Jedro

Tožnik z vidika drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe nima zahtevka v zvezi z varstvom pred prepovedjo nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v Zvezno republiko Nemčijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1982 v kraju .., državljan Republike Tadžikistan in je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo imenovani predan Zvezni republiki Nemčiji, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi 604/2013, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je za prosilca pristojnemu organu Zvezne republike Nemčije (ZRN) dne 14. 4. 2022 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Pristojni organ je dne 19. 4. prejel odgovor, da je Republika Hrvaška (pravilno: ZRN) v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Tožena stranka pravi, da je bil tožnik na razgovoru seznanjen s potekom dublinskega postopka. Prosilcu je bilo tudi pojasnjeno, da je pristojni organ ZRN 19. 4. 2022 odgovoril, da je ZRN skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje. Prosilec je bil v zvezi z razgovorom seznanjen, da je potrebno v postopku preveriti, ali obstajajo v njegovem primeru kakšne okoliščine, zaradi katerih njegova predaja ZRN, ki bo nato obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ni mogoča. 4. Tožena stranka povzema, da v ZRN pomanjkljivosti v sistemu ni bilo. Prvo leto je tožnik delal kot socialni delavec, nato je našel nastanitev na privatnem naslovu, tako da je imel lastno nastanitev. Ima pripombo samo glede njegovega odvetnika, ki pristojnemu organu ZRN ni posredoval, da je na Facebooku objavil članke proti vodstvu Republike Tadžikistan. Odvetnik ga tudi ni seznanil o dejstvu, da je dvakrat dobil negativno odločitev, seznanil ga je šele, ko jo je dobil tretjič. V ZRN je bival od 12. 9. 2014 do julija 2021, nato je odšel v Francijo. Ko je opravljal kardiogram v Postojnski bolnišnici, in je odšel na krvno preiskavo v laboratorij v spremstvu dveh policistov je do njega pristopila ženska in mu je pokazala krvavo dlan. Na tak način mu je vodstvo Republike Tadžikistan želelo sporočiti, da mu grozijo.

5. Nemčijo je zapustil zato, ker je dobil zrak v žilo s strani medicinske sestre, ki mu je opravila odvzem krvi. Sicer je nekdanji športnik in se mu je zaradi tega ustavilo srce. Po tem dogodku je šel na radiološki oddelek, kjer so mu ugotovili mikro infarkt. Prej nikoli ni imel nobenih srčnih obolenj. Socialni delavec mu je rekel, da to ni mogoče, saj ga je on napotil do te ambulante, kjer so mu vzeli kri. Ni mogel ukrepati, zato je odšel na radiološki oddelek. In tam mu je zdravnik rekel, da ima mikro riazo, ker je potožil, da mu je zrak prišel do ušesa. Po tistem so ga začeli preganjati in je pobegnil. Preganjala ga je osebna varnostna služba predsednika republike Tadžikistan. Preganjala ga je tudi v Italiji, ko je sedel v čakalnici in čakal na operacijo, so do njega stopili isti ljudje mu grozili, da bo dobil kroglo. Dokazov nima, ker so njegovi papirji ostali v ZRN in ni mogel ničesar narediti, saj so ga v azilnem postopku že tretjič zavrnili. V zvezi z dogodkom se je že v ZRN obrnil na socialnega delavca, ki pa sedaj ne dela več tam, saj so ga odpustili. Socialni delavec ga je napotil na policijo, kamor je tudi šel. Njegov najemodajalec je namestil videokamero v kopalnico. In tako je pet let prebival v takšnem stanovanju. Nato se je zgodil opisan dogodek, ko je dobil zrak v žilo. Najprej je pomislil, da mu je zrak vbrizgal njegov najemodajalec, ker pa so ga kasneje v Italiji povozili z avtom pa misli, da so mu zrak vbrizgali po navodilih vodstva Republike Tadžikistan. Prosilec se ne želi vrniti v ZRN, ker je tam zapravil sedem let življenja. Sedaj je prišel v Republiko Slovenijo in če bo tudi tukaj zavrnjen, bo odšel v Kraljevino Saudovo Arabijo, ker ima tam po babici korenine. Na osebnem razgovoru ni izrazil niti enega dejstva, ki bi potrdilo najmanjšo možnost, da bi bil v primeru vrnitve v odgovorno državo članico ogrožen ali bi z njim poniževalno ravnali.

6. V zvezi s prosilčevimi izjavami v zvezi s preganjanjem s strani agentov varnostne službe predsednika Republike Tadžikistan ter izjavami v zvezi s stanodajalcem in sosedom v ZRN pa je pristojni organ mnenja, da so izjave povezane z duševnim stanjem prosilca, saj te težave očitno doživlja povsod, v ZRN, kasneje v Italiji in celo v laboratoriju Postojnske bolnišnice.

7. Tožena stranka pojasnjuje, da mora država članica, ki izvaja dublinski postopek pred predajo prosilca odgovorni državi članici skladno z 31. členom Dublinske uredbe posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebne za zagotovitev takojšnje pomoči prosilcu ob predaji za zagotovitev pravic in zaščite, ki mu jih daje Dublinska uredba in drugi pravni akti na področju azila (npr. zagotovitev zdravstvene oskrbe, združitev družine, oceno starosti prosilca, ipd.). Sklicuje se tudi na 32. člen Dublinske uredbe. Glede na dejstvo, da bo imel prosilec v ZRN zagotovljene pravice iz zdravstvenega varstva, pristojni organ ugotavlja, da ne obstajajo vzroki, da bi Republika Slovenija prevzela odgovornost za obravnavo prosilčeve prošnje, bo pa pred praktično izvedbo predaje v le to vključila tudi zdravstveno službo, ki bo ocenila možnost izvedbe in po potrebi zagotovila vse potrebne ukrepe, da prosilec ne bi zaradi predaje utrpel nepopravljivih posledic. V kolikor ustrezne predaje ne bo možno organizirati v časovnem okviru, kot je predpisan za izvedbo predaje v Dublinski uredbi pa bo Republika Slovenija prevzela odgovornost za obravnavanje prosilčeve prošnje in jo tudi obravnavala.

8. Prosilec v postopku ni navedel konkretnih dogodkov ali utemeljenih razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ne bi smela na podlagi Dublinske uredbe vrniti v ZRN. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni navedel, da bi bil v ZRN podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tudi ni navedel nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

9. Pristojni organ tako ugotavlja, da prosilec ob vrnitvi v ZRN ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1 je organ zavrgel prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca, saj je za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna ZRN.

10. V tožbi tožnik pravi, da se strinja z generalno navedbo tožene stranke, ko ugotavlja, da tožnik ob vrniti v ZRN ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da tam ni ni nobenim sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Se pa tožnik vseeno ne strinja z odločitvijo tožene stranke predvsem zaradi kontinuiranih izjav, da se v Nemčijo ne želi vrniti zaradi preganjanja s strani varnostne službe predsednika Tadžikistana.

11. Tudi na zaslišanju tožnika pred sodiščem dne 4. 5. 2022, ko je bil napravljen zapisnik I U 547/2022, kjer je tožnik izjavil, da je seznanjen z dejstvom, da se ga bo vzelo nazaj v postopek v Nemčijo, je zavrnil, da ga pošljejo nazaj v Nemčijo, kjer so mu že trikrat zavrnili prošnjo za azil. Tožnik je dodal, da v kolikor bi želel ostati v Nemčiji, je ne bi zapustil, saj je bil v Nemčiji skoraj 6 let. Na isti obravnavi, ko je bilo tožniku postavljeno vprašanje, ali želi še sam kaj povedati, kar se ga ni vprašalo, je tožnik povedal, da če mu bo Slovenija naklonjena in mu bo ugodila prošnjo za mednarodno zaščito, bo ostal v Sloveniji, drugače se bo poskušal vrniti v Savdsko Arabijo.

12. Nadalje je zopet dodal, da se nikakor ne želi vrnitve v Nemčijo. "Vodstvo Tadžikistana si je tako želelo, da ostanem živeti v Evropi, da je celo najelo odvetnika in ga tudi mastno plačalo, da bi mi uredili dovoljenje za bivanje v Nemčiji. Ta postopek ni uspel. Zato sem odšel v Francijo, tam sem dobil zavrnitev moje prošnje, nato sem odšel v Švico. V Švici so me zdravniki tudi pregledali in mi postavili napačno diagnozo. Vodstvo države je tudi podkupilo tega zdravnika v Švici, da bi mi postavili napačno diagnozo. Nato sem odšel v Avstrijo. Tam sem ugotovil, da mi tudi tam ne bo nič uspelo. Nato je vodstvo moje matične države začelo vršiti pritiske name tudi v Avstriji. Ljudje iz različnih držav so mi pošiljali različna SMS sporočila, dodajali so mi v hrano različne dodatke, da bi jaz smrdel za druge, nato je Avstrija dala odgovor, da so mi zavrnili mojo prošnjo in, da moram zapustiti državo. Avstrija mi je rekla, da me bo vrnila v Nemčijo, s tem se nisem strinjam in sem odšel v Italijo. Ko sem prispel v Italijo sem imel težave, bil sem brez denarja. Vodstvo moje države je ponovno podkupilo socialne delavce in so mi zavrnili izplačilo kakršnekoli denarne pomoči. V Italiji so me ti isti ljudje, ki so sodelovali z režimom moje države, povozili z avtom. Bil sem operiran, 14 dni mi je roka samo visela, lahko vam pokažem tudi brazgotine po operaciji."

13. Vse to se ujema z izpovedmi na predhodnimi intervjuji, ki jih je opravila tožena stranka s tožnikom. Tudi sam sodnik je dodal, da se vse te navedbe ujemajo s podatki v spisu. Prosilec tako ves čas ostaja v strahu, da če ga bodo vrnili v Nemčijo, da ga bodo še naprej nadlegovali, kar izhaja, tudi iz zadnjih izjav na sodišču dne 4. 5. 2022 (zapisnik I U 647/2022). To kaže na verodostojnost in resničnost njegovih izjav ves čas postopka. Predlaga, da sodišče sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

14. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se je opredelila do tožnikovih ugovorov že v izpodbijanem sklepu in sicer tožena stranka meni, da so izjave tožnika povezane z duševnim stanjem prosilca, saj te težave očitno doživlja povsod, v ZRN, Švici, Avstriji, Italiji in kot je tožnik izjavil na osebnem razgovoru, ki je potekal 21. 4. 2022, celo v laboratoriju Postojnske bolnišnice.

15. Dublinska uredba temelji na predpostavki medsebojnega zaupanja, da so azilni sistemi v državah članicah skladni s standardi, kot jih določa zakonodaja EU. Dublinska uredba z določbo glede obstoja t. i. sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema sicer dopušča izjeme, s čimer se v Dublinski uredbi odražajo odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. MSS proti Belgiji in Grčiji, 30696/09) in Sodišča Evropske unije (NS in drugi, CJUE C-411/10 in C-493/10), ki pa morajo biti konkretno utemeljene in jih prosilec ne more kar pavšalno in ne konkretizirano zatrjevati. Predpostavka, da so azilni sistemi držav članic skladni s standardi, ki jih določa Evropska unija, v praksi pomeni, da bo imel prosilec, katerega prošnjo bo obravnavala druga država članica, v tej državi članici zagotovljen ustrezen sprejem, oskrbo in obravnavo ter vsa jamstva in pravice v postopku. Navedeno vključuje tudi ustrezno skrb za prosilce s posebnimi potrebami. Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po določbi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi tožene stranke. Zato le-tej zgolj dodaja, da na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila že tožena stranka, tožnik z vidika drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe nima zahtevka v zvezi z varstvom pred prepovedjo nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v ZRN, za katerega bi bilo mogoče reči, da ni očitno neutemeljen. V tožbi izpostavljeni trije argumenti tega ne spremenijo. Občutek strahu pred tadžikistansko varnostno službo je tožnik zgolj subjektivno izkazal, poleg tega subjektivnega občutka strahu niti ni razlikoval glede na to, ali se njegov strah veže na razmere v Nemčiji, ali na razmere v kateri koli drugi državi, kjer je bil oziroma je prosilec za mednarodno zaščito. Enako tudi tožbena ugovora, da je bil že trikrat zavrnjen v Nemčiji in da če bi želel ostati v Nemčiji, je ne bi zapustil, ne moreta spremeniti ocene, da je tožnikov zahtevek glede 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU v primeru vrnitve v ZRN očitno neutemeljen.

18. Zato se je tožena stranka lahko oprla na načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ki ima pravno podlago v določilih členov 2. PEU1 in 4(3) Pogodbe EU.2 Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

1 Glej: Ibrahim, C-297/17, para. 83; Jawo, C-163/17, para. 80; XXXX, C-483/20, para. 27. 2 Glej: XY, C-562/21 PPU and C-563/21 PPU, para. 48.