Jedro

Nedvomno so pri tožnici podane zdravstvene težave, vendar pa te težave niso take, da bi pomenile njeno popolno nezmožnost za delo. Na podano izvedensko mnenje je tožnica posredovala pripombe, na katere je sodna izvedenka tudi odgovorila. Pri tem je pojasnila, da nobena medicinska dokumentacija ne izkazuje popolne nezmožnosti za delo do 29. 9. 2017. Novejši izvidi torej ne izkazujejo, da bi pri tožnici do 29. 9. 2017, ko ji je prenehala vdovska pokojnina, prišlo do popolne izgube delazmožnosti. V tem primeru pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi tožnica obdržala pravico do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ... z dne 28. 4. 2021 in št. zadeve: ... z dne 8. 10. 2020. Tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva priznanje pravice do vdovske pokojnine, pa je zavrglo.

2. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se pri odločanju ni upoštevalo njeno zdravstveno stanje. Priložila je številno medicinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je bolna ter da ni več zmožna za delo. V pritožbi pojasnjuje, da je po pokojnem možu imela vdovsko pokojnino, saj je skrbela za otroke. V času moževe smrti je bila stara 23 let. Svoje pokojnine nima. Sedaj je stara 47 let, zaradi bolezni pa se ni zmožna preživljati s svojim delom. Uveljavlja, da se ji še naprej izplačuje vdovska pokojnina za delovno dobo, ki jo je njen pokojni mož dopolnil v Republiki Sloveniji. Prilaga tudi medicinsko dokumentacijo.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam. V primeru prilog gre za nedopustne novote, ki jih ni moč upoštevati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 28. 4. 2021, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 8. 10. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničin predlog za obnovo postopka.

7. Tožnica je v predsodnem postopku vložila zahtevo za obnovo postopka zoper dokončno in pravnomočno odločbo št. ... z dne 25. 4. 2008, s katero je bila tožnici zavrnjena zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Tožnica se je v predlogu sklicevala na medicinsko dokumentacijo iz katere naj bi izhajalo, da je do 29. 9. 2017 prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.

8. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)2 v 260. členu določa v katerih primerih se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka, tožnica uveljavlja obnovo postopka na podlagi 1. točke 260. člena, kjer je določeno, da se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V tretjem odstavku 267. člena ZUP pa je nadalje določeno, da če so pogoji iz prvega odstavka 267. člena izpolnjeni, preizkusi pristojni organ, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo taki, da bi lahko pripeljati do drugačne odločbe. Če ugotovi, da niso, zavrne predlog s svojo odločbo.

9. V predsodnem postopku je tožena stranka presodila, da dokazi, na katere se sklicuje tožnica, niso taki, da bi pripeljali do drugačne odločbe. Ali je bila taka odločitev pravilna, pa je presojalo sodišče prve stopnje.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnici 7. 1. 1994 umrl mož. Z odločbo št. ... z dne 27. 3. 2018, ki je bila potrjena z odločbo z dne 28. 9. 2018, je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Razlog zavrnitve je bila ugotovitev tožene stranke, da ob prenehanju pravice do družinske pokojnine njeni hčerki A. A., tožnica ni izpolnjevala pogojev starosti za priznanje pravice do pokojnine, prav tako pa tudi, da niso izpolnjeni pogoji po določbi drugega odstavka 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1).3 Po tej določbi vdova, ki postane med trajanjem pravice do vdovske pokojnine, ki jo je pridobila po zavarovančevi smrti zaradi dolžnosti preživljanja otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine, popolnoma nezmožna za delo, obdrži pravico do vdovske pokojnine, dokler je takšna nezmožnost podana.

11. Sodišče prve stopnje je presojalo odločitev tožene stranke in sicer ali medicinska dokumentacija, ki jo je kot nov dokaz predložila tožnica izkazuje, da je pri tožnici najkasneje do 29. 9. 2017 prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti.

12. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja postavilo sodno izvedenko dr. B. B., specialistko MDPŠ, ki je podala pisno izvedensko mnenje iz katerega izhaja, da tožnica niti v času moževe smrti oziroma v enem letu po moževi smrti niti najkasneje do 29. 9. 2017 ni postala popolnoma nezmožna za delo. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da je tožnica v letu 2017 opravila preglede pri specialistih v BiH primarno zaradi potreb postopka pridobitve pokojnine, ne pa zaradi diagnostike, zdravljenja ali rehabilitacije. Pri tem je razumljiva njena eksistenčna in finančna stiska. Psihiatri ugotavljajo nepsihotično depresijo, za katero ni jasnih zapisov ne v kliničnem stanju ne v kontrolnih pregledih. Intelektualne zmožnosti tožnice so povprečne, brez znakov organske motnje. Tudi v kasnejšem obdobju, ko je prišlo do hospitalizacije v letu 2021, je prevladovala depresivna simptomatika, vendar pa ni bilo izkazanih kazalnikov organske motnje. Pri tožnici so podane tudi internistične težave, ki pa nikoli niso bile resneje obravnavane v smislu nadaljnje diagnostike in terapije.

13. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodne izvedenke, ki je proučila medicinsko dokumentacijo. Nedvomno so pri tožnici podane zdravstvene težave, vendar pa te težave niso take, da bi pomenile njeno popolno nezmožnost za delo, kot je to podrobno in prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje. Na podano izvedensko mnenje je tožnica posredovala pripombe, na katere je sodna izvedenka tudi odgovorila. Pri tem je pojasnila, da nobena medicinska dokumentacija ne izkazuje popolne nezmožnosti za delo do 29. 9. 2017. Novejši izvidi torej ne izkazujejo, da bi pri tožnici do 29. 9. 2017, ko ji je prenehala vdovska pokojnina, prišlo do popolne izgube delazmožnosti. V tem primeru pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi tožnica obdržala pravico do vdovske pokojnine. Tožnica tudi v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da naj bi iz izvidov izhajalo, da je popolnoma nezmožna za delo, vendar pa kot je bilo to razjasnjeno tekom dokaznega postopka, so take pritožbene navedbe neutemeljene.

14. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju zavrglo tožbo v delu, da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine. Zahtevo je tožnica že večkrat vložila in o tej zahtevi je tudi že bilo pravnomočno odločeno.4 V tem primeru je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu utemeljeno, na podlagi 274. člena ZPP, zavrglo.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Odločba opr. št. XII Ps 536/2018 z dne 12. 11. 2019, ki je bila potrjena s sodbo Psp 64/2020 z dne 29. 4. 2020.