Jedro

Kontradiktornost (in s tem spornost trditev) je v primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe vzpostavljena šele v ugovornem postopku. Za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe zadošča že verjetnost obstoja predpostavk za njeno izdajo, ta pa je podana takrat, ko je argumentov za nek sklep več kot tistih, ki kažejo nasprotno. Znižan dokazni standard narekuje restriktiven pristop pri uporabi tega instituta.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženki prepovedalo vsakršno odtujitev in obremenitev nepremičnine ID znak del stavbe 0000-8, v deležu do celote ter poslovnega deleža v družbi A. d. o. o., mat. št.: ..., zaporedna številka poslovnega deleža ... in prepoved odtujitve in obremenitve zaznamovalo v zemljiški knjigi oziroma v sodnem registru.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil tožnik, ki uvodoma povzema svoje trditve iz predloga za izdajo začasne odredbe in meni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika. Sodišče je vpogledalo listinske dokaze ter spis P 60/2021, ni pa izvedlo predlaganega zaslišanja tožnika, dokaznega predloga pa tudi ni zavrnilo. Tožnik je navedel datum začetka in konca življenjske skupnosti pravdnih strank. Trdil je, da se je njuna zveza začela pred nakupom stanovanja, kar je sodišče tudi ugotovilo iz priloge A3. Tožnik je konkretno navedel datuma rojstva in imena obeh otrok, kar še dodatno dokazuje trajanje njune življenjske skupnosti. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da sta stranki živeli v življenjski skupnosti in je tožnik izkazal čas nakupa stanovanja, je nepravilen zaključek sodišča, da tožnik ni izkazal, da bi bilo stanovanje kupljeno v času trajanja njune življenjske skupnosti. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo določbo 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Iz trditvene podlage predloga za izdajo začasne odredbe izhaja utemeljenost predloga, prav tako je tožnik tudi predlagal dokaze za svoje trditve. Če toženka teh trditev ne bi prerekala, bi se štele za resnične in jih ni treba dokazovati. Glede na to, da je kontradiktornost v tem postopku vzpostavljena šele v ugovornem postopku, bi se utemeljenost tožnikovih navedb v predlogu presojala šele takrat. Sodišče v fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ne more slednjega zavrniti zgolj iz razloga, ker naj tožnik ne bi predložil dovolj dokazov. Glede ugotovitve sodišča, da tožnik ni izkazal, da bi v nakup stanovanja vložil svojo posebno ali sploh kakršnokoli premoženje, pritožnik navaja, da višina vloženih sredstev, dohodek, viri sredstev ter prispevek k družini in gospodinjstvu vpliva le na delež, ne pa na nastanek skupnega premoženja. Če bi toženka menila, da je stanovanje kupila s svojim posebnim premoženjem ali kakorkoli drugače, pa bi se to ugotavljalo v ugovornem postopku.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. O predlogu za izdajo začasne odredbe lahko sodišče odloči še pred vročitvijo predloga nasprotni stranki in brez oprave naroka, s čimer se uresničuje eno od temeljnih načel postopka zavarovanja, to je načelo hitrosti postopka. V takem primeru odloča v okviru trditev in dokazov, ki jih tožeča stranka navede in ponudi v predlogu za izdajo začasne odredbe, še preden se o njih izjavi tožena stranka. Kontradiktornost (in s tem spornost trditev) je v primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe vzpostavljena šele v ugovornem postopku. Za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe zadošča že verjetnost obstoja predpostavk za njeno izdajo, ta pa je podana takrat, ko je argumentov za nek sklep več kot tistih, ki kažejo nasprotno. Znižan dokazni standard narekuje restriktiven pristop pri uporabi tega instituta.

6. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča kljub prej navedenemu izhodišču zadostnost trditvene podlage tožeče stranke presojalo prestrogo, poleg tega pa očitno prezrlo, da je tožnik kot dokaz za svoje trditve predlagal tudi svoje zaslišanje, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

7. Kot pravilno povzema pritožnik, je v postopku trdil: - da je s toženko živel v zunajzakonski skupnosti od leta 2006 do septembra 2013, v kateri sta bila rojena dva otroka, in sicer leta 2006 in 2012; - da je bila v času trajanja zakonske zveze med drugim kupljena nepremičnina ID znak del stavbe 0000-8 in da je toženka s skupnimi sredstvi vplačala kapital za ustanovitev družbe A. d. o. o.; - da je tožnik kupnino za nepremičnino plačal iz svojega posebnega premoženja in - da je bila nepremičnina kupljena na podlagi prodajne pogodbe z dne 6. 6. 2006. V dokaz svojim trditvam je priložil ZK in zgodovinski izpisek za sporno nepremičnino, izpis AJPES za družbo A. d. o. o. ter predlagal vpogled v spis P 60/2021 in predlagal svoje zaslišanje.

8. Sodišče prve stopnje je s stopnjo verjetnosti sicer zaključilo, da je med pravdnima strankama obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost1, vendar hkrati ugotovilo, da tožnik ni predložil oziroma predlagal dokazov, da je bilo stanovanje kupljeno v času življenjske skupnosti in celo, da ni dokazal, da ima s toženko dva skupna otroka, rojena leta 2006 in 2012. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila sporna nepremičnina kupljena na podlagi prodajne pogodbe z dne 6. 6. 2006, tožnik je pa trdil, da se je življenjska skupnost začela v letu 2006, je v fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ocena, da tožnik ni dokazal, da bi bilo stanovanje kupljeno v času življenjske skupnosti s toženko, prestroga. To še toliko bolj velja za oceno, da tožnik ni izkazal trditev, da ima s toženko dva skupna otroka.

9. Prestroga je tudi ocena sodišča prve stopnje, da tožnik prihaja sam s sabo v nasprotje, ker je trdil, da je stanovanje kupil s svojimi posebnimi sredstvi, ki jih je v celoti pridobil pred začetkom življenjske skupnosti, kar pomeni, da gre za posebno in ne skupno premoženje. Tudi če bi bil celoten nakup financiran s posebnimi sredstvi tožnika, ni videti ovire, da tožnik ne bi smel zahtevati ugotovitve, da stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank in da je njegov delež na skupnem premoženju 90 %, kot to izhaja iz tožbenega zahtevka.

10. Kaj je sodišče prve stopnje želelo povedati s tem, „da so glede na datum rojstva prve hčere (2006), kar je manj kot tri mesece po zatrjevanem nakupu stanovanja, še posebej neprepričljive tožnikove navedbe, da je bila življenjska skupnost dne 6. 6. 2006 tik na začetku“, ni povsem jasno. Če je pri tem merilo na to, da se je življenjska skupnost začela že prej, je potem toliko bolj nelogično, da sodišče prve stopnje ne šteje niti za verjetno, da bi bilo stanovanje kupljeno v času življenjske skupnosti s toženko. Čim pa je temu tako, je ob upoštevanju trditev o financiranju2 nakupa v skladu s 67. členom DZ vzpostavljena domneva, da gre za skupno premoženje.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je zaradi navedenih razlogov tožnik v tej fazi3 postopka glede stanovanja s stopnjo verjetnosti izkazal obstoj terjatve in predlagal (še) zadostne dokaze.

12. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da spada v skupno premoženje med drugim tudi 100 % poslovni delež družbe A. d. o. o., v predlogu za izdajo začasne odredbe pa je predlagal, da se tožnici prepove odtujitev in obremenitev tega deleža, ki se zaznamuje v sodnem registru. Izpodbijani sklep razlogov o tem, zakaj je predlog za začasno odredbo tudi v tem delu neutemeljen, ne vsebuje, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev določb postopka in se izreči še o izpolnjenosti pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

1 Ki ima upoštevaje prvi odstavek 4. člena Družinskega zakonika v razmerju med njima enake pravne posledice po DZ, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. 2 Tožnik je trdil, da je od leta 1991 delal kot podjetnik, imel več lokalov, bil ustanovitelj dveh revij in solastnik diskoteke. V dokaz je predlagal svoje zaslišanje. 3 Dokler toženka temu ne ugovarja in izpodbija trditev in dokazov tožnika z nasprotnimi navedbami in predložitvijo svojih dokazov. Tudi za presojo (morebitnih) ugovornih trditev in dokazov velja dokazni standard verjetnosti.