikjer razvidno, da bi tožeča stranka detektivsko dejavnost opravljala v pravnoorganizacijski obliki samostojnega podjetnika. Namreč: nikjer se ne navaja firma – A.A. z dodatkom pravnoorganizacijske oblike – s.p., kar bi se v skladu z veljavnimi predpisi moralo. Ker kaj takšnega ni razvidno iz uradnih listin (sodnih odločb), tudi ni pravne podlage, da bi se glede teh dejstev in okoliščin izvedel skrajšani ugotovitveni postopek. Iz uradnih listin sodnih odločb namreč nikjer ni razvidno, da je tožeča stranka opravljala detektivsko dejavnost kot posameznik v okviru registrirane dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika. Sodišče tudi nikoli ni uporabljalo oziroma navajalo pravnoorganizacijske oblike samostojnega podjetnika oziroma s.p.. Sicer pa tako zbornica kot tožena stranka prihajata sami s seboj v nasprotje (kar se niti ne potrudita pojasniti), ko navajata, da v skladu z določili ZDD detektiv svojo dejavnost opravlja kot svoboden poklic ali v detektivski družbi. V zvezi s predhodno navedenim kaže opozoriti na pravno distinkcijo med svobodnim poklicem oziroma detektivsko družbo na eni strani ter samostojnim podjetnikom na drugi strani – enačiti predhodno navedenega nikakor ni mogoče, zato so brez podlage „ugotovitve“ zbornice in tožene stranke o „opravljanju detektivske dejavnosti v pravnoorganizacijski obliki samostojnega podjetnika“. Sicer pa se ne zbornica ne tožena stranka nista opredelili do vsebinsko bistvenega ugovornega oziroma pritožbenega razloga: da izbris iz poslovnega registra ni zakonski razlog za odvzem licence po ZDD-UPB2 (Ur. l. 113/2005). Tako se niti izpodbijana odločba zbornice niti izpodbijana odločba tožene stranke glede „zakonitega“ razloga za odvzem licence detektiva ne moreta preizkusiti, kar predstavlja kršitev pravil postopka ter kršitev pravic in svoboščin. Dejstvo, da je bil zoper tožečo stranko uveden in zaključen stečajni postopek ni pravno relevantno dejstvo, na podlagi katerega bi tožeči stranki lahko odvzeli licenco detektiva. V 15. členu ZDD so namreč taksativno določeni pogoji, pod katerimi se lahko odvzame licenca detektiva. Sklicevanje zbornice in tožene stranke na pogoj – razlog na tretjo alineo 1. odstavka 15. člena ZDD ni skladen s predpisi in krši načelo zakonitosti. Tožeča stranka namreč še vedno izpolnjuje vse (zakonite) pogoje za opravljanje detektivske dejavnosti v skladu z določili (zlasti 8. člena) ZDD. Oseba lahko detektivsko dejavnost opravlja bodisi kot svoboden poklic bodisi v detektivski družbi, nikakor pa ni dolžna detektivske dejavnosti opravljati v pravnoorganizacijski obliki samostojnega podjetnika oziroma s.p. Kateri je tisti „zakoniti pogoj“, ki ga tožeča stranka ne izpolnjuje več, in ki je z zakonom predpisan za opravljanje detektivske dejavnosti, niti zbornica niti tožena stranka ne pojasnita. Zagotovo pa tak „zakoniti pogoj“ ni „stečaj fizične osebe – A.A.“, ki ga takrat veljavna zakonodaja – ZPPSL sploh ni predvidevala oziroma dopuščala. Sicer pa je vsa določila veljavne zakonodaje, ki posegajo v pravice in pravne koristi (tudi) tožeče stranke, potrebno razlagati restriktivno. Iz določil ZDD ne izhaja namen, da pogoj za izdajo licence ni predhodna registracija prosilca licence v (poslovnem) registru AJPES oziroma sodnem registru, ampak je prav pridobitev licence in soglasje DeZRS predhoden pogoj za vpis in registracijo detektivske dejavnosti, neodvisno od dejstva, v kateri statusno pravno organizirani obliki bo potem posamezni detektiv svojo dejavnost tudi dejansko opravljal. Prav tako pa tudi iz opredelitve detektivske licence kot pravnega instituta, izhaja, da se le-ta veže na fizično osebo: navedeno je brez dvoma moč razbrati iz predpisanih pogojev iz 8. člena ZDD za pridobitev detektivske licence, saj se vsebinsko vsi pogoji nanašajo na osebne lastnosti, strokovnost in kvalifikacije fizične osebe. Analogno je institut (zdravniške) licence urejen tudi pri zdravniškem poklicu. Licenca je javna listina, ki dokazuje strokovno usposobljenost zdravnika za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju v Republiki Sloveniji. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je tudi iz tega razloga sklepanje zbornice in tožene stranke nelogično in nerazumljivo, ter da dolgovi, ki so tožniku nastali, preden je sploh pridobil detektivsko licenco in postal detektiv in ki nimajo ničesar skupnega z opravljanjem detektivske dejavnosti, ne morejo biti razlog za odvzem detektivske licence. Po oceni tožeče stranke je zbornica postopek kršila že od vsega začetka, saj smiselno ni upoštevala določb 67. člena in drugih ZUP, saj tožeče stranke ni pozvala k odpravi pomanjkljivosti, ampak si je ravno nasprotno celo prizadevala, da tožeča stranka ne bi izpolnjevala pogojev za pridobitev detektivske licence. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Zbornica in tožena stranka bi tako morali obravnavati, ovrednotiti in obrazloženo sprejeti ali zavrniti trditve in stališča tožeče stranke, ki so postavljena v skladu z materialnim in formalnim pravom in ki niso očitno nepomembna. Predlaga zaslišanje tožnika in da Upravno sodišče RS po izvedeni glavni obravnavi (na kateri naj zasliši tožečo stranko in stečajnega upravitelja mag. B.B. o zgoraj navedenih dejstvih in okoliščinah ter izvede predlagane dokaze) spremeni odločbo Republike Slovenije oziroma odločbo Detektivske zbornice, tožeči stranki ne odvzame licence za opravljanje detektivske dejavnosti, da tožeča stranka ni dolžan vrniti izkaznico in licenco, da se iz evidence detektivov – državljanov RS ne izbrišejo podatki o tožeči stranki, ter da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki povrniti nastale stroške, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, oziroma, da odpravi oziroma razveljavi odločbo Republike Slovenije – Ministrstva za notranje zadeve in odločbo Detektivske zbornice Republike Slovenije in zadevo vrne Republiki Sloveniji – Ministrstvu za notranje zadeve oziroma Detektivski zbornici Republike Slovenije v ponovni postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je po besedni in pomenski razlagi tretje alineje 15. člena ZDD navedeno določbo treba tolmačiti širše, in sicer tako, da je zakonodajalec s pojmom „zakonsko predpisanih pogojev“ mislil, ne le določbo 8. člena ZDD, ampak tudi določbo 2. člena, ki določa, da lahko detektiv opravlja svoj poklic individualno kot svobodni poklic ali v detektivski družbi. V 17. členu ZDD pa je določeno, da je detektivska družba pravna oseba, ki se lahko ustanovi v skladu z ZGD kot osebna družba. V 18. členu pa je določba, da se za ustanovitev in poslovanje detektivske družbe uporabljajo predpisi o gospodarskih družbah. Prvostopenjski organ je ugotovil, da pritožnik zaradi izbrisa detektiva iz registra podjetnikov pri AJPES ne izpolnjuje več pogojev iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZDD, vsekakor pa detektivske dejavnosti ne bi smel opravljati kot samostojni podjetnik, saj tega ZDD ne predvideva. Tožnik se je sam odločil, da bo detektivsko dejavnost opravljal kot samostojni podjetnik, čeprav ZDD tega ne predvideva. Tožnik je imel namreč registrirano dejavnost kot samostojni