Jedro

V obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1 po katerem zajema resna škoda: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila kot očitno neutemeljeno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 4. 4. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, svoje istovetnosti pa ob podaji prošnje ni izkazal, saj toženki ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Iz policijske depeše PP Črnomelj in registracijskega lista iz dne 26. 3. 2018 izhaja, da je tožnik zapustil Alžirijo leta 2016, legalno vstopil v Turčijo ter nato med potjo v Grčijo izgubil svoj potni list. Preko Makedonije, Srbije ter Bosne in Hercegovine, skozi katere je potoval ilegalno je vstopil v Republiko Hrvaško, ki ga je večkrat vrnila v Bosno in Hercegovino. Nato je preplaval reko Kolpo in ilegalno prestopil mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, kjer ga je prijela slovenska policija. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je potni list in osebno izkaznico izgubil v Turčiji in je zato potoval brez dokumentov. Pridobiti ne more nobenega osebnega dokumenta. Pravilno pa je odgovoril na nekaj zastavljenih vprašanj o Ljudski demokratični republiki Alžiriji. Glede razlogov, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito je navedel, da so ga pred letom 2016 z nožem in solzilcem od zadaj napadli štirje neznanci in ga hudo ranili, tako da je bil 6 mesecev v nezavesti v bolnišnici. Ko se je zbudil iz kome je bil doma še en mesec, nato pa je zapustil Alžirijo. Napadalcev ne pozna in ne ve, zakaj so ga napadli. Verjetno gre za mafijo, ki ti vzame telefon in denar. Tožnik je pojasnil, da so napad prijavili policiji očividci. Tožniku je bil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izrečen ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce. V razgovoru ob ustni seznanitvi s pridržanjem je navedel, da je osebne dokumente izgubil v Turčiji, ko je prečkal reko, ki meji z Grčijo. Alžirijo je zapustil, ker se je bal za svoje življenje. V Alžiriji nima nobenega dokumenta s fotografijo in ga tudi ne more pridobiti. V osebnem razgovoru 10. 4. 2018 pa je navedel, da nima nobenega dokumenta, ker je potni list in osebno izkaznico izgubil v Turčiji. Po narodnosti je Arabec in musliman. Ne spomni se točno, kdaj je zapustil Alžirijo, bilo pa je leta 2016. Želel je priti v Slovenijo, da bi tukaj delal. Nikjer na svoji poti do Slovenije še ni zaprosil za mednarodno zaščito. V Alžiriji je končal 8 razredov OŠ, za dodatno šolanje pa starši niso imeli denarja. Nato opravljal priložnostna dela in na mesec zaslužil 500 alžirskih dinarjev. Za družino sta skrbela skupaj z očetom. V Alžiriji so živeli v baraki brez elektrike in vode. Če bi imel denar, bi si ustvaril svoje življenje, ker pa ga nima, v Alžiriji ne more več živeti.

2. Alžirijo je tožnik zapustil, ker se je bal, da bi ga štirje neznancu ubili. Njegove težave so se začele leta 2015, točnega datuma se ne spomni. K njemu so pristopile štiri osebe in ga napadle z nožem in solzivcem. Izgubil je zavest. Nek mimoidoči ga je odpeljal v bolnišnico, kjer je ostal 6 mesecev. Takrat je k njemu prišla policija, ki ji je povedal, kaj se je zgodilo, vendar mu ni mogla pomagati, ker ni vedel, kdo so bile te osebe. Bil je 6 mesecev v komi. Policiji pa je povedal kaj se je zgodilo, ko se je zbudil iz kome. Po odpustitvi iz bolnišnice je doma ostal še en mesec in se doma dokončno pozdravil ter nato zapustil Alžirijo. Bal se je, da bi ga neznanci ubili. Starši dogodka niso prijavili policiji, ker so se prav tako bali. V kakšen drug kraj ni odšel, ker se je bal, da bi ga kjerkoli v Alžiriji ubili. Pred tem pa nikoli ni imel nobenih težav v Alžiriji. Denar za pot mu je dal oče, od Slovenije pa pričakuje, da bo tukaj lahko delal in dobil mednarodno zaščito.

3. Tožnik v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko v izvirniku in ni izkazal svoje istovetnosti v skladu s četrtimi odstavkom 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in tako tožnikova istovetnost ni nedvoumno ugotovljena. Kljub temu, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi izkazal istovetnost, tožena stranka ne dvomi, da gre za prosilca iz Alžirije, saj je pravilno odgovoril na vsa vprašanja o Alžiriji in tudi sam navaja, da prihaja iz Alžirije. V nadaljevanju toženka navaja vsebino drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, ki opredeljuje status begunca ter 52. člena ZMZ-1, ki določa pogoje, v katerih se prošnja prosilca šteje kot očitno neutemeljena. Pristojni organ ugotavlja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj iz tožnikovega opisa dogodkov izhaja, da ne gre za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, kar pojasni.

4. Toženka ugotavlja, da je iz prosilčevih navedb jasno razvidno, da je njegov odhod iz izvorne države povezan z ekonomskimi razlogi. Z družino je živel v revščini. Občasno je opravljal priložnostna dela. Denarja niso imeli niti za šolske potrebščine, da bi otroci lahko hodili v šolo. Živeli so v baraki brez elektrike in vode. Želel si je ustvariti svoje življenje, vendar za to ni imel denarja in prav zaradi denarja v Alžiriji ne more živeti. Ekonomske težave oz. slabe življenjske razmere, kakršne navaja tožnik pa toženka ocenjuje kot nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ker je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je potrebno njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Toženka tudi ugotavlja, da je Ljudska demokratična republika Alžirija z Odlokom o določitvi seznama varnih držav, ki ga je sprejela Vlada RS dne 17. 2. 2016 (v nadaljevanju Odlok) deklarirana kot varna država. Tožnik pa ni izkazal, da zanj Ljudska demokratična republika Alžirija ne bi bila varna država. Tožnikove navedbe v postopku niso takšne narave, da bi predstavljala razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Toženka ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države, kot to določa 61. člena ZMZ-1. Tudi če bi se tožnik vrnil v izvorno državo, mu ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve mora biti individualno utemeljen, česar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav. Tožnik je v postopku uveljavljal preganjanje s strani nedržavnih subjektov oz. neznanih oseb. Tožnik pa v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacija, vključno z mednarodnimi organizacijami niso sposobne nuditi oz. mu nočejo nuditi zaščite. Po mnenju toženke tožnik ni izkazal preganjanja v izvorni državi v smislu pravnega standarda, ki se uveljavlja v upravno-sodni praksi. V skladu z navedenim toženka ugotavlja, da ne obstajajo utemeljeni razlogi, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, na podlagi prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi rasne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista, zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Pri tožniku tudi ne obstaja razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1, zato je toženka v skrajšanem postopku, tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno.

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ugovarja, da je že v postopku navajal, da je bil v izvorni državi večkrat pretepen, da je imel rane v predelu trebuha in hrbta. Smiselno je navajal, da ga je v izvorni državi napadla mafija, torej organizirana združba, napad pa so prijavili očividci. Kasneje so se v bolnici pri njem oglasili tudi policisti, ki pa mu niso mogli pomagati. Organi izvorne države ne morejo ali pa nočejo pomagati žrtvam napadov, ki jih pripisujejo mafiji. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi v skladu z izpovedjo tožnika slednjega preganjali nedržavni subjekti. Tožnik navaja 3. alinejo 24. člena ZMZ-1. Toženka ni niti poizkusila preveriti pogojev, ki jih navedena določba navaja. Tožnika je napadla mafija. Že sam izraz spominja na visoko organizirano kriminalno združbo, katere člane je težko detektirati, kaj šele ujeti. Povsem mogoče je, da policija izvorne države tožniku ne bi mogla pomagati, bodisi zaradi povezav s tako nedržavno skupino ali pa mu ni želela pomagati. Opozarja na visoko stopnjo koruptivnosti v izvorni državi. Splošno znano je, da je Ljudska demokratična republika Alžirija po podatkih organizacije Transparancy International na 112. mestu od 180 opazovanih držav po lestvici koruptivnosti držav. Tožnik je pojasnil, da je brezposeln, da mora skrbeti poleg očeta še za družino, za mamo in za sestre. Tako tožnik nima ustreznih sredstev, s katerimi bi si lahko kupil varnost v izvorni državi. Po mnenju tožnika bi toženka morala izpeljati redni in ne pospešeni postopek. Tožnik bi v rednem postopku lahko pojasnila neskladja, ki so navedena v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pojasnil bi tudi, da je strah pred preganjanjem v izvorni državi povsem utemeljen in zadosten za pridobitev ene od oblik mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da je v Odloku Alžirija uvrščena med varne države, ni pa ugotavljala tožnikovih osebnih razmer, da zanj Alžirija ni varna država, saj mu organi te države ne morejo ali nočejo nuditi ustrezne zaščite proti mafiji, ki ga očitno želi ubiti. Glede na navedeno tožnik izpodbija odločbo iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter naslovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito z dne 4. 4. 2018 ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki ponovni postopek.

7. Ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje je sodišče na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka z izpodbijano odločbo, ki jo je sprejela v pospešenem postopku, pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 4. 4. 2018 za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno.

10. Na podlagi prve do devete alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (druga alineja).

11. Med strankama v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, kot to navaja tudi tožnik, toženka pa o teh navedbah ne dvomi. Prav tako med strankama ni sporno, da je bila tožnikova izvorna država Ljudska demokratična republika Alžirija uvrščena na seznam varnih izvornih držav v smislu 61. člena ZMZ-1 z Odlokom Vlade Republike Slovenije o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 13/2016).

12. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite pa so določeni v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 1.A členom Ženevske konvencije o statusu beguncev se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1 in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Skladno z določili prve do pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo odloči o prošnji bodisi v rednem postopku, bodisi v pospešenem postopku. Z določilom pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tako zakonodajalec med drugim določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz določbe 52. člena ZMZ-1. 13. V konkretnem primeru je vprašanje odločanja v pospešenem postopku neločljivo povezano z materialno-pravnim vprašanjem obstoja zavrnitvenih razlogov po prvi in drugi alineji 52. člena ZMZ-1, zato sodišče pri svojem odločanju obe navedeni vprašanji skupno obravnava, še zlasti ob upoštevanju stališča, ki ga je v primerljivi zadevi izreklo Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-96/09 z dne 9. 7. 2009. 14. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav pravilno ugotovila, da je za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji podan razlog po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Razlogi, s katerimi je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito tudi po presoji sodišča niso takšni, da bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. V postopku je tožnik podajal neskladne izjave glede razlogov, zaradi katerih je zapustil matično državo. Tako je v postopku navajal, da je razlog, zaradi katerega je zapustil Ljudsko demokratično republiko Alžirijo dogodek nasilja, ki se je zgodil v matični državi leta 2015, točnega datuma pa se ne spomni. K njemu so pristopile štiri neznane osebe in ga od zadaj napadle z nožem in solzivcem ter ga močno ranile. Izgubil je zavest in nato bil 6 mesecev v nezavesti v bolnišnici. Ko se je zbudil iz kome, se je zdravil doma še en mesec, nato pa je zapustil Ljudsko demokratično republiko Alžirijo. Napadalcev ne pozna in tudi ne pozna razloga za napad. Verjetno gre za mafijo, ki ti vzame telefon in denar. V prošnji za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da so ga že pred omenjenim dogodkom napadle neznane osebe dvakrat in mu vzele denar. Na osebnem razgovoru je tožnik navedel, da do opisanega dogodka nasilja nikoli ni imel težav v Alžiriji. V prošnji za mednarodno zaščito pa je navedel, da je bil na policiji in prijavil fizično nasilje neznanih oseb, policija pa zoper njih ni mogla ukrepati. V nadaljevanju, ko mu je bila predočena njegova izjava, da je v komi ležal v bolnici in ni mogel sam