Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval med služenjem vojaškega roka, ko si je 27.10.1998 med premagovanjem pehotnih ovir ob doskoku na asfaltno podlago zvil desno koleno. Od toženke je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje mu je za telesne bolečine in nevšečnosti od zahtevanih 4.000.000 SIT prisodilo 2.000.000 SIT, od zahtevanih 800.000 SIT za strah 450.000 SIT, od zahtevanih 3.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3.000.000 SIT in od zahtevanih 200.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 150.000 SIT. Odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 5.600.000 SIT in prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo je naložilo v plačilo toženki, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo toženkini pritožbi in odškodnino za telesne bolečine znižalo na 1.000.000 SIT, za strah na 350.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa na 2.500.000 SIT. V ostalem je toženkino pritožbo, v celoti pa tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo, drugače pa je odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Na pritožbeni stopnji odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo torej znaša 4.000.000 SIT.

Tožnik v pravočasni reviziji izpodbija drugostopenjsko sodbo za znesek 1.900.000 SIT, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe. V obrazložitvi obširno povzema vse dejanske ugotovitve o treh še spornih oblikah nepremoženjske škode, nekatere tudi razširja, kljub temu poudarja pravilno ugotovitev dejanskega stanja in sodiščema očita nepravilno pravno vrednotenje ugotovljenih dejstev. Revizija meni, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti 2.250.000 SIT, za strah 500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3.000.000 SIT. Ne strinja se z odločitvijo pritožbenega sodišča o pravdnih stroških.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je bil v času škodnega dogodka star 22 let. Sedaj opravlja delo komercialista pri prodaji računalniške opreme. Prvotna diagnoza zvina desnega kolena je bila kasneje dopolnjena z ugotovitvijo o raztrganini sprednje križne vezi in raztrganini zadnjega roga notranjega meniskusa. Tožnikovo zdravljenje je bilo najprej ambulantno in je trajalo od 27.10.1998 do 17.11.1998. En teden je nosil močno longeto, nato pa elastično obvezo in je razgibaval koleno. Zaradi ponovnih zvinov 1.1.1999 in 13.2.1999 se je zdravil konzervativno z relativnim počitkom in štirinajst dni fizioterapije v zdravilišču Topolščica, ki ga je zaključil 23.3.1999. Leto dni kasneje je zdravnik posumil, da gre za raztrganino vezi. Zato je bil v bolnišnici Valdoltra od 26.6.2000 do 5.7.2000, kjer so z artroskopsko operacijo delno odstranili medialni meniskus in rekonstruirali sprednjo križno vez. Šest tednov je moral nositi štiritočkovno opornico, opravljal je priučene vaje in hodil na kontrolne preglede. To zdravljenje je bilo zaključeno 25.1.2001. Poleg teh nevšečnosti je med zdravljenjem prestajal telesne bolečine, ki so bile hude kumulativno osem dni, srednje pet tednov, lažje pa štiri mesece. Ob večjih obremenitvah bo občasno prestajal lažje bolečine tudi v bodoče. Za to obliko škode mu je pritožbeno sodišče prisodilo 1.000.000 SIT odškodnine.

Tožnik je ob škodnem dogodku prestajal srednje intenziven strah, sekundarni pa je bil v začetku manjši, vendar se je ob ponavljajočih se zvinih stopnjeval in je trajal do zaključka zdravljenja. Za to obliko škode mu je pritožbeno sodišče odmerilo 350.000 SIT odškodnine.

Tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se kažejo v srednje izraženi nestabilnosti desnega kolena in mora biti previden zaradi možnih ponavljajočih se zvinov že pri manjši nerodnosti. Malenkostno omejena gibljivost kolena prihaja do izraza pri počepih in dolgotrajnejši vožnji z avtomobilom, sicer pa je zadostna za običajno življenjsko aktivnost. Tožnik je omejen pri delih, ki zahtevajo daljšo stojo ali daljšo hojo, ni zmožen sproščenega teka in doskokov, ne more prenašati bremen nad 20 kg po stopnicah, opustil je igranje nogometa. Izvedenec je ocenil zmanjšanje njegove aktivnosti na 15%. Ni pa tožnik omejen v bistvenih življenjskih aktivnostih, svoje delo lahko opravlja in se lahko ukvarja s športom. Za to obliko škode mu je pritožbeno sodišče odmerilo 2.500.000 SIT odškodnine.

Prisoja 150.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v zvezi z dvema postoperativnima brazgotinama na kolenu v dolžini 1 cm in 3 do 4 cm na revizijski stopnji ni sporna.

Revizijsko sodišče pritrjuje pravilnim razlogom pritožbenega sodišča o kriterijih iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) za odmero pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tudi revizijsko sodišče je ob ugotovljenih individualnih značilnostih tožnikove škode opravilo primerjavo s prisojo odškodnin v podobnih zadevah, ki jih je obravnavalo na revizijski stopnji. Ugotovilo je, da izpodbijana prisoja ne odstopa navzdol in da je primerno uvrščena v siceršnjo prisojo odškodnin v primerljivih zadevah.

Zaradi revizijskih trditev o obsegu škode pa mora odgovoriti tudi, da z revizijo zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato gredo v nedovoljeni smeri tožnikove trditve, ki izvedenčeve ugotovitve o omejenosti pri nekaterih delih spreminjajo v popolno nesposobnost za ta dela, ki zatrjujejo daljše zdraviliško zdravljenje v začetku leta 1999 od ugotovljenega, ki zatrjujejo tudi bodoče omejitve pri izrabi prostega časa z družino, ko si jo bo ustvaril, velike omejitve pri izbiri službe, pri delu na vrtu in podobno. Omenjene trditve niso bile podlaga izpodbijane sodbe, nekaterih pa tožnik doslej sploh ni zatrjeval. Ni jasno, zakaj naj bi se tožnik počutil bistveno manjvrednega od svojih vrstnikov. Pri poudarjanju, da je sekundarni strah trajal več kot dve leti, tožnik prezre, da v vpogledani medicinski dokumentaciji ni podatkov o posebnem zdravljenju med marcem 1999 in marcem 2000, da je bilo torej zdravljenje različne intenzivnosti, s tem v zvezi pa tudi tožnikova zaskrbljenost za izid zdravljenja, kar relativizira sicer dolgo obdobje zaskrbljenosti. Neutemeljena je graja razlogov pritožbenega sodišča, da primarni strah ni bil posebno intenziven, saj je ugotovitev izvedenca o srednje intenzivnem primarnem strahu vsebinsko enaka grajanim razlogom. Na nestrinjanje z odločitvijo o stroških postopka revizijsko sodišče ne odgovarja, saj je v reviziji zapisano, da je tožniku znano, da stroškovne odločitve ne more izpodbijati.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe, ki zajema tudi odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških.