Jedro

Tožnik je po presoji sodišča uspel dokazati, da res ni dovolj dobro razumel dejanske vsebine druge izjave o postavitvi pooblaščenke za vročitve in zato sodišče meni, da tožnik ni vedel za dejansko vsebino izjave o tem, da za pooblaščenko za vročanje postavlja odvetnico A. A. (zmota v izjavi).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 816/2017 z dne 5. 11. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne toženki v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je bila tožniku na podlagi odločbe toženke Bpp 816/2017 z dne 23. 3. 2017 neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč (1. točka izreka) in da jo je tožnik dolžan povrniti v znesku 56,00 EUR v roku 30 dni od prejema te odločbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) na transakcijski račun toženke (3. točka izreka). Če v skladu s petim odstavkom 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) tožnik prostovoljno ne plača dolgovanega zneska v določenem roku, pristojni davčni organ na predlog pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč izvrši odločbo po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, pri čemer je odločba pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč izvršilni naslov (4. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je toženka dne 18. 9. 2019 prejela lastnoročno podpisano izjavo tožnika, da ne potrebuje več brezplačne pomoči v vseh zadevah, v katerih je zanje zaprosil, in da naj se mu vsa pisanja vročajo preko odvetnice A. A. Toženka je po vpogledu v upravni spis ugotovila, da je bila z njeno odločbo Bpp 816/2017 z dne 23. 3. 2017 dodeljena brezplačna pravna pomoč že izčrpana, zato ni uvedla posebnega postopka za prenehanje brezplačne pravne pomoči od septembra 2019 dalje. S pozivom Bpp 2663/2015 z dne 19. 12. 2019 je tožnika seznanila z ugotovitvami in dokazi (da je prejela obvestilo, da tožnik od decembra 2015 živi na naslovu 1, da za najemnino in stroške stanovanja mesečno porabi vsaj 850 EUR in da je zato po uradni dolžnosti začela postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP v obdobju od decembra 2015 do septembra 2019) in ga opozorila, da bo ta dokumentacija uporabljena tudi v drugih upravnih postopkih dodelitve BPP, med drugim tudi v Bpp 816/2017, ter da bo, če se tožnik v postavljenem roku o ugotovitvah in dokazih ne bo izjasnil, štela, da je zamolčal relevantne podatke o svojem materialnem stanju. Poziv je bil tožniku vročen preko odvetnice A. A. s fikcijo dne 8. 1. 2020 (87. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP). Tožnik na poziv do poteka roka dne 16. 1. 2020 ni odgovoril, zato je toženka ugotovila, da mu je bila na podlagi odločbe Bpp 816/2017 z dne 23. 3. 2017 neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč. O priglašenih stroških in nagradi izvajalca brezplačne pravne pomoči je bilo odločeno s sklepom toženke Bpp 816/2017 z dne 5. 7. 2017, na podlagi katerega je bil izvajalcu skupno izplačan znesek 56,00 EUR. Navedeni sklep je bil zaradi neuspelega poskusa vročitve tožniku na naslovih 2 in 1, vročen z javnim naznanilom na oglasni deski toženke in na enotnem državnem e-portalu. Tožniku je tako bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa o priglašenih stroških in nagradi izvajalca brezplačne pravne pomoči. Izpodbijana odločba je bila na podlagi izjave tožnika z dne 18. 9. 2019 vročena odvetnici A. A. kot pooblaščenki za vročanje.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da izpodbijane odločbe z dne 5. 11. 2020 ni nikoli prejel in da dne 18. 9. 2019 ni vedel za dejansko vsebino svoje izjave o tem, da za pooblaščenko za vročanje pooblašča odvetnico A. A., zato je dana izjava obremenjena z napako volje. Toženka je štela, da je bil poziv vročen odvetnici A. A. s fikcijo vročitve, ki pa se ni odzvala na poziv službe za Bpp, ki je od tožnika zahtevala pojasnila in dokaz o okoliščinah pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe. Tožniku z vročitvijo poziva odvetnici ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh relevantnih okoliščinah. Navaja, da je dne 25. 3. 2019 toženki dostavil vse zahtevane podatke o svojem premoženjskem stanju. Zoper njega je bil sprožen postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, ki je bil zaključen šele 3. 10. 2019, do takrat pa je imel stalno prebivališče prijavljeno na naslovu 2, zato vročitev sklepa z dne 5. 7. 2017 z javnim naznanilom ni bila pravilna, s tem pa je bilo tožniku onemogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa o nagradi po priglašenih stroških izvajalca brezplačne pravne pomoči. Sodišču predlaga, da ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe, da jo odpravi in vrne toženki v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da sodišče razveljavi klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 3. 3. 2021 ter da mu toženka povrne vse stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise v zadevi.

