Jedro

Glede na posebne okoliščine obravnavanega primera imajo, ne glede na to, da je C. banka, d. d., zaradi pripojitve k DUTB, d. d., kasneje prenehala, še vedno pravico vložiti tožbo in banko v sodnem postopku glede presoje (ne)zakonitosti izrednih ukrepov zastopati osebe, ki so jim zaradi odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke. Člani bivše uprave torej varujejo interese pravnega subjekta, ki je obstajal v času izreka izrednega ukrepa in vložitve tožbe.

Ureditev, ki imetnikom izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic ni omogočala, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali (v upravnem sporu nastopali kot tožniki) dokončno odločbo Banke Slovenije, ni (bila) v neskladju z Ustavo.

ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim določeni osebi, ki bi želela pridobiti položaj prizadete osebe v upravnem sporu po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, ta položaj ni bil priznan. Prav tako pa tudi pri tem ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek, kar bi dovoljevalo pritožbo na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožbi prve tožnice se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 163/2014-40 z dne 20. 3. 2017 se v I. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka prve tožnice se pridrži za končno odločbo.

III. Pritožba druge in tretje tožnice se zavrne.

IV. Pritožba predlagateljev stranske intervencije T. K., G. Š., M. Z., B. M., F. P., B. O., D. T., I. Č., B. T., J. P., I. P., T. S., J. Ž.,, družbe M., d. o. o., in A. A., se zavrže. V. Druga in tretja tožnica ter predlagatelji stranske intervencije sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo tožbo prve tožnice (I. točka izreka) in druge ter tretje tožnice (II. točka izreka) zoper odločbo Banke Slovenije o izrednih ukrepih, št. PBH-24.20-030/13-009 z dne 17. 12. 2013 in odločbo Banke Slovenije o potrditvi povečanja osnovnega kapitala banke 24.20-030/13-010 z dne 18. 12. 2013. V skladu s prvim odstavkom 270. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 272. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je odločilo, da se stranska intervencija v izreku navedenih oseb, imetnikov izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic, ne dopusti (III. točka izreka) in da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Z odločbo o izrednih ukrepih PBH-24.20-030/13-009 z dne 17. 12. 2013 je Banka Slovenije v 1. točki izreka navedla, da je z Odločbo o izredni upravi ugotovila, da so pri C. banki, d. d. podane okoliščine iz prvega odstavka 253.a člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) in banki izrekla izredni ukrep imenovanja izredne uprave s ciljem, da se zagotovijo pogoji za postopno prenehanje poslovanja banke ter stabilnost finančnega sistema. Banka Slovenije je na podlagi revidiranega poročila o finančnem stanju banke, ki ga je na zahtevo Banke Slovenije izdelala izredna uprava, ugotovila, da so v banki podane okoliščine iz prvega odstavka 253a. člena ZBan-1 in so zato v banki potrebni dodatni izredni ukrepi iz 253. člena ZBan-1, da se zagotovijo pogoji za postopno prenehanje banke in da se zagotovi stabilnost finančnega sistema, za kar navaja razloge (točke 1.1 do 1.4 izreka). Banka Slovenije je na podlagi Poročila izredne uprave o finančnem stanju C. banke, d. d., v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 261.b člena ZBan-1 ugotovila, da ima C. banka, d. d., na dan 30. 9. 2013 izkazan negativni kapital v višini, ki jo navaja in da premoženje ne zadošča za poplačilo terjatev vseh upnikov ter so podani pogoji iz 1. točke prvega odstavka 320. člena ZBan-1 za začetek stečajnega postopka. Na podlagi prvega in drugega odstavka 261.a člena v skladu s prvim odstavkom 261.c člena ZBan-1 obstajajo pogoji za izrek izrednega ukrepa prenehanja vseh kvalificiranih obveznosti C. banke, d. d., zaradi pokrivanja izgube banke. V 2. točki izreka je Banka Slovenije med drugim odločila, da z 18. 12. 2013 prenehajo v celoti vse kvalificirane obveznosti C. banke, d. d., ki so nastale do dneva izdaje te odločbe in predstavljajo osnovni kapital banke, ki ga navaja in tudi obveznosti banke iz naslova finančnih instrumentov, ki jih je izdala C. banka, d. d., in jih navaja. S prenehanjem kvalificiranih obveznosti C. banke, d. d., se osnovni kapital te banke zmanjša na 0,00 EUR. Hkrati se osnovni kapital te banke poveča v skladu s 3. točko izreka te odločbe. Zaradi prenehanja kvalificiranih obveznosti se z dnem 18. 12. 2013 razveljavi vseh 1.467.380 delnic banke z oznako FBN (točka 2 izreka). Banka mora z upoštevanjem učinkov predhodno navedenega prenehanja kvalificiranih obveznosti za doseganje minimalnega kapitala, potrebnega za postopno prenehanje poslovanja banke, zagotoviti plačilo kapitala najmanj v višini, ki jo navaja. Zaradi zagotavljanja potrebnega kapitala je Banka Slovenije na podlagi 262.a člena ZBan-1 C. banki, d. d., izrekla izredni ukrep povečanja osnovnega kapitala banke (kar predstavlja sklep o povečanju osnovnega kapitala banke). Povečanje osnovnega kapitala se izvede s stvarnimi vložki in z denarnim vplačilom, ki ga v celoti izvede Republika Slovenija in sicer z izdajo novih navadnih kosovnih delnic, ki se glasijo na ime, ki jih navaja; s stvarnimi in denarnimi vložki Republike Slovenije, ki jih prav tako navaja (3. točka izreka).

