Jedro

Tožnica je delo administratorke dejansko opravljala osem let, gre za delo na delovnem mestu, na katerem je bila nazadnje zaposlena, to delo je tudi določeno v pogodbi o zaposlitvi. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje kot poklic tožnice pravilno štelo delo administratorke, kljub temu da je po izobrazbi prodajalka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo: „1. Zahtevku tožnice se ugodi in se odpravita odločbi tožene stranke pod opr. št. ... z dne 9. 11. 2005 in pod opr. št. ... z dne 3. 7. 2006. 2. Tožnica se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni, s pravico do premestitve na delo z omejitvami: ne sme delati v prisilni drži, ne sme dvigovati predmetov, težjih od 10 kg, delo naj bo pretežno sede z možnostjo vstajanja in razbremenitev, v polnem delovnem času od 13. 10. 2005 dalje.

3. O pravici in višini nadomestila za invalidnost je dolžna odločiti tožena stranka v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe.

4. Tožnica se je dolžna v roku 30 dni od prejema sodbe prijaviti pri Zavodu za zaposlovanje.

5. Zavrne se zahtevek za priznanje I. kategorije invalidnosti.

6. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti stroške 1.247,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic: ..., v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“.

Zoper zavrnilni del izreka se pritožuje tožnica zaradi napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni, s pravico do polne invalidske pokojnine, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne nazaj sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba meni, da izpodbijana sodba svojo odločitev o tožbenem zahtevku gradi na napačni predpostavi, da se kot osnova za presojo, ali je tožnica še sposobna za opravljanje dela, upošteva delo, ki ga je je tožnica nazadnje opravljala (torej administrativna dela in nabava), in ne delo, ki ustreza izobrazbi in delovnim izkušnjam tožnice (prodajalka). Tožnica za navedeno mesto administracije in nabave nima nikakršne ustrezne strokovne izobrazbe in tudi ne potrebnih delovnih izkušenj. Tožnica se je izobrazila za prodajalko in na teh delih imela tudi 11 let delovnih izkušenj, delo administrativna dela in nabava je tožnica opravljala le iz razloga nujnosti in eksistenčne potrebe in ga je ravno zaradi pomanjkanja ustrezne izobrazbe in delovnih izkušenj opravljala zelo težko. Tožnica zadnjih 10 let ni bila zaposlena in je ves čas iskala zaposlitev v skladu s svojo izobrazbo in delovnimi izkušnjami, torej delovno mesto prodajalke. Glede na omejitve, ki so ugotovljene v izvedenskem mnenju in katere bi morala tožnica upoštevati pri opravljanju dela, pa je jasno, da je tožnica v celoti nesposobna za opravljanje dela na delovnem mestu prodajalke ali drugem delovnem mestu, ki ustreza izobrazbi in delovnim izkušnjam tožnice ter bi se tako tožnici moral priznati status invalida I. kategorije ter tudi vse pravice, ki gredo tožnici na podlagi navedenega statusa. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo določilo 3. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki določa, da se kot poklic, ki predstavlja osnovo za presojo invalidnosti, šteje delo na delovnem mestu, na katerega je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnih in duševnim zmožnostim, za katera ima zavarovanec ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami, bi se moralo pri tožnici upoštevati delo na delovnem mestu prodajalke in ne delo na delovnem mestu administrativna dela in nabava. Zaradi slabega socialnega stanja pritožba predlaga, da se tožnico oprosti plačila sodnih taks za pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 3. 7. 2006 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe toženke z dne 9. 11. 2005, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je toženka ugotovila, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje odločitev o tožbenem zahtevku gradilo na napačni predpostavi, da se kot osnova za presojo, ali je tožnica še sposobna za opravljanje dela upošteva dela, ki ga je tožnica nazadnje opravljala, torej administrativna dela in nabava in ne delo, ki ustreza izobrazbi in delovnim izkušnjam tožnice, to je delo prodajalke. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 60. členu določa definicijo invalidnosti. Invalidnost po tem zakonu je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kaj se šteje kot svoj poklic, pa je določeno v 3. odstavku istega člena. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Navedeno določilo ni mogoče tolmačiti drugače, kakor ga je tolmačilo sodišče prve stopnje. Pravilno je štelo, da je se kot poklic tožnice šteje delo na delovnem mestu, na katerem je bila tožnica nazadnje razporejena. Pri tem gre tudi za to, da je tožnica bila nazadnje zaposlena v družinskem podjetju G. d.o.o., kjer je opravljala lažja administrativna in računovodska dela, opravljala prevoze delavcev in hrane, nabavljala material in podobno in bila tam zaposlena od 1. 6. 1990 do 20. 4. 1998, kakor je to navedeno v tožbi tožnice same. Kot delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti, se šteje tisto delo (delovno mesto), ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi in ki ga je zavarovanec tudi dejansko opravljal. Tožnica je dejansko opravljala delo administrativna dela in nabave skoraj 8 let in tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje izhajalo pri svoji odločitvi iz napačne predpostavke. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, kateri poklic je pri tožnici potrebno upoštevati, kakor ga je to zavzelo v obrazložitvi svoje sodbe na strani 3, 2. odstavek.

Upoštevajoč zdravstvene težave tožnice, kakor izhajajo iz medicinske dokumentacije v prilogi sodnega spisa in kakor jih je ugotovila invalidska komisija I. in II. stopnje in kakor so bile podane s strani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja s strani specialista internista prof. dr. A.Ž., specialista ortopedske kirurgije prof. dr. V.A. in s strani specialista nevrologa prof. dr. A.G., kar obširno obrazlaga sodišče prve stopnje na strani 4 in 5 in s čimer se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, je tožnica sposobna za delo v polnem delovnem času s tem, da ne sme delati v prisilni drži, ne sme dvigovati predmetov, težjih od 10 kg, delo naj bo pretežno sede z možnostjo vstajanja in razbremenitvijo. Upoštevajoč definicijo invalidnosti iz 60. člena ter kategorije invalidnosti iz 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na delo z omejitvami s tem, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči toženka s posebno odločbo. V I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožnici vsekakor, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ne gre za takšno spremembo v zdravstvenem stanju, da ne bi več bila zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.

V socialnih sporih, kjer se odloča o pravicah, se sodne takse ne plačujejo. V posledici tega pritožbeno sodišče tudi ni odločalo o predlogu pritožbe za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo.

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.