Jedro

Močnejša pravica po meji se domneva zgolj, kadar je dokončno urejena v katastrskem postopku (2. odst. 77. čl. SPZ). Za dokončnost meje morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer meja mora biti natančno določena s koordinatami zemljiškokatastrskih točk v državnem koordinatnem sistemu ter ugotovljena z dokončno odločbo v upravnem ali pravnomočno odločbo v sodnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotna udeleženca nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med parcelnima številkama 663/1 (v lasti predlagateljice) in 657 (v solasti nasprotnih udeleženk), obe k.o. L.. Pri tem je sodišče ugotovilo, da nobena od strank postopka ni izkazala močnejše pravice, zaradi česar je mejo določilo po zadnji mirni posesti. Ugotovilo je tudi, da vrednost spornega mejnega prostora znaša 1.616,00 EUR.

Zoper sklep prvostopenjskega sodišča se iz vseh pritožbenih razlogov (338. člen ZPP) pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Pritožnik meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da nasprotnemu udeležencu ni uspelo izkazati močnejše pravice na spornem mejnem prostoru. Nasprotna udeleženca sta namreč nepremičnino pridobila z izročilno pogodbo, kar je razvidno iz vpogleda v zemljiško knjigo. Ves čas sta tudi zatrjevala, da sta nepremičnino uporabljala vse do meje, ki ustreza katastrskim podatkom ter da se stanje zadnje mirne posesti ujema s kriterijem močnejše pravice. Napačen je nadalje sklep sodišča, da je predlagateljica v letu 1998 pri Zavodu za gozdove naročila odkaz dreves za posek na spornem prostoru. Iz odločbe Zavoda za gozdove namreč ne izhaja, da bi šlo za odkaz dreves za posek prav na tem prostoru. Sodišče je nadalje selektivno presodilo izjave prič in nasprotnih udeležencev, in sicer v korist predlagateljice. Predlagateljica tudi ni mogla biti dobroverni posestnik, saj je bila njena morebitna dobroverna posest prekinjena z izvajanjem posesti s strani nasprotnih udeležencev. Sodišče jima je namreč verjelo, da sta pred desetimi leti na spornem prostoru pobirali smeti, s tem dejanjem pa je bila priposestovalna doba predlagateljice prekinjena. Sodišče je nadalje tudi zmotno menilo, da so bile rdeče oznake na drevesih narejene leta 1958 s strani geodeta ter da so te oznake predstavljale mejo med sosedi. Nasprotna udeleženca in njune priče so namreč ves čas zatrjevale, da teh oznak ni bilo, meja v naravi pa je ves čas potekala tako kot je vpisana v katastru. Oznake na deblih tako predstavljajo zgolj obrunek, po katerem je predlagateljica lažje hodila, saj je pod obrunkom močvirnato področje. Suhljad, ki jo je nosila je bila pobrana na njeni parceli, zato nasprotna udeleženca nista nasprotovala njenim dejanjem.

Po 344. členu ZPP je bila pritožba vročena predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Primarni kriterij za urejanje meje je po določbi prvega odstavka 77. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ) močnejša pravica. Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku (drugi odstavek 77. člena SPZ). Močnejša pravica je največkrat lastninska pravica, ki jo je posamezni od mejašev pridobil na podlagi katerega izmed pravno veljavnih načinov (priposestvovanje, dogovor o poteku meje) ali publicijanska (bonitarna) lastnina. Če močnejša pravica ni dokazana, lahko sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti (četrti odstavek 77. člena SPZ), če pa niti ta ne more ugotoviti, se meja uredi tako, da se sporni prostor razdeli po pravični oceni (peti odstavek 77. člena SPZ). Zadnja mirna posest je tista posest, ki jo je oseba neovirano izvrševala določeno časovno obdobje in sta jo ves ta čas oba udeleženca prostovoljno spoštovala. Dejstvo zadnje mirne posesti se ugotavlja po določbah SPZ (24. člen do 30. člen SPZ), zanjo pa ni potreben obstoj kvalificirane posesti (primerjaj Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 439).

Predlagateljica je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje na sodno ureditev meje napotena s pozivom Geodetske uprave RS, Območna geodetska uprava X, izpostava Y z dne 12.10.2006, ker sporazumna ureditev meje ni bila uspešna, saj je predlagateljica menila, da dejanska meja poteka drugje. Želela je, da se meja določi po zadnji mirni posesti, medtem ko sta nasprotna udeleženca pri določitvi meje uveljavljala močnejšo pravico, ki naj bi izhajala iz katastra in ki naj bi bila hkrati identična z njuno zadnjo mirno posestjo.

