Jedro

Po določbi 13. člena Zakona o denacionalizaciji so upravičenci do vrnitve premoženja kapitalskih družb delničarji oz. družbeniki, to so osebe, ki so bile kot lastniki poslovnega deleža vpisani v register gospodarskih družb. Pri tem pa ni pomembno ali so bili družbeniki v odnosu do premoženja družbe le fiduciarji, kot to zatrjuje tožeča stranka, saj so tudi v primeru fiducije postali stvarno pravni lastniki tega premoženja. Medsebojna razmerja iz fiduciarnega posla med fiduciantom in fiduciarjem pa ne vplivajo na ugotavljanje upravičenca po določbah ZDen. V postopku denacionalizacije se ne more izpodbijati zakonitost akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje. V spornem primeru je bil pravni temelj podržavljenja Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionaliaciji zasebnih gospodarskih podjetji (Ur. list FLRJ, št. 35-269/48) ter na njegovi podlagi izdana odločba Izvršnega sveta LRS. Navedena odločba, ki se glasi na AAA z.o.z., torej predstavlja akt o podržavljenju. ZDen v določbah 3., 4. in 5. člena določa pravno podlago za denacionalizacijo premoženja, v konkretnih postopkih denacionalizacije pa se ugotavlja le ali je podan pravni temelj za vračilo premoženja, pri čemer pa se ni dopustno spuščati v presojo zakonitosti in pravilnosti akta o podržavljenju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnine poslovno stanovanjske stavbe stoječe na parc. št. 1644 k.o. A. Zahteva za denacionalizacijo se je nanašala na nepremičnine, ki so bile v lasti kapitalske družbe AAA. Zahtevek tožeče stranke je že bil zavržen s sklepom z dne 27. 9. 2000, ki je postal pravnomočen na podlagi sodbe Upravnega sodišča št. U 359/2000 z dne 5. 3. 2002 in sodbe Vrhovnega sodišča št. Up 516/2002 z dne 26. 9. 2002. Naknadno pa je bilo ugotovljeno, da se je parc. št. 177 k.o. A po nacionalizaciji delila na parceli št. 1644 in 1645. Ker je bilo s sklepom z dne 27. 9. 2000 odločeno le o delu bivše parc. št. 177, ki sedaj predstavlja parc. št. 1645, je bilo potrebno odločiti še o zahtevku glede parc. 1644 k.o. A. Tudi navedenega zahtevka ni mogoče obravnavati, ker ni pogojev za uvedbo postopka denacionalizacije. Iz listin izhaja, da je bilo sporno premoženje podržavljeno AAA, ki je bila družba z omejeno zavezo. Tožnica zatrjuje, da je bila z navedeno tiskarno v zaupnem razmerju ter da je bila dejanski lastnik premoženja tiskarne. Upravičenci do denacionalizacije premoženja kapitalskih družb pa so le družbeniki družbe. Ker tožeča stranka ni družbenik te družbe, tudi ne more biti upravičenec do vrnitve premoženja, ki je bilo v lasti te družbe pred podržavljenjem.

Tožnica v tožbi navaja, da je iz dodatka k družbeni pogodbi z dne 19. 5. 1937, ki ga je v obliki notarskega zapisa zapisal javni notar AA, izhaja, da družbeniki ne morejo prosto razpolagati s premoženjem, niti z dobičkom družbe ter da se na poslovne deleže ne izplačujejo dividende. Prav tako je bilo dogovorjeno, da se v primeru razdružitve družbe, ne glede na razlog, po likvidaciji družbe čisti ostanek premoženja izročiti BBB. Iz navedenega nedvoumno izhaja, da so bili družbeniki, ki so bili vsi ožji ordinarjevi sodelavci in visoki cerkveni uradniki, le fiduciarji, ki so v zaupnem razmerju upravljali s premoženjem, med tem ko je bil dejanski lastnik takratni BBB, to je današnja tožeča stranka. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. V dopolnitvi tožbe z dne 4. 2. 2004 pa tožeča stranka še navaja, da je bilo podržavljenje premoženja AAA izvršeno z dekretom LRS z dne 28. 4. 1948, dne 30. 4. 1948 pa je bila opravljena primopredaja. Iz dokumenta komisije o primopredaji je razvidno, da je bila družba že dne 11. 12. 1947 izbrisana iz trgovskega registra zaradi prenehanja poslovanja. Pravni subjekt je torej prenehal obstajati z dnevom izbrisa, kar pomeni, da je bilo potrebno izvesti postopek likvidacije, to je razdeliti premoženje v skladu s pravili družbe. Po določbi 24. člena pravil družbe pa je v primeru prenehanja oz. likvidacije družbe pripadlo celotno premoženje družbe BBB, to je tožeči stranki. To pomeni, da v trenutku podržavljenja premoženje ni bilo v lasti družbe, ker le-ta ni obstajala. Iz navedenih dejstev torej izhaja, da tožena stranka v upravnem postopku ni ugotovila pravilno dejansko sanje ter je v zvezi s tem tudi napačno uporabila materialno pravo. Tožnik je namreč sam denacionalizacijski upravičenec, ker je bilo podržavljeno njegovo premoženje.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Zahtevek tožeče stranke za denacionalizacijo se nanaša na nepremičnine, ki so bile podržavljene AAA, ki je bila družba z omejeno zavezo. Naslovno sodišče je že v zadevi št. U 359/2000, v kateri je obravnavalo zahtevek tožeče stranke, ki se je nanašal na vrnitev nepremičnin na parc. št. 1645 k.o. A (sedanje zemljiškoknjižno stanje) ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala upravičenosti do denacionalizacije. Po določbi 13. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98, ZDen) so upravičenci do vrnitve premoženja kapitalskih družb delničarji oz. družbeniki. Po določbah ZDen so torej lahko upravičenci do vrnitve premoženja navedene tiskarne le njeni družbeniki, to so osebe, ki so bile kot lastniki poslovnega deleža vpisani v register gospodarskih družb. Pri tem pa ni pomembno ali so bili družbeniki v odnosu do premoženja družbe le fiduciarji, kot to zatrjuje tožeča stranka, saj so tudi v primeru fiducije postali stvarno pravni lastniki tega premoženja. Medsebojna razmerja iz fiduciarnega posla med fiduciantom in fiduciarjem pa ne vplivajo na ugotavljanje upravičenca po določbah ZDen. Takšno stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 516/2002 z dne 26. 9. 2002, s katero je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. V svoji odločbi je ugotovilo, da za presojo statusa tožeče stranke kot denacionalizacijskega upravičenca ne more biti pomembno niti razmerje med tožečo stranko in družbeniki, niti zatrjevano dejansko lastništvo, ker ne gre za okoliščine, na podlagi katerih bi lahko tožeča stranka pridobila status upravičenca. Glede na navedene odločitve naslovnega sodišča in vrhovnega sodišča v citiranih odločbah torej tožeča stranka ni izkazala pogojev, ki jih ZDen določa glede upravičenca, zato je tožena stranka ravnala zakonito, ko je njen zahtevek zavrgla.

Tožeča stranka je naknadno v dopolnitvi tožbe kot tožbeni ugovor še navedla, da je bila AAA že pred podržavljenjem dne 11. 12. 1947 izbrisana iz trgovskega registra, zaradi česar ob podržavljenju dne 28. 4. 1948 ni več obstajala. Upoštevaje navedeno dejstvo ter določbo 24. člena pravil družbe, da v primeru likvidacije družbe pripada premoženje AAA (sedanji tožeči stranki), je torej bila lastnik premoženja izbrisane družbe tožeča stranka. Z navedenim ugovorom tožeča stranka torej v bistvu izpodbija akt o podržavljenju. Sodišče pa, ne da bi se spuščalo v presojo, ali gre za tožbeno novoto, navedeni ugovor zavrača kot nerelevanten, ker ne bi mogel vplivati na odločitev. V postopku denacionalizacije se namreč ne more izpodbijati zakonitost akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje. V spornem primeru je bil pravni temelj podržavljenja Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionaliaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur. list FLRJ, št. 35-269/48) ter na njegovi podlagi izdana odločba Izvršnega sveta LRS št. 1369/53 z dne 28. 4. 1953. Z navedeno odločbo je bilo ugotovljeno, da je prešlo v sklop splošnega ljudskega premoženja zasebno podjetje AAA, z.o.z. z nepremičnim premoženjem, med katerim je tudi sporna parc. št. 177 k.o. A. Navedena odločba, ki se glasi na AAA z.o.z., torej predstavlja akt o podržavljenju. ZDen v določbah 3., 4. in 5. člena določa pravno podlago za denacionalizacijo premoženja. V konkretnih postopkih denacionalizacije se tako ugotavlja le ali je podan pravni temelj za vračilo premoženja, pri tem pa se ni dopustno spuščati v presojo zakonitosti in pravilnosti akta o podržavljenju. Zaradi navedenega tožeča stranka tudi na podlagi navedenega novega tožbenega ugovora ne bi mogla uspeti v postopku.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).