5. 11. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 15. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 581/00 z dne 6. 3. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ajdovščini št. P 75/99 z dne 15. 3. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca tožnice motila v neposredni posesti severovzhodnega dela parcelne številke 1212, k. o. Podnanos, s tem, da sta na sporni del parcele zložila osem večjih odrezkov salonitnih cevi in večje število zidakov in tako tožnicam preprečila uporabo tega dela zemljišča. Sodišče je tožencema nerazdelno naložilo s spornega dela parcele odstraniti odrezke salonitnih cevi in zidake ter jima prepovedalo nadaljnje posege v neposredno posest tožnic tega dela parcele. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi toženec tožnice motil tudi v neposredni posesti severovzhodnega dela parcelne številke 1214 s tem, da je iz suhega kamnitega zidu odstranil večje število kamnov. Sodišče mu je zato naložilo z vgradnjo kamenja vzpostaviti prejšnje stanje in mu prepovedalo nadaljnje poseganje v ta del parcele. Sodišče prve stopnje je svojo obrazložitev oprlo predvsem na izpovedbe prič, da sporno zemljišče parcelne številke 1212 in 1214 že dalj časa uporabljajo izključno tožnice, ki na njem shranjujejo stvari. Sodišče ugotavlja, da so tožnice sporni prostor očistile za nova drva, ki pa jih zaradi motilnega dejanja na očiščeni prostor niso mogle pripeljati. Višje sodišče je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Menilo je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da so sporni prostor imele v neposredni posesti samo tožnice. Z navedbo, da se izpovedi prič obeh C. C. ujemata z izpovedbami prič Č. Č. in D. D., je zavrnilo tudi pritožbeni očitek o neuporabnosti izjav obeh prič C. zaradi pristranosti. Višje sodišče poudarja, da služi mejni zid predvsem podpori zemljišča, zato njegova odstranitev pomeni poseg v zemljišče. S tem Višje sodišče zavrača pritožnikov očitek, da podiranje zidu ne ovira parkiranja tožnic na zemljišču in zato ne predstavlja motilnega dejanja.

2.Ustavni pritožnik v pritožbi navaja, da sta sodišči [neutemeljeno in površno izvedli in presodili dokaze[. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo naučene in enotne izpovedi prič, ki naj bi bile posledica sorodstva s tožnicami.

Navaja tudi, da je sodišče jemanje kamenja iz lastnega zidu, na katerem ni obstajala neposredna posest tožnic, nepravilno opredelilo kot motenje posesti. Sodišče druge stopnje naj bi po mnenju pritožnika z označitvijo spornega kamnitega zidu kot mejnega zidu ravnalo arbitrarno, saj se v postopku prve stopnje ni uporabljal izraz meja. Pritožnik zatrjuje, da odločitev sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov, zakaj jemanje kamenja z lastnikovega zidu šteje za motenje posesti. Z vsem tem naj bi sodišči pritožniku kršili pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnim sredstvom zoper izpodbijani sklep ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena) in s tem kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Za kršitev te pravice bi šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi očitno ne gre.

4.Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. V tem primeru tudi ne gre za kršitev 22. člena Ustave, ker odločitev sodišča ne bi bila obrazložena. Višje sodišče je namreč v svojem sklepu podrobno in razumno obrazložilo, zakaj sprejema prvostopenjsko dokazno oceno izpovedi obeh prič C. Prav tako izpodbijana sklepa vsebujeta razloge, zakaj podiranje zidu predstavlja motenje. Višje sodišče je navedlo, da služi sporni zid podpori zemljišča in da zato njegova odstranitev pomeni poseg v zemljišče in s tem tudi poseg v posest tožnic. To, da je Višje sodišče sporni zid pri tem hkrati označilo kot mejni zid, ni bistveno za odločitev v tem motenjskem sporu, zato ne more pomeniti arbitrarnega ravnanja sodišča pri odločanju.

5.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger