Jedro

Pravica strank in njihovih pooblaščencev do izjavljanja v postopku res dopušča določeno stopnjo tolerance, vendar pa kritika ravnanja sodišča ne sme biti nespoštljiva, nedostojna, omalovažujoča ali žaljiva. Kritika je lahko neposredna, trda in tudi ostra, vendar ne sme posegati v ugled in avtoriteto sodišča oziroma sodstva na sploh. Nestrinjanje z ravnanjem sodnika v postopku, opozorila in nasprotovanja je vedno potrebno podati na primeren in korekten način.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek denarne kazni 600,00 EUR nadomesti z zneskom 300,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kaznovalo odvetnika A. S. z denarno kaznijo v višini 600,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje kaznovani odvetnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da je povzetek njegovih navedb na naroku, ki so razvidne iz 1. in 2. alinee 1. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, nepravilen. Te navedbe je po svoji presoji narekovala strojepiski sodnica, sam pa se z njimi že tedaj ni strinjal. Res je podal navedbe na 8. strani zapisnika o naroku z dne 21. 3. 2013. Te navedbe pa tudi objektivno ne morejo biti žaljive. Predstavljajo zgolj odvetnikovo videnje dogajanja v sodni dvorani in neuspešno posredovanje ob kršitvah procesnih pravic njegove stranke. Te je dolžan takoj grajati. Zapisnik ne odraža dogajanja na naroku v celoti in tudi ne pravilno, kar je bil razlog za ugovore. Pri navedbah na 8. strani zapisnika gre zgolj za izvrševanje strankinih pravic do izjavljanja in poštenega sojenja, ki sta kršeni ob neupoštevanju podanih procesnih ugovorov. Odvetnikovi nasprotni procesni ugovori in opozorila so podani zgolj s ciljem doseči korekten zapis dogajanja ter preprečiti nedovoljene navedbe, vprašanja ter komentarje strank. Na naroku kot odvetnik ni delal nič nedovoljenega. S svojimi navedbami ni imel namena niti žaliti sodnice ali sodišča oziroma samega sodstva, niti ovirati dela sodišča. Ne strinja se, da so bile njegove navedbe žaljive do sodnice, do sodišča in do sodstva nasploh. Do sodstva ima spoštljiv odnos. V svoji odvetniški karieri ni bil nikoli kaznovan. Iz navedb na 8. strani zapisnika je razvidno, da sodnica ni dopuščala nikakršnih ugovorov na postavljena vprašanja niti ugovorov zoper nedovoljene komentarje nasprotne stranke. Teh ni dovolila niti zapisati niti o njih ni odločala, temveč jih je enostavno preslišala in tako po mnenju odvetnika ignorirala. Enako je sodnica ravnala tudi v primeru, ko je med samim zaslišanjem tožena stranka pred postavljanjem vprašanj postavljala nekakšne trditve, ki jih sicer ni bilo med njenimi navedbami v spisu. Sodnica je dopuščala vprašanja nasprotne stranke glede odprodaje delnic P. in M. d.d., čeprav tožena stranka o tem ni podala navedb. Sodnica je postavljala vprašanja, iz katerih je izhajalo, kot da naj bi priča vedela za nekakšen dogovor o tem, da naj bi toženec dobival k plači še nagrado, čeprav je priča povedala zgolj to, da ji je toženec omenil, da je v dogovorom s P. M. glede nagrade in ne, da naj bi toženec k plači dobival še nagrado. Protokolacija zapisnika na 7. strani je v celoti netočna. Na ugovore odvetnika se sodnica ni odzivala in je nadaljevala z zasliševanjem priče ter dopuščala tak način zaslišanja, ki ni bil v skladu z določili ZPP. Zapisnik bi moral odražati dejansko vsebino dogajanja na naroku, kar obsega tudi zapis ugovorov strank ter odločitev sodišča o teh ugovorih. Sodišče sproti odloči o ugovoru in vprašanje dovoli ali ne dovoli, svojo odločitev o tem pa vnese v zapisnik in je tako dogajanje na naroku dokumentirano, pravice strank pa ustrezno zavarovane. Zato ne razume, zakaj bi se moral v tem postopku zapisnik voditi povsem drugače. Kot pooblaščenec stranke lahko učinkovito ugovarja postavljenim vprašanjem le tedaj, ko so ta vprašanja postavljena in preden je dovoljen odgovor nanje. Ker sodnica ni protokolirala ugovorov niti glede vprašanj niti glede komentarjev nasprotne stranke ali podanih trditev pred posameznimi vprašanji, niti ni o njih odločila, je bil kot pooblaščenec stranke prisiljen sodnico opozoriti na strankine pravice. Kaj več od tega ni storil. Uporabljene besedne zveze v protokolaciji, razvidni iz 1. in 2. alinee 1. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa niso takšne, kot bi jih uporabil sam. Vsebina tega zapisa ne ustreza povedanemu. Ob vprašanju sodnice, „ali sem se preveril“, da zna sodnica sama ustaviti, če gre za nedovoljeno vprašanje, je sodnico opomnil, da je bila pred tem cela vrsta vprašanj, ob katerih na podlagi podanih ugovorov sploh ni odločila. Tu sploh ni šlo za vprašanje sodničinega znanja, temveč za vprašanje hotenja odločiti o podanih ugovorih, glede katerega pa je predhodno ravnanje sodnice izkazovalo, da enostavno ignorira ugovore, ki jih je podal kot pooblaščenec. Ni šlo za vprašanje, ali sodnica o tem zna odločiti, temveč, ali to sploh hoče. Pri navedbah o tem, da mora biti pozoren glede navajanja sodnice, ni videti, v čem bi lahko te navedbe bile žaljive. Ker predsednik senata glasno narekuje zapis zapisnika, je nujno, da je potrebno biti pri tem pozoren ter ugovarjati na morebitne nepravilnosti, kar je tudi storil, vendar ni bilo upoštevano. Ne vidi, s čim bi lahko žalil sodnico, sodišče ali sodstvo na sploh, na katerega se ni nanašala nobena izmed njegovih navedb in opozoril. Tudi če bi bil zapis v 1. in 2. alinei 1. točke obrazložitve sklepa točen in pravilen meni, da tudi s tako izjavo ne bi žalil sodnice, sodišča in sodstva na sploh ter takega namena tudi nikoli ni imel. S svojim ravnanjem je zgolj želel ustrezno zaščititi procesne pravice svoje stranke. Njegovo ravnanje ni bilo usmerjeno v onemogočanje ali oteževanje izvrševanja nalog sodišča. Če je kot pooblaščenec s svojimi izjavami zgolj opozoril na nepravilno zastavljena vprašanja, nedovoljene trditve ter nato na nezadostno reakcijo sodišča na to, s takšnim ravnanjem ni mogel niti onemogočati dela sodišča, niti otežiti izvrševanja njegovih nalog, kar tudi ni bil njegov namen. Višina denarne kazni je izjemno visoka, sklepa prvega sodišča pa v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je štelo, da je tako visoka kazen primerna. Običajno je, da sodišče ob izreku kazni ustrezno utemelji njeno višino, v danem primeru pa iz skope obrazložitve sklepa tega ni mogoče razbrati. Sklepa zato ni mogoče preizkusiti glede višine denarne kazni.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožnikovim trditvam o nepravilnem in netočnem zapisu njegovih izjav na naroku 21. 3. 2013, navedenih v 1. in 2. alinei 1. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni mogoče slediti. Pritožnik bi lahko ugovarjal zoper vsebino tega dela zapisnika, če je menil, da ta zapis ni pravilen, a tega ni storil (2. in 3. odstavek 124. člena ZPP). Tudi v svojih navedbah, ki jih je pritožnik podal z dovoljenjem sodnice sam na zapisnik po tem, zanj spornem zapisu njegovih izjav (8. stran zapisnika o naroku), pritožnik ni podal nobenih ugovorov ali pripomb glede pravilnosti zapisanega besedila na 7. strani zapisnika (kot je navedeno tudi v 1. in 2. alinei 1. točke obrazložitve sklepa prvega sodišča). Že zato ne gre verjeti pritožnikovim trditvam o nepravilnem zapisu njegovih izjav v zapisniku. Če je menil, da je prvo sodišče kršilo določbe postopka pri sestavljanju zapisnika, bi pritožnik moral to zatrjevano kršitev v imenu svoje stranke uveljavljati takoj oziroma najpozneje do konca naroka. Ker tako ni ravnal, so njegovi pritožbeni očitki o nepravilnosti zapisa na 7. strani zapisnika tudi neupoštevni (prvi odstavek 286.b člena ZPP). V tem pogledu nima nobenega pomena okoliščina, da pritožnik ni podpisal zapisnika (ne glede na to, da prvo sodišče v zapisniku ni navedlo razloga odklonitve podpisa).

5. Svoboda odvetnikovega govora oziroma njegova pravica do izjavljanja v postopku pri zastopanju stranke pred sodiščem ni absolutna. Pravica strank in njihovih pooblaščencev do izjavljanja v postopku res dopušča določeno stopnjo tolerance, vendar pa kritika ravnanja sodišča ne sme biti nespoštljiva, nedostojna, omalovažujoča ali žaljiva. Kritika je lahko neposredna, trda in tudi ostra, vendar ne sme posegati v ugled in avtoriteto sodišča oziroma sodstva na sploh. Nestrinjanje z ravnanjem sodnika v postopku, opozorila in nasprotovanja je vedno potrebno podati na primeren in korekten način.

6. Pritožnikove navedbe na naroku, razvidne iz 1. in 2. alinee 1. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, so objektivno žaljive za sodišče, saj predstavljajo negativno vrednostno oceno o delu sodnice in samega sodišča (pritožnik je dejansko meril na to, da sodnica ni zmožna voditi postopka v skladu z določili ZPP) ter presegajo meje korektnosti ugovora zoper ravnanje sodnika. Takšne trditve jemljejo ugled sodišču in sodstvu ter načenjajo avtoriteto sodne oblasti v celoti. Pritožnikove navedbe na 7. strani zapisnika o naroku nimajo nobene zveze z uresničevanjem strankine pravice do izjave v postopku in njene pravice do poštenega sojenja, saj dejansko merijo na strokovno diskvalifikacijo sodnice in samega sodišča. Nepomembne so pritožnikove trditve, da ni imel namena žaliti sodnice ali sodišča oziroma sodstva, saj se v primerih iz 304. člena ZPP storilčeva krivda ne zahteva. Pri izreku denarne kazni na tej podlagi ne gre za kazenski postopek, ampak za ukrep procesno vodstvenega značaja v pravdnem postopku. Zato je v zvezi s pritožnikovimi navedbami na naroku, navedenimi v 1. in 2. alinei 1. točke obrazložitve sklepa prvega sodišča, izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 304. člena ZPP, kar je utemeljevalo izrek denarne kazni.

7. Navedbe pritožnika, povzete v 3. in 4. alinei 1. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi sicer same zase lahko bile žaljive, vendar pa jih je treba presojati v kontekstu celotnih navedb pritožnika na 8. strani zapisnika o naroku. Iz tega vidika gre po oceni pritožbenega sodišča za kritiko ravnanja prvega sodišča, ki je še bila na samem robu dopustnosti oziroma, ki ni dosegla praga žaljivosti. Navedbe pritožnika na 8. strani zapisnika so sicer ostre, vendar usmerjene v zatrjevanje domnevno nepravilnega vodenja postopka, ne pa v negativno oziroma žaljivo vrednostno sodbo o ravnanju sodnice oziroma sodišča v konkretni zadevi ali v osebni napad na sodnico. Pri tem je za odločitev o pritožbi nepomembno, ali je bila ta pritožnikova kritika utemeljena ali ne (za vsebinsko presojo te kritike bi sicer moral pritožnik v smislu četrtega odstavka 124. člena ZPP konkretizirati svoje trditve o ugovorih, ki jim po njegovih trditvah ni bilo ugodeno, česar ni storil).

8. Glede na povedano pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna denarna kazen za pritožnikovo žalitev sodišča, izraženo v navedbah iz 1. in 2. alinee 1. točke obrazložitve sklepa prvega sodišča, 300,00 EUR (tretji odstavek 11. člena v zvezi s prvim odstavkom 304. člena ZPP). Zato je pritožbi delno ugodilo in spremenilo sklep prvega sodišča, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP).