Jedro

Dovoljena je zastavna pravica na stanovanju, ki ni vpisano v zemljiško knjigo kot etažna lastnina ali delež na stavbi. Upnik v predlogu navede podatke,ki so potrebni za identifikacijo: sodišče opravi rubež nepremičnine in na narok vabi upnika in dolžnika; zapisnik o rubežu mora biti razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu RS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini - stanovanju dolžnice, ker dolžnica ni zemljiškoknjižna lastnica stanovanja. Zoper tak sklep se je pritožila upnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zavrnitev njenega predloga neutemeljena. ZIZ je dal upnikom možnost zavarovanja denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, ki ni vpisana v zemljiški knjigi. Določbe ZIZ veljajo in upnik meni, da je v svojem predlogu izpolnil z zakonom zahtevane pogoje. Pritožba je utemeljena. V tej zadevi je sodišče prve stopnje z istimi razlogi enkrat že zavrnilo upničin predlog, na njeno pritožbo pa je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijani sklep, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in mu zadevo vrnilo v nov postopek. Sodišče druge stopnje vztraja pri razlogih svoje prve odločitve. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98) ureja zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini kot obliko zavarovanja upnikove denarne terjatve, izhajajoče iz izvršilnega naslova (v tem primeru dolgovnega seznama s potrdilom o izvršljivosti). Na podlagi določbe 4. odstavka 244. člena ZIZ je mogoče takšno zavarovanje ustanoviti tudi na nepremičnini, ki ni vpisana v zemljiško knjigo. V tem primeru se uporabijo določbe 211. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik v predlogu navesti, kje je nepremičnina, njeno ime, meje in površino oz. druge podatke, potrebne za njeno identifikacijo. Sodišče opravi rubež nepremičnine in na narok povabi upnika, dolžnika in mejaše. Zapisnik o rubežu ima pomen zaznambe izvršbe in mora biti razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu RS. Na podlagi citiranih določb je dovoljena tudi zastavna pravica na stanovanju, ki ni vpisano v zemljiško knjigo kot etažna lastnina ali kot solastniški delež na stavbi. Upnik seveda v takem primeru v predlogu ne navede meja, temveč druge podatke, ki so potrebni za identifikacijo, kot so naslov, površina, nadstropje, v katerem se stanovanje nahaja ipd. (kar je upnica v svojem predlogu tudi storila), sodišče pa na narok ne vabi mejaševĐ Zakonodajalec je določbe o ustanovitvi zastavne pravice, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, uvrstil v ZIZ, ki velja le za teritorij države Slovenije. Zato ni utemeljeno razlogovanje sodišča prve stopnje, da so bile takšne določbe smiselne le v Zakonu o izvršilnem postopku (ZIP, Ur. l. SFRJ, št.20/78 in 27/90, Ur.l. RS, št. 55/92), ki je veljal za vso nekdanjo Jugoslavije, in sicer za območja, na katerih zemljiške knjige sploh niso bile osnovane (186. člen ZIP). Pri tem zakonodajalec določb prejšnjega zakona ni le prepisal, kar bi morda opravičevalo stališče sodišča prve stopnje, da gre za redakcijsko pomanjkljivost in so določbe obsoletne, temveč je vprašanje na novo vsebinsko uredil. Ni torej dvoma, da je bil namen zakonodajalca prav ta, da se omogoči pravni promet, tako tudi ustanovitev zastavne pravice, s stanovanji, ki zaradi neurejenosti zemljiškoknjižnega stanja niso vpisana v zemljiško knjigo kot etažna lastnina ali solastniški delež na stavbi. Medtem bi bilo mogoče določbo 3. odstavka 168. člena ZIZ, da mora upnik predlogu priložiti listino, ki je primerna za vpis, uporabiti v primeru, ko je lastninska pravica na stanovanju vpisana na nekoga drugega in ne na dolžnika, ne pa, ko je vpisana v zemljiško knjigo zgolj stavba ali pa še ta ne. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo v smislu določbe 356. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ in je zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Da se novi postopek opravi pred drugim sodnikom, je sodišče druge stopnje odredilo na podlagi določbe 371. člena v zvezi s 381. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.