Jedro

Pri tožniku je bila opravljena subtotalna gastrektomija, vendar ker ni bilo ugotovljenih pomembnejših funkcijskih motenj ali nedohranjnosti nad 20 % standardne teže, ne gre za telesno okvaro, ki bi tožnika upravičevala do invalidnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se spremenita odločbi toženca št. ... z dne 10. 7. 2008 in št. ... z dne 3. 4. 2008 tako, da se ugotovi, da ima pravico do invalidnine za 3. stopnjo telesne okvare, nastale dne 2. 9. 1993 kot posledica bolezni in da se mu invalidnina izplačuje od 2. 9. 1993 dalje. Obenem pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da mu je toženec dolžan povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka. Sklicuje se na to, da sodišče prve stopnje navaja, da je bila pri tožniku napravljena subtotalna gastrektomija ter da bi lahko bila pri tožniku podana 60 do 80 % telesna okvara zaradi nekompenziranega stanja po resekciji želodca, v kolikor bi šlo za funkcijske motnje, motnje splošnega telesnega stanja in nedohranjenosti nad 20 % standardne telesne teže. Ker naj bi bilo pri tožniku merilo nedohranjenosti 20,7 in je še v normalnem območju, je sodišče ob upoštevanju izvedeniškega mnenja ugotovilo, da pri tožniku telesna okvara ni podana. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno oziroma vsaj preuranjeno. Postavljeni izvedenec je v predmetni zadevi tožnika le površno pregledal, ne da bi opravil gastroskopijo. Tako izvedenec ni podal svojega mnenja glede na dejansko zdravstveno stanje tožnika, temveč je podal svoje zaključke izključno na podlagi predložene zdravstvene dokumentacije. To je potrdil izvedenec tudi, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi dne 12. 1. 2011, saj je izpovedal, da je podal svojo oceno na podlagi izvidov gastroskopij. Pri tem je izvedenec nadalje ocenil, da je pri tožniku po grobi oceni ohranjeno približno 20 % želodca, lahko pa tudi 15 %. Glede na takšno oceno izvedenca je jasno, da je izvedenec v obravnavanem primeru podal svoje mnenje in izvid hipotetično, upoštevaje svoje izkušnje, ni pa podal svojega mnenja, ki bi imel oporo v konkretni oceni zdravstvenega stanja tožnika, kar je popolnoma nesprejemljivo za odločanje o konkretni pravici. Tožnik tako utemeljeno graja izvedeniško mnenje, saj je iz izvida z dne 3. 5. 2007 jasno razvidno, da krna želodca praktično ni. Glede na takšen pavšalen in nekonkretiziran izvid in mnenje izvedenca, je mogoče zaključiti, da izvedenec tožnika ni ustrezno pregledal na način, da bi podal svoje stališče in mnenje, ki bi se nanašalo izključno na konkretno dejansko zdravstveno stanje tožnika, ne pa na splošno, kakšno zdravstveno stanje naj bi imeli takšni bolniki. Tožnik tudi utemeljeno graja ugotovitve izvedenca glede ohranitve želodca, saj je bilo njegovo mnenje podano izključno pavšalno, brez konkretne ugotovitve stanja pri tožniku. Utemeljeno se tožniku tako poraja dvom v pravilnost njegovega mnenja. Glede na pavšalno mnenje izvedenca, je tožnik že v pripombah na podano izvedeniško mnenje zahteval postavitev novega izvedenca ter to ponovil tudi na glavni obravnavi, čemur pa sodišče ni sledilo in je zato zagrešilo bistveno kršitev pravdnega postopka ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane dokončne odločbe toženca št. ... z dne 10. 7. 2008 ter prvostopne odločbe št. ... z dne 3. 4. 2008, s katero je odločil, da ima zavarovanec (sedaj tožnik) pravico do invalidnine za 3. stopnjo telesne okvare, nastale 3. 5. 2007 kot posledica bolezni in mu odmeril invalidnino v znesku 51,73 EUR, ki se mu izplačuje od 1. 8. 2007 do 31. 12. 2007 na mesec ter od 1. 1. 2008 v višini 53,59 EUR na mesec. Takšna odločitev je temeljila na mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 11. 3. 2008, po katerem obstaja pri njem 80 % telesna okvara po poglavju IX točka 6 zaradi bolezni od 3. 5. 2007. Z dokončno odločbo z dne 10. 7. 2008, ki je temeljila na mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 23. 6. 2008, pa je toženec citirano odločbo z dne 3. 4. 2008 spremenil tako, da je odločil, da zavarovanec oziroma tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro in da se izplačevanje invalidnine za telesno okvaro ustavi s 1. 8. 