Jedro

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo premalo ocenilo izvedene dokaze ter obdolženčev zagovor, ki očitano kaznivo dejanje zanika.

Zato je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno ter je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo.

Izrek

Pritožbi obdolženega M.K. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu glede kaznivega dejanja pod tč. I. 1. v odločbah o krivdi, o določeni kazni za to kaznivo dejanje, o izrečeni enotni kazni in o vštetju prestane kazni, o premoženjskopravnem zahtevku Š. in M.K. ter o stroških kazenskega postopka obsodilnega dela razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba obdolženega M.K. zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo obdolženega M. K. spoznalo za krivega, da je storil dve kaznivi dejanji goljufije po čl. 217/1 KZ, od tega eno še v zvezi s čl. 25 KZ. Za vsako od obeh kaznivih dejanj je določilo kazen dva meseca zapora. Nato je obdolžencu ob upoštevanju obeh določenih kazni in kazni enega leta in treh mesecev zapora iz že pravnomočne sodbe istega sodišča izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. V izrečeno kazen je vštelo čas prestane kazni iz pravnomočne sodbe. Odločilo je še, da ne prekliče pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v ..., opr. št. I K ... z dne 20.10.1997. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku. V oprostilnem delu sodbe pa je tega obdolženca oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po čl. 217/1 KZ v zvezi s čl. 25 KZ. V isti sodbi sta bila obsojena ša dva druga obdolženca, oprostilna sodba je bila izrečena še sostorilcu, sodba pa vsebuje še zavrnilni del v zvezi z dvema drugima obdolžencema.

V zvezi z obsodilnim delom sodbe se je pritožil obdolženi M.K. sam zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe v zvezi z obema kaznivima dejanjema.

Višja državna tožilka je predlagala ugoditev pritožbi le v zvezi z dejanjem na škodo Š.K., v zvezi z drugim kaznivim dejanjem pa je predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je deloma utemeljena.

Obdolženec tako kot dosedaj v zagovoru tudi v pritožbi ponovno zanika storitev kaznivega dejanja na škodo Š. in M.Kr. in navaja, da je to dejanje storil K. ter da on ni prišel z njim po blazino. V zvezi s tem kaznivim dejanjem res obstajajo razlogi za dvom o tem, ali je bil obdolženi K. tisti, ki je prišel z obdolženim Krs.. Priča Š. K. je namreč na glavni obravnavi pokazala tistega, ki je pripeljal Krs..

Pokazala pa je soobdolženega J.U., ne pa K. Krs. pa na glavni obravnavi prav tako ni potrdil K. navzočnosti, saj je povedal, da se ni spomnil, ali je prišel s K. ali z U. Sodišče prve stopnje ob oceni obdolženčevega zanikanja tega kaznivega dejanja ni upoštevalo in ocenilo navedene spremembe zagovora obdolženega Krs., pač pa se je oprlo na Krs. zagovor, ko je še navajal, da je prišel s K. po aparat. Zlasti pa ni ocenilo izpovedbe priče Š.K. glede navzočnosti U. Zato je dejansko stanje v zvezi s tem kaznivim dejanjem zmotno ugotovljeno in je sodišče prve stopnje obdolženčevi pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi s tem kaznivim dejanjem v celoti razveljavilo, prav tako pa je razveljavilo tudi odločbo o izrečeni enotni kazni in o vštetju že prej prstane kazni ter o odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in o stroških kazenskega postopka obsodilnega dela sodbe.

Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem kazenskem postopku v zvezi s tem kaznivim dejanjem moralo ponovno zaslišati in oceniti priče, ki s tem v zvezi kaj vedo. Oceniti bo tudi moralo, ali je bil M. Kr. sploh navzoč pri tem dejanju ali pa mu je morda o njem povedala mati, saj to iz zapisnika o njegovem zaslišanju ni jasno razvidno. Šele po oceni izvedenih dokazov in obdolženčevega zagovora bo lahko zaključilo, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje na škodo Š. in M.Kr. ali ne.

V zvezi s kaznivim dejanjem na škodo M.B. pa obdolženec v pritožbi ponovno navaja, da aparata ni mogel izročiti oškodovanki zato, ker je bilo vlomljeno v njegov avtomobil in je bila hkrati z drugimi stvarmi vzeta tudi vsa dokumentacija v zvezi z naročniki. Sodišče je ta njegov zagovor že ovrednotilo in ga je utemeljeno zavrnilo. Sodišče druge stopnje obrazložitev prvostopenjskega sodišča, zakaj ni verjelo obdolžencu (stran 19. sodbe), v celoti sprejema, saj je dovolj prepričljivo in logično utemeljeno. Zato je obdolženčevo pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in je v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj v nerazveljavljenem delu sodbe ni našlo nobenih kršitev, na katere je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odstavku 383. člena ZKP.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po čl. 386 ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Zato je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbjano sodbo v zvezi s kaznivim dejanjem na škodo M.B. tudi v tem delu. Ugotavlja, da je obdolžencu izrečena pravična kazenska sankcija, to je kazen zapora dveh mesecev. Ta kazen je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde.