Jedro

Ker je javnost sojenja ena izmed temeljnih človekovih pravic (24. člen ustave), je po prejšnjem in sedaj veljavnem ZKP absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana le, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave. Nezakonita neizključitev javnosti pa bi predstavljala zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti le, če bi vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Izrek

I. Zahteva zagovornika obsojenega M.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena. II. Zahteva zagovornika obsojene S.A. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. M.A. spoznan za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ) in kaznivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od štirinajst let po 3. odstavku 103. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS/1977). Za ti kaznivi dejanji mu je bila, po predhodni določitvi posameznih kazni, izrečena enotna kazen 2 leti in 10 mesecev zapora. Obs. S.A. pa je bila z isto sodbo spoznana za krivo kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen 7 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Zoper to pravnomočno sodbo je dne 21.2.1995 odvetnik S.V.K. kot skupni zagovornik obs. M.in S.A. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja vse razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Ker po določbi 1. odstavka 68. člena ZKP zagovornik ne more v isti zadevi zagovarjati dveh obdolžencev, je zagovornik dne 13.9.1995 podal izjavo, da zagovarja le obs. M.A.. Obs. S.A. pa je dne 19.9.1995 na sodišču prve stopnje podala izjavo, da ne vztraja pri zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je v njeno korist vložil zagovornik.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP predlagal, da vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Meni, da uveljavljane kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaradi nepravilne odmere kazni ter zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč podati.

Vrhovno sodišče je zagovornikovo zahtevo glede obs. M.A. zavrnilo kot neutemeljeno, glede obs. S.A. pa zavrglo kot nedovoljeno iz naslednjih razlogov: Zagovornikova trditev, da kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 96. člena KZ RS/1977 ni vsebovalo izraza "trpinčenja", kot ga ima določba 2. odstavka 201. člena KZ, in da zato novi KZ ni milejši zakon, ni točna. Zagovornik je očitno prezrl, da je bil leta 1989 z novelo KZ RS/1977 (Uradni list SRS, št. 33/89) 2. odstavek 96. člena dopolnjen z besedami "ali jo trpinči".

Zagovornik tudi neutemeljeno zatrjuje, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba 103. člena KZ. Meni namreč, da sodišče obs. M.A. ne bi smelo upoštevati njegove predkaznovanosti, ker bi moralo te kazni po uradni dolžnosti izbrisati. Tudi glede tega je zagovornik očitno prezrl določbo 554. člena ZKP, ki določa rok (30.6.1995), do katerega je moralo ministratvo za pravosodje izbrisati iz kazenske evidence obsodbe, za katere so izpolnjeni pogoji za zakonsko rehabilitacijo po 103. členu KZ. Ta rok v času izdaje izpodbijane sodbe še ni potekel. Za izbrisane obsodbe pa veljajo le tiste, za katere je to ugotovljeno v postopku predpisanem v določbah 508. do 513. člena ZKP. Zato za zakonsko rehabilitacijo in izbris obsodbe ne zadošča zgolj potek rokov določenih v 103. členu KZ, saj morajo biti podani za izbris obsodbe tudi drugi predpisani pogoji.

Nepravilno je pravno stališče zagovornika, ko uveljavlja več kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, ker ni ravnalo v skladu s sedaj veljavnim ZKP. V obravnavani zadevi je kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje tekel v času, ko se je uporabljal zakon o kazenskem postopku nekdanje SFRJ (ZKP/1977). Zato je tudi sodišče druge stopnje v pritožbi uveljavljane procesne kršitve moralo presojati po določbah ZKP/1977 in ne po določbah ZKP, ki velja od 1.1.1995. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni izključilo javnosti glavne obravnave, ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 4. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (oziroma po 4. točki 1. odstavka 364. člena ZKP/1977). Glede zagovornikovih navedb, da je sodišče druge stopnje imelo različen pristop do tega vprašanja, saj je samo izključilo javnost (na pritožbeni seji), pa vrhovno sodišče pripominja, da so razlogi za izključitev javnosti po 295. členu ZKP drugačni, kot so bili po določbi 288. člena ZKP/1977. Obtoženčevo osebno in družinsko življenje v ZKP/1977 ni bilo določeno kot poseben razlog za izključitev javnosti glavne obravnave. Ker je javnost sojenja ena izmed temeljnih človekovih pravic (24. člen ustave), je po prejšnjem in sedaj veljavnem ZKP absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana le, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave. Nezakonita neizključitev javnosti pa bi predstavljala zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti le, če bi vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Kaj takega pa ne izhaja iz zagovornikove zahteve, saj je v njej govora le o neprijetnih poledicah, ki naj bi jih imel obsojenec (oziroma drugi soobsojenci) zaradi javnosti glavne obravnave.

