Jedro

V obrazložitvi sklepa z dne 4.11.1997 je delodajalec sam izrecno navedel, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa - 3.11.1997. S tem je delodajalec, pa čeprav napačno, ugotovil, da je njegov sklep že dokončen, tak sklep pa je, kot to pravilno ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi, za delavca obvezujoč. Zaradi take ugotovitve delodajalca pa ni več možno zaključiti, da je bil delavec odsoten z dela neupravičeno, oziroma take neupravičene odsotnosti z dela ni bilo mogoče ugotavljati vsaj do odločitve organa delodajalca na drugi stopnji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 11.12.1997 in 19.1.1998 o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 17.11.1997, in posledično tudi zahtevek, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 30.11.1998, ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 17.11.1997, in da mu je zato tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja za oktober 1997 in do 17. novembra 1997. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je razveljavilo oba izpodbijana sklepa tožene stranke, v ostalem pa razen v delu, kjer je bilo tožniku ugodeno, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je tožnik vsaj ob vložitvi ugovora 14.11.1997 vedel, da sklep delodajalca ni dokončen in da torej še ni izvršljiv, zato bi moral vsaj po 17.11.1997 nadaljevati z delom pri toženi stranki. Ker ga na delo ni bilo, je delodajalec upravičeno štel njegovo odsotnost z dela za neupravičeno in je temu primerno tudi ukrepal. Ker se tožnik na delo ni vrnil, je toženec kot delodajalec odločil, da mu delovno razmerje preneha s prvim dnem odsotnosti, ki jo je štel od 17.11.1997 dalje, to je po vložitvi ugovora. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Bistvena okoliščina za odločitev je zato ugotovitev neupravičene odsotnosti.

Po določbi 4. člena konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, mednarodne pogodbe 15/92) delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca (v to kategorijo sodi tudi neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni) ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Glede na določbe konvencije je neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni, če jo delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, vendar je dokazno breme na delodajalcu. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da prvi sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 4.11.1997, če bi tožena stranka postopala pravilno, ne bi mogel biti upravičen razlog za odsotnost z dela (po izdaji sklepa pa do dokončnosti), saj ga je tožnik izpodbijal. Glede na to, da sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil dokončen, da v postopku ni bilo izkazano, da bi tožniku kdo preprečeval prihod na delo in ker za odsotnost z dela tudi sicer ni bilo drugega razloga, tožnik za odsotnost z dela ne bi imel nobenega opravičila (revizijsko sodišče je tako stališče že sprejelo v sodbi opr. št. VIII Ips 88/2000 z dne 6.1.2001). Zato bi tožnik, ker sklep še ni bil dokončen, moral prihajati na delo, še posebej zato, ker je zakonsko izrecno določeno, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve (določba prvega odstavka 106. člena ZDR). Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je v spornem primeru drugače. V obrazložitvi sklepa z dne 4.11.1997 je delodajalec sam izrecno navedel, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa - 3.11.1997. S tem je delodajalec, pa čeprav napačno, ugotovil, da je njegov sklep že dokončen, tak sklep pa je, kot to pravilno ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi, za delavca obvezujoč. Zaradi take ugotovitve delodajalca pa ni več možno zaključiti, da je bil delavec odsoten z dela neupravičeno, oziroma take neupravičene odsotnosti z dela ni bilo mogoče ugotavljati vsaj do odločitve organa delodajalca na drugi stopnji. Zaradi tega tudi ni bilo možno tožniku prekiniti delovnega razmerja s 17.11.1997, ker s tem dnem tudi po mnenju revizijskega sodišča še ni bil neupravičeno odsoten z dela, saj je delodajalec o njegovem ugovoru zoper sklep z dne 4.11.1997 odločal šele 11.12.1997. To pa pomeni, da tožniku ni bil dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, zato mu z izpodbijanim sklepom tožene stranke delovno razmerje ni zakonito prenehalo, kar je že pravilno odločilo sodišče v izpodbijani sodbi.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.