Jedro

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje upničin predlog za naložitev spornih stroškov v plačilo dolžnici zavrnilo zato, ker je presodilo, da jih upnica ni z ničemer izkazala. Upnica je v predlogu navedene stroške v skladu s prvim in drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sicer specificirala po vrsti (poštnina, priloge, administrativni stroški) in navedla zneske, ki jih zahteva zanje, vendar iz njenih navedb v predlogu za povrnitev stroškov in podatkov v spisu ni mogoče zaključiti, da so ji dejansko nastali stroški v navedeni višini. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da nastalih stroškov ni izkazala in ni bilo razloga za nadaljnjo presojo, ali so sporni stroški upnice v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ potrebni za izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu – v drugem stavku izreka, potrdi.

II. Upnica sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnici naložilo, da mora v osmih dneh upnici povrniti 55,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči deveti dan šteto od dneva vročitve tega sklepa dolžnici, do plačila (prvi stavek izreka). V presežku je zahtevek upnice z dne 27. 10. 2022 zavrnilo (drugi stavek izreka).

2. Zoper zavrnilni del izreka sklepa sodišča prve stopnje, to je za 9,60 EUR stroškov upnice priglašenih v predlogu za izvršbo z dne 27. 10. 2022, se je upnica pravočasno pritožila. Navedla je, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da ti stroški niso izkazani, odločilo v nasprotju s predloženimi dokazi in petim odstavkom 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, v skladu s katerim je edina relevantna podlaga za povrnitev stroškov upnika njihova potrebnost za izvršbo, ki je sodišče prve stopnje sploh ni presojalo. Taka odločitev je v nasprotju s sodno prakso - sklepoma Višjega sodišča v Kopru I Ip 90/2022 z dne 29. 3. 2022 in Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 207/2022 z dne 11. 3. 2022, ki ju je upnica priložila pritožbi in kjer so bili identični stroški upnici priznani kot potrebni za izvršbo. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je odločilo v nasprotju s citirano sodno prakso, tako predstavlja kršitev načela enakega varstva pravic. Odločitvi, na kateri se v obrazložitvi sklicuje sodišče prve stopnje, v obravnavni zadevi nista uporabni, saj tam stroškovni predlog ni bil dovolj specificiran, kar za obravnavano zadevo ne velja. Upnica je stroške izkazala oziroma specificirala s sklicevanjem na predložene dokaze – interni akt (cenik) in cenik Pošte Slovenije. Odločitev sodišča prve stopnje, da cenika kot internega akta upnice ne more upoštevati, je nelogična in sama s sabo v nasprotju, saj je sestava predloga za izvršbo ravno opravilo, ki ga upnica opravi v svoji organizaciji in za katerega je jasno, da je povezano z delovnimi urami, porabo pisarniškega materiala in uporabo poštnih storitev, ki so plačljive. Enaka nelogičnost je tudi pri obrazložitvi glede stroška poštnine, ki je očitno plačana, kot izhaja iz kuverte, sodišče prve stopnje pa ne upošteva cenika, po katerem sama Pošta Slovenije vrednoti to storitev. Na podlagi navedenega in dejstva, da sta pritožbeni sodišči v zgoraj citiranih zadevah upnici v celoti priznali identično specificirane pritožbene stroške, je jasno, da je pri spornih priglašenih stroških šlo za potrebne stroške, katerih višino je upnica izkazala, zato je odločitev sodišča prve stopnje povsem neutemeljena. Upnica je zato pritožbenemu sodišču predlagala, naj ugodi pritožbi in odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da ji prizna vse priglašene stroške, podrejeno pa, da izpodbijani sklep glede nepriznanih stroškov razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Dolžnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ.

6. V obravnavani zadevi je upnica v predlogu za izvršbo z dne 27. 10. 2022 poleg sodne takse, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom priznalo in ni predmet te pritožbe, priglasila še naslednje stroške: 2,41 EUR za poštnino, 4,50 EUR (3 x 0,75 EUR x 2) za priloge in 2,15 EUR za administrativne stroške. V opombi je pojasnila, da so stroški poštnine, fotokopij in tiskanja obračunani v skladu z javno objavljenim cenikom Pošte Slovenije (t. i. cenik poštnih storitev v notranjem prometu z veljavnostjo od 1. 9. 2022 objavljen na www.posta.si), stroški fotokopij, iskanja (pravilno tiskanja) in administrativni stroški pa so obračunani v skladu z javno objavljenim cenikom upnice, ki ga je priložila.

7. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje upničin predlog za naložitev spornih stroškov v plačilo dolžnici zavrnilo zato, ker je presodilo, da jih upnica ni z ničemer izkazala. Upnica je v predlogu navedene stroške v skladu s prvim in drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sicer specificirala po vrsti (poštnina, priloge, administrativni stroški) in navedla zneske, ki jih zahteva zanje, vendar iz njenih navedb v predlogu za povrnitev stroškov in podatkov v spisu ni mogoče zaključiti, da so ji dejansko nastali stroški v navedeni višini. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da nastalih stroškov ni izkazala in ni bilo razloga za nadaljnjo presojo, ali so sporni stroški upnice v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ potrebni za izvršbo.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da upnica ni izkazala stroška poštnine v višini 2,41 EUR, ki jo je navedla v predlogu za izvršbo. Iz kuverte priložene predlogu izhaja, da je poštnino za priporočeno pošiljko, s katero je na sodišče poslala predlog za izvršbo, plačala po pogodbi. Ne glede na cenik Pošte Slovenije, po katerem znaša poštnina za priporočeno poštno pošiljko teže 147g priglašenih 2,41 EUR ni mogoče zaključiti, da je upnica za konkretno poštno pošiljko plačala 2,41 EUR in ji kljub sklicevanju na veljaven cenik Pošte Slovenije tega stroška ni mogoče priznati.

9. V zvezi s priglašenim stroškom prilog oziroma fotokopij pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnica v svojem ceniku nima postavke za fotokopiranje, pač pa za kopijo dokumentov: zavarovalna polica, račun, kompenzacija – nepremoženjska zavarovanja, pri čemer se priglašena postavka 0,75 EUR za posamezno od šestih predlogu za izvršbo priloženih prilog nanaša na pošiljanje posameznega dokumenta po elektronski pošti, ne pa na tiskanje oziroma fotokopiranje takega dokumenta. Glede na to, da upnica predlogu za izvršbo ni priložila nobenega od dokumentov, navedenih v ceniku, pa tudi po elektronski pošti jih ni poslala, saj je predlog vložila v fizični obliki, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tudi v tem primeru pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da upnica nastanka stroška fotokopiranja s sklicevanjem na svoj cenik ni izkazala.

10. Upnica v predlogu za povrnitev stroškov ni navedla, kakšne stroške predstavljajo administrativni stroški v višini 2,15 EUR. Sicer drži pritožbena navedba, da je sestava predloga za izvršbo opravilo, ki ga upnica opravi v svoji organizaciji in je povezano z delovnimi urami, vendar to še ne pomeni, da je administrativne stroške v pavšalni višini 2,15 EUR na taki podlagi mogoče naložiti dolžnici. Upnica je gospodarski subjekt, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost. Če za opravljene storitve ne prejme plačila, mora poskrbeti za izterjavo terjatev, saj je to nujno za učinkovito poslovanje in nadaljnje opravljanje dejavnosti. Odločitev o tem, ali se bo s prisilno izterjavo svojih terjatev v izvršilnem postopku ukvarjala sama znotraj svoje organizacije, ali pa bo za to pooblastila koga drugega (npr. odvetnika) je njena, vendar je od te odločitve odvisno, ali ji bo sodišče stroške sestave predloga za izvršbo priznalo kot stroške potrebne za izvršbo.1

11. Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da je upnica pritožbeno sporne stroške v predlogu za izvršbo res specificirala, vendar ni izkazala, da so ji dejansko nastali v navedeni višini, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela stroškovnega zahtevka pravilna. Sklicevanje upnice na neobjavljeni odločbi višjih sodišč, ki ju prilaga pritožbi in ki sta podobno specificirane stroške brez posebne obrazložitve priznali, na odločitev sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ne more vplivati, saj na te odločitve nista vezani. Zato lahko odločita drugače, ne da bi s tem storili kršitev načela enakega varstva pravic, kot je upnica navedla v pritožbi. Nenazadnje pa je Višje sodišče v Mariboru o podobno specificiranih izvršilnih stroških upnice že odločalo v zadevi I Ip 209/2022 z dne 25. 5. 2022, kjer je zavrnilo pritožbo upnice in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njen predlog za povrnitev stroškov.

12. V skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožbeno sodišče zato zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kot izhaja iz točke I izreka.

13. Upnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ), kot izhaja iz točke II izreka.

1 Pritožbeno sodišče je v primerljivi situaciji, ko je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad kot stranka v postopku zahteval povrnitev stroška sestave predloga za izvršbo, take predloge že zavrnilo s sklepi I Ip 697/2014 z dne 15. 7. 2014, I Ip 767/2014 z dne 11. 9. 2014, I Ip 770/2014 z dne 27. 8. 2014 in I Ip 776/2014 z dne 27. 8. 2014.