3. Z odločbo o potrditvi povečanja osnovnega kapitala banke 24.20-030/13-010 z dne 18. 12. 2013 je Banka Slovenije ugotovila, da je Republika Slovenija na podlagi Odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih PBH-24.20-030/13-009 z dne 17. 12. 2013 v zvezi s povečanjem osnovnega kapitala C. banke, d. d., izvedla povečanje osnovnega kapitala v skupnem emisijskem znesku 269.000.000,00 EUR z izročitvijo stvarnih vložkov in denarnimi vplačili, kot jih navaja. Banka Slovenije tudi ugotavlja, da banka na dan izdaje te odločbe prosto razpolaga z denarnimi vplačili in stvarnimi vložki in da je osnovni kapital banke, ki je prenehal z odločbo o izrednih ukrepih, v celoti vplačan pred zmanjšanjem osnovnega kapitala te banke na 0,00 EUR. Stroški zaradi izdaje novih delnic bodo odmerjeni in obračunani banki po izvedbi povečanja osnovnega kapitala v sodnem registru in po izdaji delnic v KDD. Na podlagi vplačanih novih delnic znaša osnovni kapital banke 8.406.250,00 EUR in je razdeljen na 840.625 navadnih kosovnih delnic, ki se glasijo na ime, v višini in z lastnostmi, ki jih navaja.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sprejelo stališče, da bi morala v primeru, ko je C. banka, d. d., zaradi pripojitve prenehala, postopek prevzeti njena pravna naslednica, Družba za upravljanje terjatev bank, d. d. (v nadaljevanju DUTB). Ker tega ni storila, je tožbo prve tožnice zavrglo. Zavrglo je tudi tožbo druge in tretje tožnice, saj četrti odstavek 347. člena ZBan-1 delničarjem ne daje aktivne legitimacije za neposredno uveljavljanje sodnega varstva zoper odločbo o izrednih ukrepih. Ker je za vložitev tožbe legitimirana le banka, posledično tudi ni dopustilo predloga za stransko intervencijo imetnikov izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic.

5. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje so vložile pritožbo tožnice in imetniki izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic. Uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 75. člena ZUS-1. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

6. Na pritožbi je tožena stranka odgovorila.

**Glede aktivne legitimacije prve tožnice (I. točka izreka tega sklepa)**

7. Pritožba prve tožnice zoper I. točko izpodbijanega sklepa je utemeljena.

8. Iz (za to odločitev relevantnega) dejanskega stanja zadeve izhaja, da je tožbo zoper zgoraj navedeni odločbi o izrednih ukrepih Banke Slovenije 17. 1. 2014 vložil bivši predsednik uprave C. banke, d. d., A.A.. Tekom sodnega postopka pa je prišlo pri C. banki, d. d., do statusnih sprememb in je ta banka zaradi pripojitve k DUTB, d. d., prenehala obstajati. Sodišče prve stopnje je zato pozvalo DUTB, d. d., ki je pravna naslednica C. banke, d. d., naj sporoči, ali prevzema postopek. Ker je DUTB, d. d., sporočila, da predmetnega postopka ne prevzema, je sodišče prve stopnje tožbo prve tožnice zavrglo. Menilo je namreč, da prva tožnica ne more biti več stranka v postopku, saj je prenehala obstajati.

9. V obravnavani zadevi je sporno, kdo lahko v sodnem postopku izpodbija zakonitost zgoraj navedenih izrednih ukrepov Banke Slovenije, ko je banka, na katero se izredni ukrep nanaša, prenehala obstajati. Takšna situacija v 347. členu ZBan-1 kot specialnem zakonu ni izrecno urejena. Sodišča lahko z ustrezno razlago zakona zagotovijo njegovo uporabo, ki bo skladna z Ustavo. Kadar se za razlago zakonske norme že v postopku pred pristojnim sodiščem zagotovi njena uporaba v skladu z Ustavo, ni pravovarstvene potrebe za odločanje Ustavnega sodišča (enako Ustavno sodišče v odločbi U-I-85/96 z dne 20. 11. 1997).

10. V 347. členu ZBan-1 je določeno, da lahko tožbo proti odločbi Banke Slovenije o prenehanju banke in proti odločbi o izrednem ukrepu vloži banka (prvi odstavek). Če so upravi banke na podlagi odločbe o prenehanju banke ali odločbe o izrednem ukrepu prenehala pooblastila za vodenje poslov in zastopanje banke, banko v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije zastopajo osebe, ki so jim zaradi odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke (drugi odstavek). Osebe, ki so jim na podlagi odločbe o prenehanju banke ali odločbe o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke, morajo v zvezi z zastopanjem banke na podlagi prejšnjega odstavka ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Osebe, ki so jim zaradi odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke, zgolj zaradi tega dejstva niso oproščene odgovornosti članov uprave banke do banke in delničarjev glede skrbnosti pri uveljavljanju pravic sodnega varstva zoper odločbo o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu (tretji odstavek). Delničarji banke, katerih skupni deleži dosegajo najmanj desetino osnovnega kapitala banke, lahko zaradi uveljavljanja sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu zahtevajo od uprave banke ali od izredne uprave, če je imenovana, da skliče skupščino delničarjev banke s predlogom, da skupščina razreši osebe, ki so na podlagi drugega odstavka tega člena pooblaščene za zastopanje banke, in da imenuje druge osebe, ki v postopkih sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije zastopajo banko (četrti odstavek).

11. Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 135/2015 z dne 1. 3. 2017 že sprejelo stališče, da lahko tožbo zoper odločbo o izrednem ukrepu vloži le banka (kot subjekt nadzora), ki jo (načeloma) zastopajo osebe, ki so jim zaradi odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke. Pri uveljavljanju pravice do sodnega varstva se od teh oseb zahteva določena skrbnost, katere kršitev vzpostavlja njihovo odgovornost ne le do banke ampak tudi do delničarjev. Poleg tega je delničarjem iz četrtega odstavka omogočen vpliv na to, da bo tožba dejansko vložena, s tem, da (tudi) od izredne uprave zahtevajo sklic skupščine banke s predlogom, naj skupščina razreši osebe, ki so pooblaščene za zastopanje banke (to je osebe, ki so jim zaradi odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke), ter da za zastopanje banke imenuje druge osebe. Na ta način lahko delničarji zagotovijo, da bodo s tožbo banke zavarovani tudi njihovi upravljavski interesi.

12. Po tem stališču je jasno, da lahko v skladu s 347. členom ZBan-1 tožbo vloži banka (kot subjekt nadzora), ki jo zastopajo osebe, ki so jim zaradi odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke. V obravnavanem primeru pa se, kot navedeno, postavlja nadaljnje vprašanje, kdo lahko v sodnem postopku izpodbija zakonitost zgoraj navedenih izrednih ukrepov Banke Slovenije, ko je banka, na katero se izredni ukrep nanaša, prenehala obstajati.

13. Po mnenju sodišča prve stopnje je to pravna naslednica banke, DUTB, d. d. Prva tožnica v pritožbi zastopa drugačno stališče, in sicer da aktualna uprava DUTB, d. d., ne more biti legitimirana za vložitev tožbe in zastopanje pred sodiščem, saj bi takšno stališče pripeljalo do neučinkovitosti 347. člena ZBan-1, ki izrecno podeljuje nekdanji upravi banke, da neodvisno od ravnanja tožene stranke, ki je v lasti države, pred sodiščem izpodbija utemeljenost in zakonitost odločb tožene stranke in s tem države. Po njenem mnenju določba 347. člena ZBan-1 omogoča, da lahko tudi DUTB, d. d., kot pravna naslednica C. banke, d. d., v predmetnem postopku zastopa in predstavlja le nekdanji član uprave C. banke, d. d., to je A. A.. Tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo zastopa drugačno stališče, in sicer meni, da je subjekt, ki je po ZBan-1 aktivno legitimiran za varstvo pravic nekdanjih delničarjev (torej druge in tretje tožnice) lahko le skupnost delničarjev, katerih upravičenja so zaradi ukrepa prenehala, ki za namene sodnega varstva tvorijo družbo (societas) po Obligacijskem zakoniku. To skupnost pa naj bi zastopali nekdanji člani uprave banke, ki so jim zaradi izrednih ukrepov prenehala pooblastila za zastopanje banke.

14. Prva tožnica v pritožbi zatrjuje, da pomeni izpodbijana odločitev nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). Prvi odstavek 23. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sodnega varstva zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo o zadevi v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo. Gre torej za jamstvo odločitve o pravicah in obveznostih oziroma odločitve o tem, ali je pravovarstveni zahtevek po materialnem pravu utemeljen ali neutemeljen. Sodno varstvo mora biti učinkovito, kar pomeni, da lahko prizadeti učinkovito brani svoje pravice, interese in pravne koristi. Ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost njihovega učinkovitega in dejanskega izvrševanja (odločba Ustavnega sodišča št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999, OdlUS VIII, 301).

15. Glede na navedena jamstva iz 23. člena Ustave je po presoji Vrhovnega sodišča stališče sodišča prve stopnje, da bi morala postopek prevzeti pravna naslednica prve tožnice, DUTB, d. d., napačno. Načeloma res velja, da se sodni postopki, če stranka, ki je pravna oseba, preneha, prekinejo, nato pa nadaljujejo, ko ga pravni nasledniki prevzamejo (205. in 208. člen ZPP). To velja tudi glede postopkov v zvezi z siceršnjimi posli, ki so bili preneseni na pravno naslednico prve tožnice. Vendar pa gre po presoji Vrhovnega sodišča pri vprašanju aktivne legitimacije za izpodbijanje odločb o izrednih ukrepih v sodnih postopkih za izjemen primer, ko bi zastopanje po pravni naslednici prve tožnice pripeljalo do neučinkovitosti 347. člena ZBan-1, ki je glede na določbe ZPP specialna določba. Ta člen namreč izrecno podeljuje nekdanji upravi banke, da neodvisno od ravnanja drugih oseb, ki po prenehanju njihove funkcije zastopajo banko, pred sodiščem izpodbija utemeljenost in zakonitost odločb tožene stranke. Zakon torej ne daje pravice v imenu banke vložiti tožbo novo imenovani izredni upravi ali pravnemu nasledniku, ampak osebam, ki jim je funkcija člana uprave v času vložitve pravnega sredstva že prenehala. Takšna zakonska določba je logična, saj so le te osebe tiste, ki so sprejemale odločitve v banki in s tem vplivale na stanje, ki je vodilo k sprejemu izrednih ukrepov. Te osebe lahko sodišču učinkovito predstavijo argumente, zakaj naj bi bil izrečen ukrep nezakonit.1 Po tretjem odstavku 347. člena ZBan-1 morajo v sodnih postopkih ravnati kot dobri gospodarstveniki in tako poskrbeti, da se zavarujejo interesi banke in delničarjev2, ki so jim bile z omenjeno odločbo javnopravnega organa lahko prizadete pravice (izničene, okrnjene, degradirane). V postopku torej ne varujejo le lastnih interesov. To je še toliko bolj pomembno, ker glede na navedene zakonske določbe in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 delničarji sami zoper izredni ukrep ne morejo vložiti tožbe, lahko pa uveljavljajo odškodninsko varstvo v pravdnem postopku. Če bi sodišče presodilo, da je bil izredni ukrep nezakonit, bo to varstvo delničarjev (predvidoma) olajšano.3 Enakega interesa za vodenje sodnega postopka zoper izredni ukrep pa po mnenju Vrhovnega sodišča ni mogoče pričakovati od pravne naslednice banke, DUTB, d. d., ki je, enako kot tožena stranka, v državni lasti.

16. Vrhovno sodišče ocenjuje, da imajo glede na posebne okoliščine obravnavanega primera, ne glede na to, da je C. banka, d. d., zaradi pripojitve k DUTB, d. d., kasneje prenehala, še vedno pravico vložiti tožbo in banko v sodnem postopku glede presoje (ne)zakonitosti izrednih ukrepov zastopati osebe, ki so jim zaradi odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke. Vrhovno sodišče namreč meni, da bi se v primeru, ko je prišlo do prenehanja pravne osebe (banke) v posledici izreka izrednega ukrepa in bi se banki odreklo varstvo ravno zaradi prenehanja, razvrednotilo bistvo pravice do sodnega varstva pravnih oseb, ki so v času izreka ukrepa in tudi vložitve tožbe še obstajale. Člani bivše uprave torej varujejo interese pravnega subjekta, ki je obstajal v času izreka izrednega ukrepa in vložitve tožbe. S tem je Vrhovno sodišče podalo ustavno skladno razlago 347. člena ZBan-2, ki določa, da lahko tožbo proti odločbi Banke Slovenije o prenehanju banke in proti odločbi o izrednem ukrepu vloži banka, ki jo zastopajo osebe, ki so jim zaradi odločbe o prenehanju banke ali o izrednem ukrepu prenehale funkcije članov uprave banke.

17. To izhaja tudi iz namena Ustave, ki ne priznava človekovih pravic zgolj formalno in teoretično, pač pa mora biti zagotovljena možnost njihovega učinkovitega in dejanskega izvrševanja (odločba Ustavnega sodišča št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999, OdlUS VIII, 301). Enaka zahteva izhaja iz 34. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). EKČP je glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave zavezujoča, zato morajo sodišča pri razlagi nedoločnih pravnih pojmov upoštevati tudi relevantno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). V zvezi s tem členom je ESČP (sicer za postopek pred ESČP) v sodbi Capital Bank AD v. Bulgaria - 49429/99 z dne 24. 11. 2005 poudarilo, da je po 34. členu EKČP obstoj žrtev kršitev pravic ključen za uveljavljanje pravic iz EKČP, vendar pa ta kriterij ne sme biti uporabljen na tog in neprilagodljiv način. V primerih, ko gre za denarne in prenosljive zahtevke, je obstoj druge osebe, na katero se zahteva prenese, pomemben kriterij, ne sme pa biti edini kriterij. Človekove pravice imajo namreč tudi moralno dimenzijo, ki jo je treba upoštevati pri presoji, ali nadaljevati s presojo kršitev po tem, ko vložnik zahteve ne obstaja več. Še posebej to velja v primerih, ko sporna vprašanja presegajo interese pritožnika. Čeprav je primarni namen EKČP zagotoviti individualno varstvo, je njena naloga tudi določiti vprašanja v javnem interesu in s tem dvigniti splošne standarde varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V citirani zadevi je bolgarska vlada zahtevala, naj ESČP v skladu s 37. členom EKČP pritožbe ne obravnava, ker je banka prenehala obstajati. Pritožba je bila vložena po predsedniku in podpredsedniku uprave banke vložnice, ko bi v normalnih okoliščinah morala biti vložena po likvidatorjih, saj je bila banka v postopku likvidacije (oziroma prenehanja). ESČP temu predlogu ni sledilo; v 80. točki je poudarilo, da gre v tej zadevi za primer, ko je bilo dovoljenje banke preklicano, kar je vodilo k temu, da je banka prenehala obstajati kot pravna oseba. Neobravnavanje te pritožbe pod takimi okoliščinami bi po stališču ESČP razvrednotilo bistvo pravice do pritožbe pravnih oseb, saj bi spodbujalo vlade k odvzemu možnosti nadaljevanja postopka po vlogi, vloženi v času, ko je vložnik še bil pravna oseba (enako ESČP tudi v sodbi Stankov and the United Macedonian Organisation Ilinden v. Bulgaria). Enakim smernicam je na podlagi 347. člena ZBan-1 sledilo Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi.

18. Ker je sodišče prve stopnje po navedenem napačno pozvalo pravno naslednico prve tožnice, da se izjavi, ali prevzema postopek po tožbi, je s tem bistveno kršilo določbe pravil postopka upravnega spora, in sicer 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v povezavi s 17. členom ZUS-1, kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku mora sodišče prve stopnje ponovno opraviti preizkus procesnih predpostavk, pri čemer bo moralo upoštevati stališča tega sklepa, in če so predpostavke izpolnjene, o tožbi vsebinsko odločiti.

**Glede aktivne legitimacije druge in tretje tožnice (III. točka izreka tega sklepa)**

19. Pritožba druge in tretje tožnice zoper II. točko izpodbijanega sklepa ni utemeljena.

20. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrglo tožbo drugo in tretje tožeče stranke, saj četrti odstavek 347. člena ZBan-1 delničarjem ne daje aktivne legitimacije za neposredno uveljavljanje sodnega varstva. Po mnenju sodišča prve stopnje tudi ne gre za situacijo, ko delničarjem ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo, saj je tem osebam na voljo odškodninska tožba.

21. Navedena stališča sodišča prve stopnje izhajajo iz sodne prakse Vrhovnega in Ustavnega sodišča in so pravilna, zato se Vrhovno sodišče v tem delu v celoti pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Vrhovno sodišče je v številnih sklepih (npr. X Ips 340/2015 z dne 8. 3. 2017, I Up 6/2016 z dne 15. 2. 2017) sledilo stališčem iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016. 22. Po 347. členu ZBan-1 je v bila postopku sodnega varstva proti odločbi o izrednem ukrepu za vložitev tožbe aktivno legitimirana le banka, kateri je bil izredni ukrep izrečen. Imetnikom izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic na podlagi izpodbijane ureditve ni bilo omogočeno, da bi lahko v svojem imenu v upravnem sporu izpodbijali (v sodnem postopku nastopali kot stranke, tožniki) dokončno odločbo Banke Slovenije, saj jim 347. člen ZBan-1 ni priznaval aktivne legitimacije v takem sporu. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 izhaja, da ureditev 347. člena ZBan-1 v delu, v katerem imetnikom izbrisanih ali konvertiranih finančnih instrumentov ne priznava pravice, da v upravnem sporu izpodbijajo odločbo Banke Slovenije, pač pa jim daje drugačno sodno varstvo v obliki odškodninske tožbe, pomeni način izvrševanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (drugi odstavek 15. člena Ustave). Ker je imel zakonodajalec za izbiro izpodbijane ureditve razumne razloge, ta ni bila v neskladju z Ustavo.4 S tem je bila razrešena tudi dilema, ali je bila specialna ureditev udeležbe v postopku nadzora5 po 352. členu ZBan-1 in v zvezi s tem ureditev vročanja odločbe o izrednih ukrepih po tretjem odstavku 353. člena ZBan-1, ki glede na drugi odstavek 330. člena ZBan-16 izključuje uporabo splošne ureditve udeležbe po ZUP7, skladna z Ustavo. Ureditev aktivne legitimacije po 347. členu ZBan-1 za vložitev tožbe zoper odločbo o izrednih ukrepih je namreč le logičen odsev specialne ureditve udeležbe v postopku izdaje navedene odločbe Banke Slovenije po 352. členu ZBan-1 in v zvezi s tem vročanja odločbe po tretjem odstavku 353. člena ZBan-1. Če ni bila v neskladju z Ustavo zakonska ureditev v 347. členu ZBan-1, ki imetnikom izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic ni omogočala, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali (v upravnem sporu nastopali kot tožniki) dokončno odločbo Banke Slovenije, taka ni mogla biti niti ureditev, ki jim ni dajala pravice do udeležbe v postopku izdaje odločbe o izrednem ukrepu in do vročitve odločbe.

23. Neutemeljena so tudi navajanja pritožnic, da delničarji niso imeli časa sklicati skupščine in naj bi bili zato pristojni sami vložiti tožbo zoper izredni ukrep. V takem primeru banko po določbah 347. člena ZBan-1 zastopajo člani bivše uprave, ki bi jih lahko delničarji C. banke, d. d., skladno s četrtim odstavkom 347. člena ZBan-1 zamenjali, sicer pa lahko sami, kot navedeno, vložijo odškodninsko tožbo.

24. Ker glede na navedeno druga in tretja tožnica v tem upravnem sporu nista aktivno legitimirani za vložitev tožbe in ker taka ureditev po navedeni odločbi Ustavnega sodišča ni bila v neskladju z Ustavo, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v delu, ki se nanaša na ti stranki, pravilna.

25. Ker pritožba druge in tretje tožnice ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1, III. točka izreka).

**Glede stranske intervencije predlagateljev (IV. točka izreka tega sklepa)**

26. V zvezi z II. točko izreka je sodišče prve stopnje navedlo, da druga in tretja tožnica, delničarki C. banke, d. d., nimata aktivne legitimacije za neposredno uveljavljanje sodnega varstva zoper odločbe o izrednih ukrepih, zato je njuno tožbo zavrglo. Posledično tudi ni dopustilo stranske intervencije imetnikov izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic (III. točka izreka izpodbijanega sklepa).

27. Pritožba predlagateljev stranske udeležbe zoper III. točko izpodbijanega sklepa ni dovoljena.

28. V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1 ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena ter drugim odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku. Položaj strank tako tudi v tem delu celovito ureja ZUS-1, ki s tem izključuje splošno ureditev ZPP, ki se sicer uporablja tudi v upravnem sporu. Pravila ZPP (199. člen in nasl.) se tako uporabljajo le v zvezi s postopkom odločanja o udeležbi strank v navedenih upravnih sporih po merilih, ki jih za to določa ZUS-1. 29. O tem, da je za odločitev o priznanju položaja stranke po citirani določbi prvega odstavka 19. člena ZUS-1 pristojno sodišče prve stopnje, ni nobenega dvoma. Vendar pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu podalo napačen pravni pouk, po katerem je zoper navedeni sklep dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Tak pravni pouk pa stranki ne more dati več pravic, kot ji gredo po zakonu.

30. ZUS-1 namreč v 82. členu izrecno določa, da se sklep sodišča prve stopnje lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon, torej ZUS-1.8 Navedeno ustreza posebnemu položaju in organizaciji specializiranega upravnega sodstva, ki izvršuje sodni nadzor nad organi uprave, ter položaju Vrhovnega sodišča, katerega temeljna naloga je zagotavljanje precedenčnega sodnega odločanja o najpomembnejših pravnih vprašanjih, s ciljem razvoja prava in poenotenja sodne prakse. To pa tudi pomeni, da se na podlagi in v primerih, ki jih določa ZUS-1, vzpostavlja posebno redno pravno sredstvo zoper sklepe Upravnega sodišča, ki ima položaj višjega sodišča, na Vrhovno sodišče, čeprav je po splošni zakonski ureditvi ZPP (razen izjemoma) pritožba dopustna samo zoper sklepe sodišča prve stopnje na višje sodišče, ne pa tudi zoper sklepe višjega sodišča na Vrhovno sodišče (363. člen in nasl. ZPP). Tako je npr. v upravnem sporu zoper sklep, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek, dovoljena posebna pritožba na Vrhovno sodišče, če ta zakon ne določa drugače (drugi odstavek 82. člena ZUS-1).

31. ZUS-1 pa ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim določeni osebi, ki bi želela pridobiti položaj prizadete osebe v upravnem sporu po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, ta položaj ni bil priznan. Prav tako pa tudi pri tem ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek, kar bi dovoljevalo pritožbo na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUS-1. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu I Up 63/2017 z dne 20. 6. 2018. 32. Glede na navedeno je moralo Vrhovno sodišče pritožbo predlagateljev stranske udeležbe na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavreči. O stroških postopka (II. in V. točka izreka tega sklepa):

33. Stroškovni izrek v zvezi s stroški prve tožnice (II. točka izreka) temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 34. Druga tožnica, tretja tožnica in predlagatelji stranske intervencije s pritožbo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške pritožbenih postopkov (V. točka izreka sklepa, prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 V obravnavani zadevi je član bivše uprave C. banke, d. d., v tožbi med drugim npr. navajal, da je bilo finančno stanje banke drugačno, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, saj naj bi bila banka solventna. Navajal je, da je bilo postopno prenehanje banke ekonomsko in poslovno neutemeljeno. Banka je lahko po 347. členu ZBan-1 v svojem imenu vložila tožbo proti odločbi Banke Slovenije o izrednem ukrepu, kar bi lahko v primeru utemeljenosti njenih argumentov pripeljalo do ugotovitvene sodbe Upravnega sodišča, da je odločba Banke Slovenije nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali konverzijo kvalificiranih obveznosti. 2 Tako tudi predlog Zban-1L, stran 35. 3 ZBan-1 je v 350a. členu določal: Če je zoper odločbo o izrednem ukrepu vložena tožba v skladu s 347. členom tega zakona, mora sodišče, ki odloča o odškodninskem zahtevku na podlagi prvega odstavka tega člena, prekiniti postopek do odločitve sodišča v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije. 4 Prim. 115. do 132. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016. 5 V njem je bilo mogoče banki izreči tudi izredni ukrep prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti banke (5. točka drugega odstavka 223. člena v zvezi z 1.a točko prvega odstavka 253. člena ZBan-1). 6 ZBan-1 je v drugem odstavku 330. člena določal, da se v postopkih, v katerih odloča Banka Slovenije, za postopek odločanja Banke Slovenije uporabljajo določbe ZUP, če ni v ZBan-1 določeno drugače. 7 ZUP, ki povezuje pravico do udeležbe v postopku s priznavanjem pravnega interesa določene osebe in s potrebo po varovanju pravnih koristi te osebe, vsebuje splošno ureditev. Poleg stranke se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek istega člena). 8 V tem smislu tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018.