Jedro

V skupno premoženje zakoncev lahko spada le poslovni delež v gospodarski družbi, sama družba kot samostojen pravni subjekt in premoženje gospodarske družbe pa ne predstavljata skupnega premoženja zakoncev.

Ločeno obravnavanje posameznih delov skupnega premoženja bi lahko imelo zaradi morebitnega različnega prispevka k pridobitvi posameznega dela skupnega premoženja za posledico različne deleže pravdnih strank na posameznih stvareh skupnega premoženja, kar bi bilo materialnopravno napačno, saj se deležev zakoncev ne ugotavlja na posameznih delih, temveč na celotnem skupnem premoženju.

Izrek

I. Pritožbama pravdnih strank zoper delno sodbo z dne 10. 5. 2011 se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožnice zoper I. točko sklepa z dne 10. 5. 2011 (o zavrženju tožbe glede ugotovitve obsega in deležev, kolikor se nanaša na skupno premoženje v tujini) se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožba toženca zoper I. točko sklepa z dne 10. 5. 2011 se zavrže. IV. Pritožbi toženca zoper sklep z dne 14. 12. 2012 se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovoru toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 10. 5. 2011 delno ugodi tako, da se sklep o ugovoru z dne 14. 12. 2012 glasi: „II. točka, III. točka, V. točka (na drugi strani sklepa z dne 14. 12. 2012) in VI. točka (na tretji strani sklepa z dne 14. 12. 2012) se spremenijo tako, da se v tem delu predlog za začasno odredbo zavrne.

VI. točka sklepa (na drugi strani sklepa z dne 14. 12. 2012, v zvezi s III. točko sklepa o popravi z dne 10. 6. 2011) se spremeni tako, da se glasi: „Tožencu H. R. se prepoveduje odtujitev ali obremenitev nepremičnine poslovnega prostora v II. nadstropju in mansardi št. 12.E k.o. X vl. št. 1328/12 k.o. X z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu.

V ostalem delu se predlog za začasno odredbo zavrne.“ V ostalem se ugovor toženca zavrne.“ V. V ostalem (v delu predloga za začasno odredbo glede nepremičnine v k.o. X in glede VII. točke sklepa o ugovoru) se pritožba toženca zoper sklep z dne 14. 12. 2012 zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

VI. Pritožba toženca zoper sklep o popravi z dne 10. 6. 2011 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (v III. točki ter v IV. točki, kolikor se ta točka nanaša na popravni sklep).

VII. Pritožba tožnice zoper sklep z dne 12. 9. 2011 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

VIII. Pritožba tožnice zoper sklep z dne 17. 1. 2012 (r. št. 104) se zavrže. IX. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in delno sodbo z dne 10. 5. 2011 zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju, ki ga predstavlja premoženje v tujini (1. točka izreka delne sodbe). Predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe je prvo sodišče delno ugodilo tako, kot je to razvidno iz točk II – X izreka, glede preostalega dela predloga pa je prvo sodišče sklenilo, da bo o njem odločilo s končno odločbo. Z delno sodbo je prvo sodišče razsodilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank poslovni delež podjetja S. I. d.o.o. in s tem tudi določeno premoženje, ki je razvidno iz 1. točke izreka delne sodbe, pri čemer je sodišče prve stopnje odločilo, da sta deleža pravdnih strank na tem skupnem premoženju enaka. Prvo sodišče je tudi ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank poslovni delež podjetja S.T. d.o.o. in nepremičnina v P., št. stavbe 841, številka dela stavbe z oznako 12, vpisana pri vl. št. 1328/12 k.o. X, ter da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka (2. in 3. točka izreka delne sodbe). Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek glede izstavitve zemljiškoknjižnih dovolil, na podlagi katerih bi se tožnica lahko vpisala v zemljiško knjigo, evidenco plovil ali matično evidenco motornih vozil (4. točka izreka delne sodbe). Prvo sodišče je še razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 290.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 215.000,00 EUR od 27. 2. 2009 do plačila in od zneska 75.000,00 EUR od 1. 10. 2009 do plačila, v roku 15 dni (5. točka izreka delne sodbe). Odločilo je še, da bo o preostalem premoženju odločeno s končno odločbo.

2. S sklepom in dopolnilnim sklepom z dne 10. 6. 2011 je prvo sodišče ugodilo predlogu tožnice za izdajo dopolnilnega sklepa in tožencu prepovedalo odtujitev ali obremenitev tudi poslovnega prostora na Ž. v V. nadstropju ter dveh parkirnih mest št. 45 in 46, kot je to razvidno iz I. in II. točke izreka sklepa. V. točko sklepa z dne 10. 5. 2011 je prvo sodišče popravilo tako, kot je razvidno iz III. točke sklepa z dne 10. 6. 2011. 3. S sklepom z dne 12. 9. 2011 je prvo sodišče ugodilo ugovoru tretjega S. I. d.o.o. in sklep z dne 10. 5. 2011 razveljavilo v V., VII. in VIII. točki izreka, kolikor se odtujitev in obremenitev tam navedenega premoženja prepoveduje družbi S. I. d.o.o..

4. S sklepom z dne 17. 1. 2012, r. št. 104, je prvo sodišče ugodilo ugovoru toženca zoper sklep z dne 10. 6. 2011, kolikor gre za dopolnilni sklep in je ta sklep spremenilo tako, da se razveljavita I. in II. točka izreka ter IV. točka izreka, kolikor se nanaša na dopolnilni sklep, pri čemer sta III. in IV. točka izreka postali sedaj I. in II. točka izreka sklepa.

5. Prvo sodišče je s sklepom z dne 14. 12. 2012 delno ugodilo ugovoru toženca zoper sklep z dne 10. 5. 2011 in ta sklep o začasni odredbi spremenilo ter popravilo tako, kot je to razvidno iz izreka sklepa z dne 14. 12. 2012. 6. Tožnica v pritožbi zoper sklep in delno sodbo z dne 10. 5. 2011 uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih. V pritožbi navaja, da prvo sodišče glede premoženja v tujini ni imelo pravne podlage za zavrženje ugotovitvenega zahtevka. V tem delu za izdajo ugotovitvene odločbe ni nobene ovire. Z delno sodbo je prvo sodišče pomotoma navedlo med premoženje podjetja S. I. d.o.o. tudi poslovne prostore na naslovu Ž. v V. nadstropju ter dve parkirni mesti št. 45 in 46 v prvi kleti, vpisano pri vl. št. 2569/57 k.o. 2636 Y. Te nepremičnine so skupno premoženje pravdnih strank kot fizičnih oseb. Zato je treba te nepremičnine izvzeti iz premoženja družbe. Glede premoženja družbe S. I. d.o.o. je prvo sodišče za pisarno v II. nadstropju na naslovu Ž., neutemeljeno izpustilo tudi pripadajoči parkirni mesti št. 22 – 30. Delna sodba prvega sodišča v 4. točki izreka je povsem neobrazložena. Iz obrazložitve ni mogoče razbrati, zakaj je prvo sodišče zavrnilo ta del zahtevka. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Toženec v pritožbi zoper sklep in delno sodbo z dne 10. 5. 2011 uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, pri čemer izpodbija I. točko izreka sklepa ter delno sodbo v celoti, razen 4. točke izreka. Glede pritožbe zoper zavrženje tožbe sicer toženec nima pravnega interesa, da bi v tem delu vlagal pritožbo zoper sklep, vendar pa ima interes, da mu sodišče pove, kakšen delež od celotnega tožbenega zahtevka predstavlja zavrženi del tožbe. Iz sklepa o zavrženju dela tožbe ni razvidno, kakšna je sporna vrednost tega dela. To je pomembno zaradi obračuna pravdnih stroškov. Toženec je večkrat ugovarjal, naj sodišče pozove tožnico, da ob povečanju tožbenega zahtevka označi novo vrednost spora oziroma označi vrednost za vsako novo vtoževano stvar, vendar prvo sodišče tega ni storilo. Ker prvo sodišče ni pozvalo tožnice k označbi vrednosti spora za vsako vtoževano premoženje, gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo preizkusiti vrednost spora za vsako stvar, ki je predmet tožbe, nato pa pozvati tožnico na plačilo sodne takse. Dokler sodna taksa ne bi bila plačana, tožba ne bi bila sposobna za obravnavanje. Na naroku 27. 1. 2011 sta pravdni stranki za določne stvari nesporno ugotovili, da predstavljajo njuno skupno premoženje. Ugotovljeno je bilo, kaj predstavlja premoženje družbe S. I. d.o.o.. To premoženje ne more predstavljati skupnega premoženja pravdnih strank. Ta del sodbe je v nasprotju z zapisnikom o glavni obravnavi 27. 1. 2011, zato gre za bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Osebnih avtomobilov in motorne jahte tožnica v zadnji „redakciji“ tožbe sploh ni več vtoževala kot skupno premoženje, zato je prvo sodišče dosodilo nekaj, kar sploh ni bilo vtoževano, s čemer je bil tožbeni zahtevek prekoračen. Sodišče je tožnici dosodilo nekaj, česar ni zahtevala. Tožnica je vtoževala, da spadata v skupno premoženje podjetje S. I. d.o.o. in podjetje S.T. d.o.o., prvo sodišče pa je razsodilo, da spadata v skupno premoženje poslovna deleža na obeh podjetjih. Tudi v tem delu je bil tožbeni zahtevek prekoračen. Med strankama je bilo nesporno ugotovljeno, da sta vrstna hiša na naslovu K., in stanovanje št. 7 na naslovu K. prodana. Ne glede na to je prvo sodišče navedeno stanovanje navedlo kot skupno premoženje, čeprav naj bi po sodbi šlo za premoženje podjetja S. I. d.o.o.. Če je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da tožnici plača polovično vrednost prodanih nepremičnin, jih že iz tega razloga ne bi smelo šteti v skupno premoženje. Sodišče je tožencu naložilo plačilo polovico kupnine za prodani nepremičnini, ne da bi ugotavljalo višino deležev. Glede deležev pravdnih strank sodišče ni izvajalo nobenih dokazov. Sodišče ni zaslišalo pravdnih strank in prič. Listine v spisu se nanašajo na obstoj stvari, ne pa na deleže. Prvo sodišče ni moglo opraviti dokazne presoje po 8. členu ZPP, ker ni izvajalo relevantnih dokazov. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno in se sodbe glede tega ne da preizkusiti. Toženec je predlagal za enega od predvidenih datumov glavne obravnave tudi 5. 5. 2011, kar je sprejelo tudi prvo sodišče, na predlog tožnice pa je sodišče potem obravnavo preložilo na 10. 5. 2011, ko toženca ni bilo več v Sloveniji in na obravnavo ni mogel priti. Toženec je predlagal tudi zaslišanje tožnice, ki ni prišla na obravnavo 10. 5. 2011. Toženec tudi z njenim zaslišanjem dokazuje svoj večji delež na skupnem premoženju. Zato bi moralo sodišče zaslišati tožnico. Odsotnost razlogov o neizvedbi dokaza z zaslišanjem pravdnih strank in prič predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa tudi kršitev po 8. točki navedenega odstavka, ker tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženčevo obravnavanje ni bilo enakopravno in mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

8. Tožnica v odgovoru na toženčevo pritožbo zoper sklep in delno sodbo z dne 10. 5. 2011 predlaga njeno zavrnitev. Toženec ni odgovoril na vročeno tožničino pritožbo zoper sklep in delno sodbo z dne 10. 5. 2011. 9. Toženec v pritožbi zoper sklep in dopolnilni sklep z dne 10. 6. 2011 uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče dopolnilni sklep spremeni tako, da zavrne tožničin predlog, popravni sklep pa razveljavi. Pritožbeno sodišče pri tem ne povzema navedb glede dopolnilnega sklepa, ker je v tem delu pritožba predstavljala ugovor zoper izdano začasno odredbo, o katerem je bilo pristojno odločiti prvo sodišče. Glede popravnega sklepa toženec navaja, da mu ni bil vročen tožničin predlog, zato ne more preizkusiti, ali se njen predlog nanaša tudi na ravnanje sodišča v zvezi s popravnim sklepom. Potrebno je preveriti, ali gre res le za pomoto sodišča ali pa gre za sledenje tožničinim navedbam, saj v tem primeru ne pride v poštev izdaja popravnega sklepa.

10. Tožnica je v odgovoru na toženčevo pritožbo zoper sklep z dne 10. 6. 2011 predlagala njeno zavrnitev.

11. Tožnica v pritožbi zoper sklep z dne 12. 9. 2011 posebej ne navaja pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni sklep tako, da ugovor tretjega zavrže, podrejeno pa, da ga zavrne. Navaja, da družba S. I. d.o.o. ni legitimirana za vložitev ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Navedena družba je v konkretnem postopku zgolj dolžnikov dolžnik, zato nima pravice do vložitve ugovora. Tretji je v ugovoru zapisal, da namerava razpolagati s premoženjem, na katerega meri izdana začasna odredba, zato je izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe. Neutemeljena so navajanja tretjega, kakšna škoda bi mu nastala v zvezi z izdano začasno odredbo. Premoženje družbe S. I. d.o.o. je nesporno skupna lastnina pravdnih strank. Napačno je pravno naziranje prvega sodišča, da začasna odredba ne more biti uperjena zoper tretje osebe. V primeru razpolaganja s skupnim premoženjem bi tožnici ostal le odškodninski zahtevek, onemogočena pa bi bila glede stvarnopravnega zahtevka. Zavarovanje tega zahtevka tožnici omogoča začasna odredba. Razpolaganje toženca v imenu družbe je mogoče preprečiti le z izdajo začasne odredbe. Redno poslovanje družbe z začasno odredbo ni omejeno.

12. Tožnica v pritožbi zoper sklep r. št. 104 z dne 17. 1. 2012 uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa, da sklep prvega sodišča spremeni. Pritožbeno sodišče zaradi narave svoje odločitve v tem delu ne povzema tožničinih pritožbenih navedb.

13. Toženec v pritožbi zoper sklep z dne 14. 12. 2012 uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da zavrne predlog tožnice, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče prepovedalo tožencu odtujitev in obremenitev nepremičnin in premičnin, ki predstavljajo premoženje družbe S. I. d.o.o.. Ta družba ni pravdna stranka, ampak je samostojni pravni subjekt. Začasna odredba zato nedopustno posega v ustavno varovano svobodno gospodarsko pobudo. Predlog za izdajo začasne odredbe ni izkazal predpostavk iz 272. člena ZIZ. Prvo sodišče se do posameznih ugovornih navedb toženca ni izreklo. Toženec nasprotuje pravnemu naziranju prvega sodišča, da njegova trditev, da ni nameraval razpolagati s premoženjem, opravičuje izdajo začasne odredbe. Tožnica ni izkazala, da bi bila njena domnevna terjatev onemogočena ali precej otežena. Dokazna ocena ne opravičuje izdaje začasne odredbe, saj konkretna nevarnost, da bo toženec onemogočil uveljavitev tožničine terjatve, ni izkazana. Zaradi izdane začasne odredbe toženec ne more izvrševati svojih pravic kot družbenik, direktor in zakoniti zastopnik S. I. d.o.o. in S. T. d.o.o. v celotnem obsegu, kar ga pri poslovanju močno ovira in mu povzroča premoženjsko škodo. Premoženjska škoda pa se povzroča tudi pravni osebi, zato gre za nedopusten in prekomeren poseg v pravice tretjega. Izpodbijani sklep ne izpolnjuje nobenega izmed kriterijev testa sorazmernosti glede dopustnosti posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine.

14. Tožnica v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sklep prvega sodišča z dne 14. 12. 2012. 15. Pritožbi zoper delno sodbo sta utemeljeni. Pritožba tožnice zoper sklep z dne 10. 5. 2011 ni utemeljena. Pritožba toženca zoper sklep z dne 10. 5. 2011 ni dovoljena. Pritožba toženca zoper sklep z dne 14. 12. 2012 je delno utemeljena. Pritožba toženca zoper sklep z dne 10. 56. 2011 ni utemeljena. Pritožba tožnice zoper sklep z dne 12. 9. 2011 ni utemeljena. Pritožba tožnice zoper sklep z dne 17. 1. 2012 (r. št. 104) ni dovoljena.

Glede sklepa o delnem zavrženju tožbe

16. Prvo sodišče je pravilno upoštevalo določbe ZMZPP (Bruseljska uredba oziroma Uredba št. 44/2001 glede na svoj 1. člen ni aktualna za to zadevo) glede vprašanja pristojnosti sodišča Republike Slovenije za tisti del tožbe, ki se nanaša na vtoževano skupno premoženje pravdnih strank v tujini (večje število podjetij in razne nepremičnine). Na podlagi 50, 60 (navedba 59. člena je očitna pomota), 64. in 67. člena ZMZPP je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da ni pristojno za odločanje o tem delu tožbe oziroma v tem delu spora, zato je ta del tožbe pravilno zavrglo (tretji odstavek 18. člena ZPP). Pri tem nima nobenega pomena okoliščina, kakšna je narava tožbenega zahtevka (ugotovitveni in dajatveni).

17. Pritožba toženca ni dovoljena, ker zoper sklep o zavrženju tožbe nima interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP). Ugotovitev vrednosti spornega predmeta (ali je tožnica navedla ustrezne vrednosti spora ali ne oziroma ali je prvo sodišče ravnalo po tretjem odstavku 44. člena ZPP ali ne – v tem primeru bi lahko na tej podlagi tudi toženec vplival na določitev vrednosti spornega predmeta) ne vpliva na odločitev o zavrženju tožbe. Če prvo sodišče ni ravnalo po tretjem odstavku 44. člena ZPP, to ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma ta opustitev ni vplivala na pravilnost odločitve o zavrženju tožbe. Enako velja glede vprašanja plačila takse za tožbo.

18. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prvega sodišča (druga točka 365. člena ZPP), toženčevo pritožbo pa je zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP).

Glede delne sodbe Tožnica je večkrat spreminjala tožbeni zahtevek, nazadnje v pripravljalni vlogi z dne 28. 2. 2011. Med drugim je zahtevala, da sodišče ugotovi kot del skupnega premoženja pravdnih strank tudi tri gospodarske družbe: S.I. d.o.o., S.T. d.o.o. ter S.E. d.o.o.. Prvo sodišče je razsodilo, da spadata v skupno premoženje pravdnih strank tudi poslovna deleža v družbah S.I. d.o.o. in S. T. d.o.o. ter s tem tudi določeno premoženje, za katerega je prvo sodišče štelo, da gre za premoženje družbe S. I. d.o.o. (1. točka delne sodbe). S tem je prvo sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnici prisodilo nekaj, kar ni zahtevala oziroma je odločilo mimo tožbenega zahtevka (ne glede na posamezne nesporne ugotovitve na naroku 27. 1. 2011). Gospodarska družba kot pravna oseba, poslovni delež v tej družbi in premoženje te družbe so različni pravni instituti, ki jih z vidika obstoja skupnega premoženja zakoncev ni mogoče dajati v isti koš. V skupno premoženje zakoncev lahko spada le poslovni delež v gospodarski družbi, sama družba kot samostojen pravni subjekt in premoženje gospodarske družbe pa ne predstavljata skupnega premoženja zakoncev.

20. Prvo sodišče je v obrazložitvi povzelo nesporno ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank tudi pisarna v V. nadstropju na naslovu Ž., dve parkirni mesti št. 45 in 46 v I. kleti, del stavbe 24.E, skupaj z idealnimi deleži na skupnih prostorih in napravah, vse na parc. št. 45.E k.o. Y, in stanovanje št. 7 v I. nadstropju v izmeri 81,48 m2, v stanovanjski stavbi št. 11/B s pripadajočo garažo, v stanovanjski soseski SS 3/4 Po. (gre za nepremičnino na naslovu K. 1). Te nepremičnine je v izreku delne sodbe ugotovilo kot del premoženja družbe S. I. d.o.o., slednjo pa kot del skupnega premoženja pravdnih strank (1. točka delne sodbe). Gre za nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo ter se sodbe ne da preizkusiti v tem delu, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega so razlogi sodbe glede stanovanja tudi nejasni (stran 13). Prvo sodišče šteje kot del premoženja družbe S.I. d.o.o. (in s tem tudi kot del skupnega premoženja pravdnih strank, kar je že samo zase materialnopravno napačno) stanovanje v soseski SS 3/4 v Po., poleg tega pa v nadaljevanju ugotavlja, da je toženec prodal stanovanje na naslovu K. 1 za 150.000,00 EUR, zanj ugotovi, da je šlo za skupno premoženje in ugodi tožničinemu zahtevku za plačilo polovice kupnine iz tega naslova. Iz podatkov spisa izhaja, da gre za eno in isto stanovanje, zato ni jasno, zakaj je prvo sodišče isto nepremičnino obravnavalo kot dve različni stvar (in tako tudi odločilo). Tožnica je tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je poleg ugotovitve, da spadata v skupno premoženje pravdnih strank tudi nepremičnini na naslovih K. 32 (stanovanjska hiša) in K. 1 (stanovanje), uveljavljala še obogatitveni zahtevek, vendar pa obojemu ni mogoče ugoditi.

21. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnica zahteva izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil za vpis v zemljiško knjigo, v evidenco plovil ali matično evidenco motornih vozil (4. točka delne sodbe). V obrazložitvi sodbe ni razlogov za zavrnitev „zahtevka“ za izstavitev teh listin (poleg tega je prvo sodišče zavrnilo nekaj, česar tožnica ni zahtevala, in sicer izstavitve listin za vpis v evidenco plovil in matično evidenco motornih vozil). Tožnica je s tožbenim zahtevkom uveljavljala izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil (za poslovne prostore v V. nadstropju na naslovu Ž. s parkirnima mestoma št. 45 in 46 ter nepremičnino v P.) in izstavitev listin za vpis lastninske pravice na poslovnih deležih treh gospodarskih družb v sodnem registru. V izreku delne sodbe je zajeta zavrnitev zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil za vpis v zemljiško knjigo, v obrazložitvi pa o tej odločitvi ni razlogov. Prvo sodišče je v obrazložitvi navedlo razloge zgolj za zavrnitev tožbenega zahtevka za izstavitev listin za vpis v sodni register (njegovo stališče je sicer materialnopravno pravilno), vendar pa te „zavrnitve“ izrek delne sodbe ne vsebuje. V tem delu gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo oziroma sodba nima razlogov, kar je bistvena kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

22. Prvo sodišče ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič (drugi odstavek 287. člena ZPP), vendar pa ta kršitev ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Lahko bi šlo za relativno bistveno kršitev (prvi odstavek 339. člena ZPP), vendar pa toženec ne pojasni, kako bi ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeni očitek v zvezi z ugotovitvijo deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, da prvo sodišče ni zaslišalo predlaganih prič, je povsem pavšalen, zato ne terja obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Tožnica ni prišla na glavno obravnavo, zato je prvo sodišče ni zaslišalo (prvi odstavek 262. člena ZPP). Toženec ni pravočasno, do konca naroka 10. 5. 2011, uveljavljal zatrjevane kršitve, da mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker prvo sodišče ni zaslišalo strank in prič (prvi odstavek 286.b člena ZPP), zato je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neupošteven.

23. Z vidika materialnopravne presoje je ugotovitev prvega sodišča o enakih deležih pravdnih strank na skupnem premoženju zaenkrat preuranjena. Čeprav je prvo sodišče odločilo le o delu skupnega premoženja, bi moralo pri ugotavljanju deležev pravdnih strank na skupnem premoženju upoštevati celotno zatrjevano skupno premoženje pravdnih strank (v S.), česar prvo sodišče ni storilo. Skupno premoženje zakoncev je pri ugotavljanju njunih deležev nedeljiv materialnopravni pojem. O deležih se odloča na podlagi celovite presoje razmerij med zakoncema oziroma presoje vsakršnih oblik prispevkov zakoncev v smislu drugega odstavka 59. člena ZZZDR k nastanku celotnega skupnega premoženja v tistem času, ki je pomemben za pridobitev skupnega premoženja. Ločeno obravnavanje posameznih delov skupnega premoženja bi lahko imelo zaradi morebitnega različnega prispevka k pridobitvi posameznega dela skupnega premoženja za posledico različne deleže pravdnih strank na posameznih stvareh skupnega premoženja, kar bi bilo materialnopravno napačno, saj se deležev zakoncev ne ugotavlja na posameznih delih, temveč na celotnem skupnem premoženju.

24. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zato razveljavilo delno sodbo v celoti ter zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena, 355. člen in 357. člen ZPP).

25. V ponovljenem postopku naj prvo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva pozove tožnico, da popravi nesklepčen tožbeni zahtevek v zvezi z gospodarskimi družbami oziroma poslovnimi deleži v njih (gre za odpravljivo nesklepčnost), poleg tega pa naj tožnica vtoževane nepremičnine opredeli s pravilnimi zemljiškoknjižnimi podatki (tudi glede na spremenjene predpise zemljiškoknjižnega prava). Pri ugotavljanju prispevkov pravdnih strank zaradi ugotovitve njunih deležev bo prvo sodišče moralo upoštevati celotno skupno premoženje, ki sta ga pridobili (v S,).