Po mnenju pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da meje med zemljiščema ni mogoče določiti po kriteriju močnejše pravice (1. odst. 77. člena SPZ). Ugotovilo je namreč, da nobena od strank ni zatrjevala pridobitnega naslova za pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču, na pridobitev z izročilno pogodbo pa se pritožnika sklicujeta šele v pritožbi, kar pa pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Gre namreč za nedovoljeno pritožbeno novoto, pritožnika pa nista izkazala, da omenjenih navedb brez svoje krivde nista mogla navesti oziroma predložiti prej (337. člen ZPP). Pritožnika nadalje navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati mejo določeno v katastru. To pa ne drži, saj SPZ (kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje) načeloma ne določa katastrske meje kot kriterij za določitev meje. Močnejša pravica po meji se tako domneva zgolj, kadar je dokončno urejena v katastrskem postopku (2. odst. 77. člena SPZ). Za dokončnost meje morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer meja mora biti natančno določena s koordinatami zemljiškokatastrskih točk v državnem koordinatnem sistemu ter ugotovljena z dokončno odločbo v upravnem ali pravnomočno odločbo v sodnem postopku (primerjaj Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 434). Ker nasprotna udeleženca nista zatrjevala, da bi bila meja dokončno urejena v katastrskem postopku, sodišče tako pravilno ni upoštevalo zakonske domneve po 2. odst. 77. člena SPZ. Ker kriterija močnejše pravice ni bilo mogoče uporabiti, je sodišče mejo pravilno določalo po zadnji mirni posesti. Pri tem je sledilo predlagateljici, saj je ta izpovedala, da na spornem prostoru že kakih 30 let pobira suhljad, čemur nihče ni nasprotoval. To so potrdile tudi priče A. E., J. B. ter M. B., nasprotni stranki pa sta izpovedali, da sta predlagateljico na spornem prostoru videli hoditi (pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sledi ugotovitvam sodišča na strani 3 in 4 sodbe). Predlagateljica je zadnjo mirno posest dokazovala tudi z odločbo Zavoda za gozdove z dne 5. 3. 1998 (priloga A5), iz katere sicer resnično (kot navajata pritožnika) ne izhaja, katera drevesa so bila odrejena za odsek, vendar je sodišče slednje ugotovilo iz izpovedbe predlagateljice, ki je označena drevesa tudi pokazala, izvedenec geodet pa jih je vrisal v skico. Sodišče je tako pravilno štelo, da se omenjena odločba nanaša prav na pokazana drevesa, ki se nahajajo na spornem področju. Sodišče je odločitev o poteku meje pravilno oprlo tudi na oznake na drevesih, za katere je verjelo predlagateljici, da so nastale pri geodetskem merjenju leta 1958. Izpoved predlagateljice so namreč potrdile tudi priče J.B., M. B., B. B. in A. Č., ki so izpovedale, da gre za oznake, ki lastnikom parcel na tem območju služijo kot mejna znamenja. Pritožnika v pritožbi sicer navajata, da oznake predstavljajo zgolj obrunek, po katerem je predlagateljica lažje hodila, njunih navedb pa pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, pritožnika pa nista izkazala, da omenjenih navedb brez svoje krivde nista mogla navesti oziroma predložiti prej (337. člen ZPP). Neutemeljene so nadalje tudi navedbe pritožbe, da je bilo priposestovanje predlagateljice prekinjeno pred desetimi leti, ko sta nasprotna udeleženca v grabnu pobirala smeti. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bilo pobiranje smeti enkratno dejanje, omejeno na manjši del prostora, ki ne more predstavljati zadnje mirne posesti. Pritožbeno sodišče pripominja, da se v nepravdnem postopku pravica do posesti lahko ugotavlja v okviru ugotavljanja močnejše pravice. Kot že navedeno kriterij močnejše pravice v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, zato je sodišče mejo ugotavljalo po zadnji mirni posesti. Za ugotovitev zadnje mirne posesti pa niso določeni tako strogi pogoji kot za ugotovitev priposestovanja. Gre namreč za pravni standard, vsebino katerega je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti z uporabo tipoloških argumentov, temelječih na vedenju in ravnanju, ki se je izoblikovalo kot tipično za določeno družbeno okolje (primerjaj Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 438). Ker je sodišče na podlagi izpovedi predlagateljice, prič in oznak na drevesih ugotovilo, da je zadnjo mirno posest izvrševala prav predlagateljica, je mejo pravilno določilo tako kot izhaja iz izpodbijanega sklepa.

Ker v pritožbi uveljavljeni in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je bilo pritožbo potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker sta pritožnika s pritožbo propadla, sama krijeta stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).