Jedro

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila prav tožena stranka kupec po prodajnih pogodbah, sklenjenih s tožečo stranko. Na to kaže 7 priloženih računov, ki se vsi glasijo na toženo stranko. Če tožena stranka res ne bi bila kupec po prodajnih pogodbah, bi bilo pričakovati, da bo vsaj enkrat izdanim računom ugovarjala. Da bi to storila, pa ni niti zatrjevala.

Toženka in prevzemnik blaga sta zunajzakonska partnerja (s skupnim otrokom), ki imata vsak svoje podjetje (s. p.) na istem naslovu. Zato je še toliko bolj izkustveno sprejemljivo in logično, da je blago za toženo stranko prevzemal njen partner in da je bila takšna izročitev pravilna.

Sodišče je toženi stranki omogočilo izvedbo dokaza, ki pa ga ta ni izkoristila. Za preložitev naroka ne zadostuje, da stranka opraviči svoj izostanek, temveč mora imeti tudi opravičljiv razlog za izostanek. Tožena stranka bi morala zatrjevati, v čem je bila neodložljiva obveznost nenaden, objektivno nepredvidljiv dogodek in kateri so bili tisti razlogi, ki so botrovali tako pozni sporočitvi odsotnosti, ter za to predložiti konkretne in prepričljive dokaze.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 285,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 54150/2016 z dne 25. 5. 2016 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka). Pod II. točko izreka je toženi stranki naložilo, da v petnajstih dneh tožeči stranki plača znesek 4.8416,57 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pod III. točko izreka je toženi stranki naložilo povrniti pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.271,70 EUR z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži, da tožeči povrne stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka skupaj s svojim zunajzakonskim partnerjem A. D. naročala različno blago pri tožeči stranki. Tožeča stranka je izdala 7 računov, ki so se glasili na ime tožene stranke. Računi so povezani z različnimi dobavnicami, na katerih (z izjemo ene dobavnice) piše, kdo je prevzel blago. Na dobavnicah je kot prevzemnik naveden D., razen v enem primeru, ko je naveden R. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega zaključilo, da je bila ustaljena praksa, da je tožeča stranka blago izročala D., in je bilo to zaposlenim pri tožeči stranki jasno. Sodišče je zato zavrnilo ugovore tožene stranke, da ji tožeča stranka blaga ni pravilno izročila oziroma da ga ni prejela. Prav tako je zavrnilo ugovore tožene stranke, da je bilo blago nekvalitetno in dobavljeno z zamudo kot nekonkretizirane in pavšalne.

6. Sodišče prve stopnje je kot materialno pravo pravilno štelo določila o prodajni pogodbi (435. člen Obligacijskega zakonika – OZ in naslednji). S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki merijo na ugovor pasivne legitimacije. Pritožba navaja, da je blago naročal in prevzemal A. D., ki posluje kot samostojni podjetnik, ločeno od tožene stranke, in si zato tožeča stranka ne more prosto izbirati, komu bo izstavila račun. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila prav tožena stranka kupec po prodajnih pogodbah, sklenjenih s tožečo stranko. Na to kaže 7 priloženih računov, ki se vsi glasijo na toženo stranko. Če tožena stranka res ne bi bila kupec po prodajnih pogodbah, bi bilo pričakovati, da bo vsaj enkrat izdanim računom ugovarjala. Da bi to storila, pa ni niti zatrjevala. Tudi priča J. Z., zaposlen pri tožeči stranki, je izpovedal, da sta toženka in njen partner skupaj hodila naročevat blago in se dogovarjala o sklenitvi poslov s tožečo stranko. Prav tako ni dvoma, da je bil med strankami dogovor, da bo blago prevzemal A. D., kar izhaja tudi iz njegovih podpisov ob prevzemu na dobavnicah in računih. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila takšna izročitev blaga v skladu s pogodbo (prim. 447. člen OZ), prav tako pa je bila to očitno ustaljena praksa v poslovanju pravdnih strank. Nenazadnje pa je treba poudariti, da sta tožena stranka in A. D. zunajzakonska partnerja (s skupnim otrokom), ki imata vsak svoje podjetje (s. p.) na istem naslovu. Zato je še toliko bolj izkustveno sprejemljivo in logično, da je blago za toženo stranko prevzemal njen partner in da je bila takšna izročitev pravilna. Prav tako pa je priča J. Z. potrdil, da je bila to običajna praksa. Na podlagi povedanega je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna in niso podane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15 točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo ter sodbo ustrezno obrazložilo.

8. Prav tako nima prav pritožba, ko uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo tožene stranke in ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga. Tožena stranka je bila pravilno vabljena na zaslišanje preko pooblaščenca, kar izhaja iz dopisa na list. št. 64 in vročilnice pripete k list. št. 66 iz junija 2017. Na narok dne 14. novembra 2017, kjer bi morala biti zaslišana, tožena stranka ni pristopila, pavšalno opravičilo zaradi neodložljivih obveznosti pa je podal njen pooblaščenec, ki za to ni ponudil nobenega dokazila. Zato so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni, saj je sodišče toženi stranki omogočilo izvedbo dokaza, ki pa je ni izkoristila (drugi odstavek 258. člena ZPP). Za preložitev naroka ne zadostuje, da stranka opraviči svoj izostanek, temveč mora imeti tudi opravičljiv razlog za izostanek. Tožena stranka bi morala zatrjevati, v čem je bila neodložljiva obveznost nenaden, objektivno nepredvidljiv dogodek, in kateri so bili tisti razlogi, ki so botrovali tako pozni sporočitvi odsotnosti, ter seveda za to predložiti konkretne in prepričljive dokaze.1 Nič od tega ni storila, zato sodišče prve stopnje naroka ni preložilo in dokaza utemeljeno ni izvedlo.

9. Pritožba tudi nima prav, ko tožeči stranki očita nesklepčno tožbo zaradi nezadostne trditvene podlage, saj ni navedla katero blago, kakšno količino in kdaj bi naj tožena stranka to naročila. Tožeča stranka je v tožbi namreč navedla, da je tožena pri njej naročala blago, navedla 7 računov po številki, datumu, znesku in zapadlosti ter dobavnice, ki kažejo na prevzem blaga. S tem je zadostila trditvenemu bremenu glede obstoja pogodbenega razmerja in dolga tožene stranke. Trditveno breme ne sega tako daleč, da bi morala tožeča stranka prepisovati vsako vrsto prodanega blaga iz posameznega računa v tožbo in jo s tem delati nepregledno, če je račune priložila kot dokazila. S tem so neutemljeni pritožbeni očitki, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

10. Nazadnje pritožba graja tudi odločitev o stroških v delu, ko je sodišče priznalo odsotnost (urnino, četrti odstavek 6. člena Odvetniške tarife – OT). V skladu s to določbo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko pripada odvetniku za vsake začete pol ure 20 točk. Pritožba navaja, da ima odvetnik tožeče stranke pisarno na naslovu M., in do sodišča (v Ljubljani) potrebuje le cca. 20 minut, zaradi česar je upravičen le do polovice priznane postavke. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pojasni, da bi to bilo le v primeru praznih cest, kar pa v času naroka ni bilo (op.: narok je bil ob 9.00) in priloži dokaz, da je po Google Maps čas potovanja 37 minut. Glede na pavšalen očitek pritožbe in predložen dokaz tožeče stranke se pritožba tudi v tem delu zavrne.

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Zaradi tega je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške postopka, mora pa tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. člen ZPP). Ob upoštevanju OT je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo 500 točk (tar. št. 21/1 OT) in 2% materialne stroške (11. člen OT), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znese 234,09 EUR, in 22% DDV, skupno torej 285,59 EUR. Tožeči stranki ni priznalo stroškov za posvet s stranko in pregled listin, saj so ti že vsebovani v stroških odgovora na pritožbo, in materialnih stroškov v višini 50 točk, ker ji glede na 11. člen OT pripada le 2% od vrednosti storitev.

1 Sodba VSL II Cpg 881/2014 z dne 26.8.2014.