prijaviti dogodka policiji, pa je navedel, da ni sam prijavil napada policiji, marveč očividci. Nasprotno je na osebnem razgovoru spet navedel, da je prišla policija k njemu v bolnišnico in šele po posredovanju uradne osebe dodal, da so k njemu prišli po približno 6 mesecih, ko se je počutil bolje. Zaradi opisanega dogodka nasilja se boji vrniti v matično državo, saj se boji, da ga bodo neznanci ubili. Ob prihodu v Slovenijo se je tožnik najprej predstavil z drugim priimkom in sicer kot A.A., kar je razvidno iz njegovega podpisa na lastnoročni izjavi, ki jo je dal ob pomoči tolmača in uradne osebe in kar tožnik tudi ne zanika. Neskladnost tožnikovih izjav pa tudi po presoji sodišča vzbuja dvom v verodostojnost tožnikovih izjav in tudi dvom, da se je opisani dogodek nasilja dejansko zgodil. Poleg navedenega pa tudi iz tožnikovih navedb po mnenju sodišča ni mogoče razbrati, da bi tožnika neznane štiri osebe napadli zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnik pa tudi sicer sam navaja, da ne pozna razloga, zaradi katerega so ga štirje neznanci napadli. Po presoji sodišča toženka predhodno navedena dejanja pravilno ocenjuje kot nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in svojo odločitev za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene pravilno utemeljuje na določbi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 15. Sodišče se strinja s toženo stranko, da navajanje predhodno navedenega dogodka nasilja, ki se je zgodil v izvorni državi, pri čemer navedeni dogodek ni povezan s pripadnostjo določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, kot je opredeljeno v določbi 26. členu ZMZ-1. V skladu s 1. A členom Ženevske konvencije morajo dejanja: - biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali; - predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije so predvsem: - dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; - pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; - pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; - nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; - pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona; - dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke (drugi odstavek 26. člena ZMZ-1). Tudi po presoji sodišča pri dogodku, na katerega se sklicuje tožnik, ne gre za dejansko stanje, ki ustreza definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. 16. Tožnik pa poleg predhodno navedenega dogodka nasilja kot razlog, zaradi katerega je zapustil matično državo navaja tudi ekonomske in socialne razloge. Tožnik je končal 8 razredov OŠ, za dodatno šolanje pa starši niso imeli denarja. Opravljal je razna priložnostna dela in na mesec zaslužil 500 alžirskih dinarjev. Za družino sta skrbela skupaj z očetom. V Alžiriji so živeli v baraki brez elektrike in vode. Če bi imel denar, bi si ustvaril svoje življenje, ker pa ga nima, v Alžiriji ne more več živeti. Ekonomske težave oziroma slabe življenjske razmere, kakršne navaja tožnik, pa tudi po presoji sodišča toženka pravilno ocenjuje kot nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so podani razlogi iz prve alineje 52.člena ZMZ-1. 17. Ob ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito po prvi alineji 52. člena ZMZ-1, je navedeno že samo po sebi zadosten razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku. Že ugotovitev, da obstoji eden izmed razlogov iz 52. člena ZMZ-1, namreč zadostuje za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku.

18. Tožena stranka pa se je pri svoji odločitvi dodatno oprla še na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja prosilca štetje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Določba druge alineje 52. člena ZMZ-1 med drugim daje pristojnemu organu možnost, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito in jo kot očitno neutemeljeno zavrne ob upoštevanju koncepta varne izvorne države po določilih 61. člena ZMZ-1 v pospešenem postopku. Ljudska demokratične republika Alžirija je z Odlokom razglašena za varno izvorno državo. Skladno s prvim odstavkom 62. členom ZMZ-1 je potrebno kumulativno ugotoviti, ali ima prosilec državljanstvo te države (prva alineja), v danem primeru Ljudske demokratične republike Alžirije, kar v predmetni zadevi ni sporno (čeprav tožnik v postopku ni predložil pristojnemu organu za izkazovanje svoje istovetnosti nobenega osebnega dokumenta s sliko v izvirniku) in da prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom (ZMZ-1) za tožnika ni varna izvorna država (druga alineja). Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, kar pomeni, da je prvo naveden kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo v konkretnem primeru izpolnjen. Sodišče se sicer strinja s tožnikovim ugovorom, da je ocena ali je tožnikov strah utemeljen, možna le na podlagi podrobne proučitve osebnih okoliščin tožnika. Vendar pa je tožena stranka v predmetnem postopku osebne okoliščine tožnika tudi presojala, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se štelo, da zaradi njegovih osebnih okoliščin Ljudska demokratične republika Alžirija zanj ni varna izvorna država. Po povedanem je kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo, iz prve alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je, kot pravilno ugotavlja toženka, tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal tehtne razloge, zaradi katerih bi Ljudska demokratične republika Alžirija zanj ne bila varna izvorna država, saj je dovolj očitno, da glede na tožnikovo možnost bivanja v varni izvorni državi pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite tožnik očitno ne izpolnjuje. Zato je po presoji sodišča toženka pravilno odločila, da se tožnikova prošnja, kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ker prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne (na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi z drugo alinejo 52. člena ZMZ-1).

19. Tožnik je v postopku uveljavljal tudi preganjanje s strani nedržavnih subjektov oziroma s strani štirih neznanih oseb. V tožbi navaja določbo tretje alineje 24. člena ZMZ-1 in s tem v zvezi toženki očita, da ni niti poizkusila preveriti pogojev, ki jih navedena določba navaja. Po presoji sodišča pa je tožnikov očitek neutemeljen in neskladen z obrazložitvijo izpodbijane odločbe, s katero se sodišče v celoti strinja. Iz obrazložitve jasno izhaja, da četudi bi tožnik navedel takšna dejstva, ki bi v skladu s 26. členom ZMZ-1 lahko pomenila preganjanje, bi to v skladu s 24. členom ZMZ-1 pomenilo, da ga preganjajo nedržavni subjekti (štiri neznane osebe). V tem primeru pa je na tožniku dokazno breme, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, nedržavni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona, česar pa tožnik tudi po mnenju sodišča ni izkazal. Tožnik mora v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov (neznane štiri osebe) najprej poiskati zaščito v izvorni državi in šele nato, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. V konkretnem primeru pa je tožnik v postopku podajal neskladne in nasprotujoče si izjave o prijavi dogodka policiji. Tako je najprej navajal, da je dogodek prijavil policiji sam, kasneje, da so dogodek prijavili policiji očividci, še kasneje pa, da so ga policisti obiskali v bolnišnici. Tudi tožnikovi starši dejanja niso prijavili policiji. Po presoji sodišča je po tožnikovih navedbah imel vse možnosti prijaviti dogodek policiji in bi ta lahko začela postopek ugotavljanja dejstev. Ker pa je tožnik predčasno zapustil izvorno državo, mu ni mogla nuditi zaščite. Tožnik tudi po mnenju sodišča ni izkazal, da ga izvorna država ne bi bila sposobna zaščititi ali mu ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

20. Po presoji sodišča so neutemeljeni tudi tožnikovi ugovori, da kolikor bi toženka pravilno ugotovila dejansko stanje, bi lahko ob podrobnejši presoji tožnikove situacije ugotovila, da je njegov strah pred resno škodo ob vrnitvi v izvorno državo v Ljudsko demokratično republiko Alžiriji, utemeljen. Ker pa je izpeljala zgolj skrajšani postopek, posameznih tožnikovih navedb ni presojala. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Res je, da mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, vendar pa je po presoji sodišča, glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je skladna s podatki spisov, toženka v obravnavani zadevi navedeno tudi storila. Vse relevantne navedbe je dokazno ocenila in se opredelila do tožnikovih izjav, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Toženka je v obravnavani zadevi pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (enako sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017).

21. Sodišče se prav tako strinja z razlogi in zaključkom toženke, da v obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1 po katerem zajema resna škoda: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

22. Po presoji sodišča je tožnika dejansko stanje pravilno ugotovila in izpodbijano odločitev pravilno utemeljila na podlagi iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. 23. Po povedanem je bilo po presoji sodišča v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.