Glede sklepov v zvezi z začasno odredbo

26. Prvo sodišče je toženčevemu ugovoru zoper začasno odredbo z dne 10. 5. 2011 delno ugodilo, kot je razvidno iz sklepa z dne 14. 12. 2012. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom uveljavljala kot del skupnega premoženja tri gospodarske družbe, kar je materialnopravno napačno (namesto poslovnih deležev v družbah), v tem delu verjetnost terjatve ni izkazana, zato ni izpolnjen prvi pogoj za začasno odredbo (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato spremenilo II., III., V. (na 2. strani sklepa) in VI. (na 3. strani sklepa) točko sklepa z dne 14. 12. 2012 tako, da je v tem delu zavrnilo predlog za začasno odredbo (3. točka 365. člena ZPP). Enako velja za tisti del VI. točke sklepa z dne 14. 12. 2012 (na 2. strani sklepa), ki se nanaša na premoženje družbe S. I. d.o.o., ki ga predstavljajo poslovni prostor na naslovu Ž. v II. nadstropju s parkirnimi mesti št. 22 – 30. 27. Sklep o začasni odredbi ostaja v veljavi glede nepremičnine v k.o. X. Ta nepremičnina je nesporno skupno premoženje pravdnih strank. Prvo sodišče je pomotoma štelo to nepremičnino kot del premoženja družbe S. I. d.o.o. (V. točka sklepa o začasni odredbi z dne 10. 5. 2011), s popravnim sklepom z dne 10. 6. 2011 pa je to napako popravilo. Prvo sodišče je v sklepu o začasni odredbi ugotovilo, da je verjetnost terjatve izkazana ter da je izpolnjen tudi pogoj iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Glede nepremičnine v k.o. X zato prvo sodišče pravilno ni ugodilo toženčevemu ugovoru zoper začasno odredbo. Toženec v pritožbi neobrazloženo izpodbija sklep o ugovoru v delu, ki se nanaša na nepremičnino v k.o. X, zato pritožbeno sodišče na ta del pritožbe odgovarja le toliko, da je odločitev prvega sodišča z vidika uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) pravilna. Pritožbene navedbe je toženec konkretiziral le glede prepovedi razpolaganja s premoženjem, ki je last tretje osebe (gospodarske družbe). Ker je prvo sodišče v sklepu o ugovoru znova napačno štelo nepremičnino v k.o. X kot del premoženja družbe S. I. d.o.o. je pritožbeno sodišče v tem delu ustrezno spremenilo izpodbijani sklep, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu (glede nepremičnine v k.o. X in VII. točke sklepa o ugovoru) potrdilo sklep prvega sodišča z dne 14. 12. 2012 (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

28. Prvo sodišče sicer ni vročilo tožencu tožničinega predloga za popravo sklepa pred izdajo popravnega sklepa z dne 10. 6. 2011, vendar s tem ni kršilo določb postopka. Sodišče lahko kadarkoli popravi očitne pisne pomote tudi po uradni dolžnosti, ne le na predlog stranke (prvi odstavek 328. člena ZPP). Tožnica je v predlogu za začasno odredbo (list. št. 97) zahtevala, da se tožencu prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnine v k.o. X (kot dela skupnega premoženja pravdnih strank), prvo sodišče pa je svojo očitno napako, ko je to nepremičnino v sklepu o začasni odredbi štelo med premoženje družbe S. I. d.o.o., pravilno popravilo s popravnim sklepom. Pritožbeno sodišče je zato toženčevo pritožbo zoper popravni sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

29. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sklep o ugovoru zoper začasno odredbo v delu, ki se je nanašal na prepoved odtujitve ali obremenitve premoženja družbe S.I. d.o.o. tako, da je predlog v tem delu zavrnilo, je že iz teh razlogov (26. točka) zavrnilo pritožbo tožnice zoper sklep z dne 12. 9. 2011 in potrdilo ta sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

30. Prvo sodišče je s sklepom z dne 17. 1. 2012 (redna št. 104) ugodilo ugovoru toženca in razveljavilo dopolnilni sklep z dne 10. 6. 2011. S sklepom z dne 17. 1. 2012 (redna št. 105) pa je prvo sodišče (znova) ugodilo tožničinemu predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa in tožencu prepovedalo odtujitev ali obremenitev poslovnega prostora v V. nadstropju na naslovu Ž. z dvema parkirnima mestoma št. 45 in 46 z zaznambo v zemljiški knjigi. Ta sklep je bil pravdnima strankama vročen 17. 8. 2012 in je postal pravnomočen, saj ga pravdni stranki nista izpodbijali. V takšnem položaju tožnica nima več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep na redni št. 104, zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

31. Pritožbeno sodišče je pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).