Jedro

Tožnik je večino delovnega časa pri toženi stranki opravljal delo skrbnika na določenem operacijskem sistemu. Tožena stranka je v februarju 2015 ukinila operacijski sistem (zaradi prenove in prehoda na drug operacijski sistem), tožniku pa je zaradi navedenih tehnoloških razlogov (ukinitev specifičnih informacijskih okolij, na katerih je delal) odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj so z ukinitvijo operacijskega sistema prenehale potrebe po opravljanju njegovega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: ''„1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 13. 4. 2015, ki je bila tožeči stranki vročena dne 14. 4. 2015, nezakonita. 2. Pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 23. 4. 2015 za delovno mesto samostojni svetovalec II v Službi A. v ... sektorju B. preneha veljati in se ugotovi, da tožeča stranka tudi od 1. 5. 2015 dalje opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas št. ... z dne 27. 1. 2011, dopolnjeno z aneksom z dne 6. 1. 2014, na delovnem mestu višji svetovalec, v Službi A. v Sektorju B.. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 1. 5. 2015 dalje obračunati plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, št. ... z dne 27. 1. 2011, dopolnjeno z aneksom z dne 6. 1. 2014, na delovnem mestu višji svetovalec v ... Službi A., v ... sektorju B., plačati davke in prispevke, ter mu izplačati neto znesek, vse zmanjšano za že izvedena plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za plačilo za pretekli mesec do plačila.“ Odločilo je še, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Kot sporno izpostavlja, ali ukinitev specifičnih informacijskih okolij, na katerih je delal, res pomeni, da tožena stranka konkretnega dela, ki ga je opravljal, ne potrebuje več. Sodišče je spregledalo, da delovnega razmerja ni sklenil le za opravljanje del in nalog točno določenega informacijskega sistema. Treba bi preveriti, ali so zaradi ukinitve operacijskega sistema, na katerem je delal v večjem delu, prenehale potrebe po delu, kot je opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. Tudi v novem operativnem sistemu se potrebuje delo na delovnem mestu višji sodelavec. Zmotno je ocenjevati utemeljenost odpovednega razloga s težavnostjo del, ki so bila tožniku odrejena po ukinitvi sistema. S tem je sodišče nedopustno širilo odpovedne razloge iz odpovedi. Sodišče obširno navaja razlike med delom na posameznih programih, nato pa zaključi, da je nova pogodba o zaposlitvi ustrezna, ter da tožnik ni imel ustreznih specialističnih znanj za opravljanje del v novem operacijskem sistemu, ne pove pa katerih, kar pa niti ni relevantno za presojo odpovedi. Tožnik je delo na novem operativnem sistemu opravljal več kot tri mesece, šele po uvedbi novega operacijskega sistema je tožena stranka pripravila načrt dousposabljanja, katerega je predčasno prekinila. Sodišče mimo navedb strank ugotavlja, da usposabljanje ''precej stane“ in je negospodarno. Neutemeljeno je sklicevanje na to, da tožnik ni izkazal interesa za pridobitev znanja. Navedbe tožene stranke, da ni imel potrebnih specialističnih znanj, ter da je zato lahko opravljal le lažje naloge, kažejo na to, da naj bi bil dejanski odpovedni razlog nesposobnost. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je tožena stranka v odpovedi zamenjevala tehnološki in organizacijski razlog. Sodišče širi odpovedne razloge tudi z ugotovitvijo, da mu tožena stranka, tudi če bi ob odpovedi imel specialistična znanja, ne bi mogla ponuditi dela v zvezi s tem, ker zaradi zaposlitve novih delavcev ni imela takih potreb.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2011 in aneksa z dne 6. 1. 2014 na delovnem mestu višji svetovalec. Tožena stranka mu je 13. 4. 2015 podala odpoved iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je večino delovnega časa opravljal delo skrbnika C. na operacijskem sistemu D. in skrbnika operacijskega sistema D., kar sta bili njegovi glavni nalogi. Tožena stranka je v februarju 2015 operacijski sistem D. ukinila (zaradi prenove in prehoda na operacijski sistem E.), glavno podatkovno bazo pa migrirala v F. na E.. Tožniku je zaradi navedenih tehnoloških razlogov (ukinitev specifičnih informacijskih okolij, na katerih je delal), odpovedala pogodbo, saj so z ukinitvijo operacijskega sistema prenehale potrebe po opravljanju njegovega dela. Takoj po ukinitvi okolja in s tem prenehanjem tožnikovih prejšnjih nalog, so se mu določile nove naloge nižje zahtevnosti. V odpovedi je še navedeno, da je tožnik po ukinitvi specifičnih okolij, glede katerih je imel specialistična znanja, bistveno slabše usposobljen za skrbništvo drugih okolij, ter da lahko izvaja predvsem naloge nižje zahtevnosti, ki so ekvivalentne opisu ponujenega delovnega mesta samostojni svetovalec II, ki ga je tožnik sprejel in novo pogodbo o zaposlitvi podpisal 23. 4. 2015. 6. Sodišče prve stopnje je glede na povzeto vsebino odpovedi kot bistvo spora izpostavilo vprašanje, ali so zaradi trajne opustitve specifičnih tehnoloških okolij, na katerih je tožnik izvajal skrbniške naloge, prenehale potrebe po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi (prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

