Jedro

Iz prvega odstavka 125. člena OZ izhaja, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Iz načela relativnosti pogodbenih razmerij izhaja, da se pogodbeni učinki načeloma ne raztezajo na tretje osebe (izjeme pa predvideva zakon - npr. drugi odstavek 125. člena in 126. ter nasl. člen OZ). Pravilo iz prvega odstavka 125. člena OZ ni v ničemer okrnjeno, če so pogodbe sklenjene v okviru izvajalskih razmerij, ki so posledica javnih naročil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.080,43 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 34.395,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 2.502,80 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženi stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (izvajalec) od tožene stranke (naročnika) vtožuje neplačana dela na objektu X po računu št. 065/2013 v višini 34.395,48 EUR. Vtoževani znesek se nanaša na dodatna, tožeči stranki ustno naročena dela.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Bistvo tovrstne kršitve je, da sodišče vsebini listinskega gradiva pripiše drugačen pomen, kot ga ima v resnici - gre za nepravilen prenos informacije iz listine v vsebino sodbe. Kot kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče uveljavljati nasprotja med izpovedbami prič in drugimi listinskimi dokazi ter na tej podlagi izpeljanih sklepov. V takem primeru gre za očitek zmotne dokazne ocene. Ker tožena stranka v pritožbi navaja prav take razloge, sodišču prve stopnje očitana procesna kršitev v izpodbijani sodbi ni podana.

7. Iz prvega odstavka 125. člena OZ izhaja, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Iz načela relativnosti pogodbenih razmerij izhaja, da se pogodbeni učinki načeloma ne raztezajo na tretje osebe (izjeme pa predvideva zakon - npr. drugi odstavek 125. člena in 126. ter nasl. člen OZ). Pravilo iz prvega odstavka 125. člena OZ ni v ničemer okrnjeno, če so pogodbe sklenjene v okviru izvajalskih razmerij, ki so posledica javnih naročil. Zato so neutemeljeni (sicer povsem splošno uveljavljani) pritožbeni razlogi, s katerimi tožena (smiselno) trdi, da je treba na pravilo iz prvega odstavka 125. člena OZ pri izvedbi del v skladu z javnim naročilom gledati drugače. Zlasti je za presojo tožbenega zahtevka tožeče stranke („podpodizvajalca“) zoper toženo stranko („podizvajalca“) irelevantno, katera dela so bila plačana na relaciji naročnik - glavni izvajalec in glavni izvajalec - podizvajalec oziroma naročena na teh relacijah (S. in V.). Zato za obseg opravljenih del s strani tožene stranke in zavezo tožene stranke kot naročnice, da ta dela plača, tudi ni bistveno, ali jih je naročnik potrdil (država oziroma zanjo pristojno ministrstvo). Posledično pa tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do izpovedbe priče (nadzornika) A. A., postavljenega s strani Ministrstva za kulturo, in ki naj bi bil z vsemi deli na obravnavanem objektu seznanjen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da okoliščina, da je tožeča stranka opravila tudi vtoževana dela, med strankama sploh ni sporna (214. člen ZPP; 7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tega pa tožeča stranka v pritožbi niti konkretizirano ne izpodbija. V skladu z drugim odstavkom 229. člena ZPP je priče dopustno zasliševati o dokazovanih dejstvih. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je A. A. izpovedoval, da „dodatnih del ne moreš naročiti ustno“. Dopustnost ustnega naročanja del predstavlja že pravno oceno, ki je v celoti pridržana sodišču. 8. Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje razlogom v izpodbijani sodbi, da sta pravdni stranki kljub določilu v Pogodbi št. N-32/P-1943, ki predvideva sklenitev dodatka k pogodbi glede dodatnih del, poslovali tudi tako, da je tožeča stranka opravila nekatera dodatna dela, za katera ni bil sklenjen aneks, tožena stranka pa jih je tudi plačala. Na ta način sta, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pogodbeno določilo v njuni poslovni praksi (konkludentno) spremenili.

9. Tožena stranka pa v pritožbi poskuša prikazati, da pa so po takšni praksi bila veljavno naročena le tista dela, ki jih je tožeča stranka opravila na podlagi naročilnic, ki jih je izdala tožena stranka. Ustno pa da tožena stranka tožeči stranki nikakor ni naročila oprave slikopleskarskih del, zato jih tožena stranka ni dolžna plačati. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi to obrambno tezo tožene stranke in svojo odločitev ustrezno argumentiralo.