2008. Zaradi nasprotujočih si mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje in ker se tožnik ni strinjal z dodatno obrazložitvijo mnenja, podanega na invalidski komisiji II. stopnje, je sodišče prve stopnje pridobilo še izvedeniško mnenje stalnega sodnega izvedenca doc. prim. dr. I.F.. Ta je na podlagi dokumentacije, enako kot invalidska komisija II. stopnje ugotovil, da je bila pri tožniku opravljena subtotalna in ne totalna odstranitev želodca, kljub temu, da je krn preostalega želodca zelo majhen. Izvedenec je pojasnil, da bi bila pri tožniku telesna okvara v višini 60 do 80 % ugotovljena tudi v primeru, če bi bilo podano nekompenzirano stanje po resekciji želodca, v kolikor bi šlo za funkcijske motnje, motnje splošnega telesnega stanja in nedohranjenosti nad 20 % standardne telesne teže. Pri tožniku je izvedenec na podlagi medicinske dokumentacije sicer ugotovil nekaj funkcijskih motenj, ki naj bi bile po njegovem mnenju pri tako velikem posegu, kar pogoste, medtem ko je glede indeksa njegove prehranjenosti ugotovil, da je 20,7, kar je ocenil za še normalno območje, ker mora biti nedohranjenost za ugotovitev telesne okvare ugotovljena nad 20 % standardne telesne teže. Takšno mnenje, ki ga je podal specialist ustrezne specialnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo, saj je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo. Konkretno gre za mnenje, ki je skladno z odpustnim pismom Zdravstvenega centra ... z dne 17. 9. 1993, iz katerega je razvidno, da je bila pri tožniku dne 2. 9. 1993 napravljena resekcija želodca po metodi Billroth II z gastroenteroanastomozo po Brownu in enteroanastomozo. Mnenje pa je skladno tudi z izvidom gastroskopije z dne 3. 5. 2007, ki enako povzema, da je bil želodec reseciran po metodi Billroth II in da gre za subtotalno gastrektomijo. Pri tožniku izvedenec tudi ni ugotovil pomembnejših funkcijskih motenj in nedohranjenosti nad 20 % standardne teže, pri čemer je upošteval višino 171 cm in telesno težo 60 kg ter ugotovil indeks 20,7, torej nad 20. Pri tožniku torej ne gre za stanje, da bi bila pri njem glede na točko 5 oziroma 6 poglavja IX Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89) podana telesna okvara, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Po točki 5 poglavja IX je podana telesna okvara 60 do 80 % v primeru nekompenziranega stanja po resekciji želodca v odvisnosti od funkcijskih motenj, motenj splošnega telesnega stanja in nedohranjenosti nad 20 % standardne telesne teže. Stopnja telesne okvare se določi glede na vrsto in intenzivnost funkcijskih motenj, motenj splošnega stanja in stopnje nedohranjenosti. Po 6. točki poglavja IX pa je podana 80 % telesna okvara zaradi stanja po totalni gastrektomiji.

Na podano mnenje je tožnik dal pripombe in sicer, da izvedenec pri tožniku ni opravil gastroskopije in da je pri mnenju zanemaril izvid Splošne bolnišnice ... z dne 3. 5. 2007 in vztrajal, da je bila opravljena totalna gastrektomija in da je bilo pravilno mnenje invalidske komisije I. stopnje, ker je bil odstranjen želodec v celoti ter predlagal postavitev drugega izvedenca.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s podanimi pripombami izvedenca še zaslišalo. Izvedenec je sicer res navedel, da je pri tožniku ohranjenega želodca 20 % oziroma lahko tudi 15 % in izrecno poudaril, da gre za njegovo oceno, hkrati pa je tudi poudaril, da je bila pri tožniku napravljena subtotalna gastrektomija in da kljub temu, da je krn preostalega dela želodca res majhen, ne gre za totalno odstranitev želodca, kar bi pomenilo popolno odstranitev želodca in povezavo končnega dela požiralnika s tankim črevesom. Pri tem, da gre pri tožniku za subtotalno gastrektomiijo, se je izvedenec skliceval na izvid Splošne bolnišnice ... z dne 3. 5. 2007. V tem izvidu, ki se nahaja med medicinsko dokumentacijo, je navedeno, da sicer pri tožniku krna želodca praktično ni, da pa je bila pri njem opravljena subtotalna gastrektomija, tako, kot je ocenil tudi sodni izvedenec, torej je njegova ocena skladna s citiranim izvidom, skladna pa je tudi z vso ostalo predloženo medicinsko dokumentacijo. Zato ni mogoče očitati izvedencu, da gre za pavšalno in nekonkretizirano mnenje in da so podani razlogi za postavitev drugega izvedenca. Očitana kršitev po 254. členu ZPP nedvomno ni podana, ker tudi po stališču pritožbenega sodišča ni nikakršnega utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja in tudi v mnenju ne obstajajo nobena nasprotja ali pomanjkljivosti. V zvezi s podanimi pripombami na mnenje, pa je bil izvedenec dodatno zaslišan, da so se s tem, v kolikor so sploh obstajale, odpravile pomanjkljivosti in nejasnosti, ki jih je izrazil tožnik v pripombah na mnenje. Že v pripombah in enako v pritožbi pa je neutemeljen očitek, da izvedenec ni opravil gastroskopije, ker predlog za izvedbo takšnega dokaza, ni bil podan, glede na predložene izvide, konkretno izvid z dne 3. 5. 2007, pa tudi nepotreben.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.