4. Tožba je utemeljena.

5. Predmet upravnega spora je odločba toženke, s katero ta ugotavlja, da je bila tožniku na podlagi odločbe z dne 23. 3. 2017 brezplačna pravna pomoč neupravičeno dodeljena in zahteva njeno vrnitev.

6. V zadevi ni sporna višina dodeljene BPP na podlagi odločbe z dne 23. 3. 2017, sporno pa je, ali je toženka upravni postopek, ki je rezultiral v izpodbijani odločbi vodila pravilno, torej vprašanje je, ali je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. V nadaljevanju obrazložena kršitev postopka vpliva tudi na odločitev sodišča, da šteje, da je tožba zoper izpodbijano odločbo vložena pravočasno.

7. V postopku ugotavljanja, ali je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč neupravičena, se toženka sklicuje na tožnikovo izjavo oziroma uradni zaznamek z dne 18. 9. 2019. Iz njega izhaja, da se je tožnik osebno zglasil pri toženki in ob tej priložnosti sta bili sestavljeni dve izjavi. V prvi (s strani tam zaposlene B. B.), da se je dne 18. 9. 2019 v sprejemni pisarni oglasil tožnik in povedal, da ne potrebuje več brezplačne pravne pomoči v zadevah, kjer mu je bila dodeljena. Pod to izjavo se je tožnik podpisal ter na istem listu spodaj sam v angleščini zapisal izjavo, da s tem potrjuje zgornje besedilo v slovenščini. Na drugem listu pa je v slovenščini zapisana izjava, da tožnik prosi, da se mu vsa pošta vroča preko njegove nove pooblaščenke odvetnice A. A., pod katero se je tožnik nesporno podpisal, tej izjavi pa ne sledi potrditev v angleščini, kot v zvezi s prvo.

8. Toženka na podlagi navedene izjave šteje, da je tožnik z izjavo z dne 18. 9. 2019 imenoval pooblaščenko za vročitve.

9. ZUP v prvem odstavku 89. člena določa, da lahko stranka pooblasti določeno osebo, ki naj se ji vročajo vsi dokumenti zanjo (pooblaščenec za vročitve). Če stranka obvesti o tem organ, ki vodi postopek, vroča organ vse dokumente temu pooblaščencu. V petem odstavku istega člena je določeno, da se šteje, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščenca za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti.

10. Vendar navedeno izjavo tožnik izpodbija z ugovorom, da je obremenjena z napako volje (46. člen Obligacijskega zakonika). Sodišče ugovoru v celoti sledi in se sklicuje na ugotovitve sodišča v zadevi I U 739/2021, ki jo je predložil tožnik in iz katere izhaja, da je tožnik po presoji sodišča uspel dokazati, da dne 18. 9. 2021 res ni dovolj dobro razumel dejanske vsebine druge izjave o postavitvi pooblaščenke za vročitve in zato sodišče meni, da tožnik ni vedel za dejansko vsebino izjave o tem, da za pooblaščenko za vročanje postavlja odvetnico A. A. (zmota v izjavi).

11. Na podlagi navedenega sodišče meni, da toženka ni pravilno vodila postopka, saj poziv na izjasnitev z dne 19. 12. 2019, ki ga je vročala odvetnici A. A., tožniku ni bil pravilno vročen, posledično pa je bila tožniku kršena pravica do izjave (9. člen ZUP - načelo zaslišanja stranke), saj mu ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

12. Na podlagi navedenega, torej ker je toženka vročala izpodbijano odločbo na način, kot je opravljala ostala dejanja v postopku, po odvetnici A. A., tožniku izpodbijana odločba ni bila vročena pravilno s fikcijo vročitve, pač pa ko jo je dejansko osebno prejel, torej 17. 8. 2022. Tožnik torej tožbe ni vložil prepozno, posledično pa je toženka napačno zaključila, da je izpodbijana odločba pravnomočna in izvršljiva z dnem 3. 3. 2021. Ker je tožnik s tožbo uspel in je sodišče odločbo z dne 5. 11. 2020 odpravilo, ni posebej odločalo o klavzuli pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 3. 3. 2021, saj ob odpravljeni izpodbijani odločbi ta klavzula nima samostojnega pravnega učinka.

13. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

14. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).