10. Ne glede na to, kako je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo ugotovitev neskladja med naročilnicami in izdanimi in plačanimi računi (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je pravilna njegova odločitev, s katero je zavrnilo obrambo tožene stranke, da je dodatna dela naročala le po naročilnicah. Tožeča stranka se je zoper navedbe tožene stranke, da naj bi naročala dodatna dela le z naročilnicami (navedbe na l. št. 33), branila z ugovori,(1) da niso skladne niti vrednosti naročilnic s celotnim zneskom ponudb, kakor tudi ne z izdanimi računi (druga pripravljalna vloga tožeče stranke - l. št. 39 - 40). Poleg tega je tožeča stranka ugovarjala razumljivosti trditev tožene stranke glede dvakratnega štetja istih del (na l. št. 40 v drugem odstavku). Kljub prerekanju tožeče stranke, pa tožena stranka svojih navedb v naslednji pripravljalni vlogi ni dodatno konkretizirala in pojasnila zatrjevanih neskladij. Tožena stranka torej ni zmogla svojega konkretnega trditvenega bremena, kot ji to nalaga 212. člen ZPP. Zato bi sodišče prve stopnje ravnalo celo bolj ekonomično, če bi razhajanje med ponudbami, naročilnicami in izdanimi računi štelo za priznano v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP - v kontekstu nadaljnje obrazložitve je namreč zadoščala že ugotovitev neskladja samega, saj je to služilo kot razlog za zavrnitev verodostojnosti obrambne teze tožene stranke. Ker je tožeča stranka dovolj določno ugovarjala navedbam tožene stranke, sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva ni bilo dolžno izvajati, saj so že dejanja nasprotne stranke igrala enako vlogo (prim. npr. odločbe VS RS III Ips 46/2010, III 34/2013 in 111/2011). Zato je tožena stranka s pritožbenim pojasnjevanjem teh neskladij in s pritožbi predloženo tabelo seštevkov (priloga B53) prekludirana (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje o neverodostojnosti izpovedbe B. B. Prepričljivo je zavrnilo ugovor tožene stranke, da naj bi bil B. B. pri podpisovanju končnega obračuna zaveden, ko pa po drugi strani iz tega istega končnega obračuna izhajajo podrobni popravki količin posameznih postavk izvedenih del. Zato je sodišče prve stopnje izkustveno logično izpeljevalo, da je tožena stranka dela potrdila in listine poglobljeno vsebinsko pregledala ter prečrtala posamezne (sporne) postavke (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V posledici neprepričljivosti izpovedbe B. B., pa se je sodišče prve stopnje smelo opreti na izpovedbo tožnika, da so mu bila dela naročena ustno. Tožena stranka je v 9. členu Pogodbe št. N-32/P-1943 B. B. določila kot pooblaščeno osebo naročnika (tožene stranke). Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je to osebo štelo kot pooblaščenca, ki je veljavno izjavljal voljo z učinkom za toženo stranko (76. v zvezi s 70. členom OZ). Za podjemno pogodbo obličnost ni predpisana (619. člen OZ). Ob upoštevanju okoliščine, da je tožena stranka B. B. sama določila za pooblaščenca že v Pogodbi št. N-32/P-1943, se kot sprenevedave izkažejo pritožbene trditve, da B. B. ni bil pooblaščen izjavljati voljo v imenu tožene stranke (in da je bil zgolj „nekdo“, na izjave katerega se tožeča stranka ni mogla zanesti).

12. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da so tudi vtoževana dela zajeta v Končnem obračunu z dne 20. 11. 2011, ki ga je podpisal B. B. (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), končni obračun pa ima značaj izvensodne poravnave (gl. odločbe VS RS III Ips 14/2006 in II Ips 478/2004), je utemeljen zaključek, da je vtoževana dela tožena stranka naročila. Morebitne pridržke bi morala tožena stranka uveljaviti že tedaj (prim. deveti odstavek 119. uzance PGU).

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so nerazumljive pritožbene navedbe glede „končnega obračuna“ „140/1/2011 z dne 25. 11. 2011“. Treba je namreč ločiti končno situacijo od končnega obračuna. Končno situacijo in njene pravne posledice so urejene v X. poglavju PGU (58. in nasl. uzance PGU). Medtem ko je dokončen obračun urejen v XII. poglavju PGU (116. in nasl. uzance PGU). Ne gre za ista dokumenta. Z računom 140/1/2011 (poimenovanim tudi „Končna situacija“ - priloga A4) je tožeča stranka zaračunala le del del po končnem obračunu (priloga A3). Preostanek s končnim obračunom priznanih del pa vtožuje v tem gospodarskem sporu.

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 865,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT), in 22% DDV, kar skupaj znaša 1.080,43 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Op. št. (1): Poleg ugovorov, da ji tožena stranka del sploh ni naročala z naročilnicami, ker ji naročilnice niso bile vročene.