podjetnik, preden je pridobil licenco za opravljanje detektivske dejavnosti. Licenco je pridobil za opravljanje dejavnosti detektiva kot svobodnega poklica. Postavi se vprašanje, kako je to lahko sploh registriral pri registrskem organu. Če kdo, potem je registrski organ spregledal določbe ZDD. Glede na navedeno se je sam tožnik odločil, da bo detektivsko dejavnost opravljal v okviru dejavnosti samostojnega podjetnika; glede na to pa se njegov status detektiva vodi v registru podjetnikov pri AJPES. V predmetni zadevi ni odločilno, ali ima detektiv poseben ali samostojen status, temveč je pomembno, ali je oseba, ki opravlja dejavnost, še vpisana v register podjetnikov oziroma poslovnih subjektov pri AJPES, saj opravljanje detektivske dejavnosti predstavlja eno od dejavnosti samostojnega podjetnika. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil pritožnik kot detektiv na podlagi sklepa Okrožnega sodišča iz Murske Sobote izbrisan iz registra podjetnikov oziroma poslovnih subjektov pri AJPES, kar je zadosten razlog za pravilen materialnopravni zaključek, da pritožnik ne izpolnjuje več pogojev po tretji alineji prvega odstavka 15. člena ZDD. Dejansko tudi ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz 2., 8., 17. in 18. člena ZDD. V skladu z drugo točko prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Zato zaslišanje pritožnika in stečajnega upravitelja, kot predlaga tožnik, ni potrebno, saj je dejansko stanje popolnoma in v celoti ugotovljeno. Ker je bilo stanje stvari ugotovljeno na podlagi uradnih podatkov, je tožena stranka odločila po skrajšanem postopku. Uradni podatki dajejo zadostno podlago za odločitev, ne da bi bilo treba v zvezi s tako ugotovljenimi dejstvi tožnika posebej vabiti, da se izjasni. Tako se je izrekla že tudi sodna praksa (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. U 1231/05). Dejstva in okoliščine, ki jih navaja tožnik in se nanašajo na nepravilnosti v odločbi, niso pomembna za odločbo, ker ima sklep sodišča o zaključku stečajnega postopka in izbrisu iz registra poslovnih subjektov, ki ga vodi AJPES, učinek pravnomočnosti in ga ni mogoče spreminjati niti mu jemati pravnih posledic.

Tožba je utemeljena.

Po določilu 3. alineje 1. odstavka 15. člena ZDD (Uradni list RS, št. 32/1994, 96/2002, 90/2005, 60/2007, 96/2007 – UPB3) Zbornica detektivu z odločbo odvzame licenco, če se ugotovi, da detektiv ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti. Pojmovna zveza „zakonsko predpisani pogoji za opravljanje detektivske dejavnosti“ ni terminus technicus v tem smislu, da bi samo pogoji za „izdajo licence“ iz 8. člena ZDD skupaj s pogoji za odvzem licence iz 15. člena ZZD veljali kot relevantni pogoji za odvzem licence in da ne bi bila nobena druga določba, ki ureja pogoje opravljanja detektivske dejavnosti, relevantna v postopku odločanja o odvzemu licence. Da bi bili samo določili 15. člena in 8. člena ZZD relevantni za odvzem licence ne izhaja iz določbe 15. člena ZDD, pa tudi ni razumnega razloga za stališče, da zakonodajalec ne bi mogel imeti namena, da pogoje za izdajo licence uredi drugače kot pogoje za odvzem licence. To pa pomeni, da je treba presoditi, ali je pristojni organ imel zakonito podlago, da se je pri odločitvi o odvzemu licence oprl na določbo 2. člena ZZD v povezavi s konkretnimi okoliščinami primera, oziroma (z drugimi besedami), za razrešitev upravnega spora je bistveno vprašanje, ali določba 2. člena ZZD v konkretnih okoliščinah primera spada v okvir zakonskih pogojev iz 3. alineje 1. odstavka 15. člena ZDD. Določilo 2. člena ZDD določa, v kakšni statusni obliki lahko oseba opravlja detektivsko dejavnost: oseba lahko opravlja to dejavnost individualno kot svoboden poklic ali v detektivski družbi. Vendar pa pristojni organ ni odvzel licence zato, ker bi tožnik opravljal detektivsko dejavnost v statusni obliki, ki jo zakon ne predvideva, ampak je odvzel licenco, ker je bil stečajni postopek zoper stečajnega dolžnika A.A. – detektiv, ... /.../ iz razloga 2. odstavka 99. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, zaključen, in ker je bil tožnik na tej podlagi izbrisan iz registra podjetnikov oziroma poslovnih subjektov pri AJPES. Uvedbo ali zaključek stečajnega postopka zoper detektiva ali pa izbris detektiva iz registra podjetnikov oziroma poslovnih subjektov iz AJPES pa zakonodajalec niti v 15. členu ZDD, kjer so taksativno našteti razlogi za odvzem licence, in tudi ne kje drugje v ZZD ni določil za razlog za odvzem licence. Zaključek stečajnega postopa ali omenjeni izbris iz registra poslovnih subjektov po običajni naravi stvari, razen če zakonodajalec tega ne bi utemeljeno in izrecno določil v zakonu, ne more biti razlog za odvzem licence v smislu 3. alineje 1. odstavka 15. člena ZZD. Kajti detektivska dejavnost je gospodarska dejavnost, ki mora sicer zaradi občutljivosti dejavnosti za varstvo človekovih pravic imeti določene omejitve in zakonodajalec zato lahko predpiše tudi način uresničevanja te pravice; vendar pa gre za dejavnost, ki spada v okvir svobodne gospodarske pobude (1. odstavek 74. člena Ustave). To pa pomeni, da je po naravi stvari stečajni postopek znotraj gospodarskih dejavnosti določenega podjetnika lahko zgolj neka faza v aktivnosti podjetnika, če gre oseba v stečaj, lahko oseba ponovno začne opravljati isto gospodarsko dejavnost. Zakonodajalec bi sicer zaradi omenjene občutljivosti in varstva javnega interesa lahko predpisal, da uvedba ali zaključek stečaja podjetnika, ki se je ukvarjal z detektivsko dejavnostjo, pomeni razlog za odvzem licence, vendar bi morala biti taka omejitev opravljanja gospodarske dejavnosti izrecno predpisana v zakonu, pa ni (74. člena Ustave v povezavi z 3. odstavkom 15. člena Ustave). Zato je tudi široka razlaga, katero zagovarja tožena stranka v nasprotju z ustavi skladno interpretacijo ZDD glede na to, da odvzem licence pomeni poseg v pravico iz 74. člena Ustave (1. in 2. odstavek 74. člena v zvezi z 3. odstavkom 15. člena Ustave). V utrditev ustavi skladne interpretacije 3. alineje 1. odstavka 15. člena v zvezi z 2. členom ZDD sodišče daje primer ureditve dejavnosti zasebnega varovanja, kjer pa je zakonodajalec izrecno določil, da licenca preneha zaradi uvedbe stečaja (3. alineja 42. člena Zakona o zasebnem varovanju v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-33/06-14 z dne 7. 2. 2007). Ker takšne oziroma primerljive izrecne določbe ni v ZDD, je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in posledično tudi ni imela podlage za odločanje v skrajšanem postopku, zaradi česar so bila kršena tudi pravila postopka.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi s stranki v ponoven postopek (4. in 3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek, povečan za 20 % DDV, tožeči stranki. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Po določilu drugega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 toženca zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka tega določila, to pa je v konkretnem primeru Ministrstvo za notranje zadeve. Ker je toženec Republika Slovenija, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.