Pri kaznivem dejanju po 2. odstavku 201. člena KZ je podana objektivna identiteta glede opisa tega kaznivega dejanja - vključno z izrazom "trpinčenje" kot izvršitvenim dejanjem - v obtožnem predlogu z dne 15.3.1994 ter sodbo, s katero je bil obs. M.A. spoznan za krivega. Zato so neutemeljene zagovornikove navedbe, da gre za prekoračitev obtožbe.

Iz zapisnika o zaslišanju B.A. (l. št. 376) je razvidno, da je bila priča dejansko poučena v smislu 227. člena ZKP/1977, da ni dolžna pričati v kazenski zadevi zoper svoje starše, in torej ne gre zgolj "za formular natiskanega zapisnika". Zato ni bilo zakonske ovire, da sodišče ne bi moglo opreti sodbe na izpovedbo te priče, kot se neutemeljeno zatrjuje v zagovornikovi zahtevi. Prav tako ni točna zagovornikova trditev, da v spisu ni opore za stališče v izpodbijani sodbi, da oškodovanka ni mogla priti na sodišče. Kot je razvidno iz spisa je predsednik senata povabil B.A. na glavno obravnavo dne 25.7.1994. Pediatrična klinika v L., kjer se je takrat nahajala na zdravljenju omenjena priča, je sodišču pisno sporočila (l. št. 360) in utemeljila v kakšnem zdravstvenem stanju se nahaja B.A. in da v takšnem stanju "deklica ne more biti izpostavljena ponovnim stresom ob zasliševanju na sami razpravi, saj bi to neugodno vplivalo na njeno psihično stanje ter lahko resno ogrozilo njeno telesno zdravje". Zato so bili tudi po presoji vrhovnega sodišča podani zakonski pogoji iz 333. člena ZKP/1977, da se je zapisnik o zaslišanju te priče prebral, čeprav je obramba zahtevala njeno neposredno zaslišanje.

Formulacija izpovedbe priče L.N. na glavni obravnavi dne 25.7.1994 (l. št.370) o tem kdo naj bi podpisal izjavo B.A. (l.št. 220 in 221), ni povsem jasna, saj je navedeno, da so to izjavo podpisale "J., jaz in tudi zdravnica", medtem ko sodišče druge stopnje zaključuje, da je tudi za nepoznavalca grafoloških veščin takoj opazno, gre za podpis B.A.. Vrhovno sodišče glede tega meni, da ima zagovornik sicer prav, ko pravi, da se identičnost podpisa (če je seveda sporen), lahko ugotavlja le z zaslišanjem grafologa. Toda v konkretnem primeru vse to ni bistveno, saj se obsodilna sodba ne opira na to pisno izjavo B.A., temveč na njeno izpovedbo, ki jo je dala v preiskavi ter pri zaslišanju po predsedniku senata.

V presojo zagovornikovh navedb, da bi moralo sodišče pri obs. M.A. institut bistveno zmanjšane prištevnosti uporabiti tudi glede kaznivega dejanja po 3. odstavku 103. člena KZ RS/1977, da obsojencu ni bila pravilno odmerjena kazen zapora ter da ni zmožen plačati stroškov kazenskega postopka, se vrhovno sodišče ni spuščalo, ker niso zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahtevo za varstvo zakonitosti vloženo v korist obs. S.A. je - glede na že omenjeni nakdno dani izjavi obsojenke in njenega zagovornika - vrhovno sodišče štelo za umaknjeno.

Po povedanem je moralo vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti vloženo v korist obs. M.A. s sodbo zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP), zahtevo, vloženo v korist S.A. pa s sklepom zavreči kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).