7. Ni pomembna pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev o tem, da je tožena stranka v odpovedi zamenjevala tehnološki in organizacijski razlog. Sodišče prve stopnje o tem res ni posebej razlogovalo, kar pa ne vpliva na sprejem pravilne odločitve o utemeljenosti odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje resda ni povzelo dela obrazložitve odpovedi, da je pri toženi stranki prišlo do spremenjenih delovnih procesov, obsega dela, pogojev in vsebine poslovanja, kar je vplivalo na reorganizacijo in tudi na tožnikovo zaposlitev, glede katere so zaradi ukinitve operacijskega sistema prenehale potrebe po opravljanju dela. Vendar pa iz navedenega ne izhaja, da bi tožena stranka zamenjevala tehnološki in organizacijski razlog, niti ne izhaja, da bi bil ključni razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi organizacijske narave. Razlog odpovedi je bil tehnološke narave, četudi povezan s spremenjeno organizacijo dela, v zvezi s katero je bila tožniku nenazadnje tudi ponujena nova pogodba o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da tožnik pogodbe o zaposlitvi ni sklenil le za opravljanje nalog točno določenega informacijskega sistem, je pa pravilno dalo posebno težo dejstvu, da je bilo tožnikovo dejansko delo v pretežnem delu vendarle vezano na določen operacijski sistem. Nenazadnje tudi tožnik sam v pritožbi navaja, da se je njegovo delo v večjem obsegu nanašalo na operacijski sistem, ki je bil ukinjen. Neutemeljeno tako predlaga, da bi sodišče prve stopnje moralo preveriti, kaj vse je obsegalo njegovo delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, saj tudi če bi tožnik ohranil manjši del nalog, to ne bi moglo privesti do zaključka o nadaljnji potrebi po njegovem delu na podlagi prejšnje pogodbe o zaposlitvi.

9. Ker je ključno, kaj je dejansko obsegalo tožnikovo delo, pritožba nerelevantno navaja, da tožena stranka gotovo tudi v novem operativnem sistemu potrebuje delo na delovnem mestu višji sodelavec. S tem v zvezi ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje širilo odpovedne razloge z ugotovitvijo, da tožena stranka tožniku, tudi če bi imel sporna specialistična znanja, ne bi mogla ponuditi dela v zvezi s tem, saj zaradi zaposlitve novih delavcev ni imela takšnih potreb. Takšna ugotovitev ne pomeni širitve odpovednih razlogov, ampak kaže kvečjemu na preverjanje možnosti ohranitve tožnikove zaposlitve pri toženi stranki, česar pa zakon delodajalcu oziroma sodišču niti ne nalaga. Utemeljenost odpovednega razloga v smislu onemogočanje nadaljevanja delovnega razmerja po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 je namreč vezana le na pogoje iz pogodbe o zaposlitvi, glede teh pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zaradi trajne ukinitve tehnološkega okolja prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

10. Glede na to, da se opisa delovnih mest višji svetovalec in samostojni svetovalec II in dejanske naloge teh dveh delovnih mest razlikujejo, tudi s tem v zvezi ni podlage za ugotovitev, da potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni prenehala.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila odpoved dejansko podana iz razloga nesposobnosti. Navedbe iz odpovedi, da je tožnik po ukinitvi specifičnih okolij, glede katerih je imel specialistična znanja, slabše usposobljen za skrbništvo v drugih okoljih, ter da lahko izvaja predvsem naloge nižje zahtevnosti, ki ustrezajo opisu ponujenega delovnega mesta, še ne dajejo podlage za takšno sklepanje. Niso relevantne pritožbene navedbe, da se je šele po uvedbi novega operacijskega sistema začelo s tožnikovim usposabljanjem, ki je bilo nato predčasno prekinjeno. Tudi niso pomembne ugotovitve sodišča o tem, ali se je bil tožnik pripravljen izobraževati ali ne, ali je bilo izobraževanje gospodarno ali ne. Pač pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je usposabljanje nanašalo na neko drugo ustrezno delo, ne na opravljanje dela višjega svetovalca, kaže na to, da razlog za odpoved ni bila nesposobnost tožnika, ampak tehnološke spremembe pri toženi stranki.

12. Navedeno usposabljanje ni odločilno niti glede vprašanja ustreznosti ponujene zaposlitve. Glede tega je sodišče prve stopnje v skladu s petim odstavkom 91. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da se za novo delovno mesto samostojni svetovalec II zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala v zvezi z delovnim mestom višji svetovalec, gre tudi za enak delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter enak kraj opravljanja dela.

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik zaradi neuspeha krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).