Jedro

Izhodišče ugoditvi kakršnemukoli zahtevku postavljenemu v pravdnem postopku (in tako tudi predlogu za izdajo začasne odredbe) je ustrezna trditvena podlaga. Ta mora biti jasna (izrecna) in konkretna.

Trditvena podlaga v predlogu za izdajo začasne odredbe, s katerim je bila utemeljevana nevarnost, da bo toženka razpolagala s podarjenim premoženjem, češ da bo toženka ravnala enako kot njen mož (s katerim živita na istem naslovu) in z nepremičninami razpolagala za sklep o toženkinem nadaljnjem razpolaganju ne more biti zadostna. Čeprav gre za moža in ženo, pa je potrebno vendarle (tudi morebitno bodoče) ravnanje vsakega od njiju v prvi vrsti presojati posebej

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (skupaj z zahtevkom na povračilo stroškov) zavrnilo tožnikov predlog, da se toženki z začasno odredbo prepove odtujiti in obremeniti njen delež do ½ na nepremičninah s parc. št. AA, k.o. X, ID znak 000 in s parc. št. BB, k.o. X, ID znak 000, na naslovu Y (in da se to prepoved, ki naj bi ostala v veljavi 30 dni po izvršljivosti sodbe v pravdnem postopku, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I Pg 59/2012, zaznamuje v zemljiški knjigi).

2. Zoper omenjeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izda sklep o začasni odredbi, podrejeno pa da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Ugotovitev sodišča, da tožnik ni izkazal konkretne in neposredne nevarnosti, da bo toženka razpolagala s svojima deležema na nepremičninah, ki jih je prejela neodplačno od tožnikovega dolžnika G. Č., ne drži, saj je slednji v toženkino korist na omenjeni način razpolagal zato, da bi tožniku preprečil poseči na to premoženje z namenom poplačila terjatve. Da namen ni bil obdaritev, kaže okoliščina, da si je G. Č. izposloval prepoved odtujitve, dosmrtno pravico rabe, dosmrtno služnost stanovanja ter zemljiški dolg z zapadlostjo do leta 2030 (to okoliščino, ki kaže na namen G. Č. zaradi tožnika skriti premoženje, je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo). Iz tega izhaja, da toženka (brez njegovega soglasja) s premoženjem ne bo mogla razpolagati. Ker je slednji njen mož, obstaja nevarnost, da bo deleže na nepremičninah (s soglasjem moža, ki bo glede na svoje dosedanje ravnanje tega nedvomno podal ali jo celo k temu napeljal) odsvojila tudi toženka. Izbris vpisane zaznambe, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je nerelevanten, saj toženki ne prepoveduje razpolaganja s svojim premoženjem (ta vedno lahko računa na moževo soglasje). Bistvo predlagane začasne odredbe niso v korist G. Č. v zemljiški knjigi izposlovani vpisi, ampak sam pravni posel, ki ga je sklenil s toženko, s katerim želi Č. tožniku preprečiti poseg na svoje premoženje (vpis zaznambe pa to le potrjuje). Toženka bi z izdajo predlagane začasne odredbe v primerjavi s škodo, ki bi jo zaradi prodaje parcel utrpel tožnik, utrpela le minimalno škodo. Ne glede na izdajo predlagane začasne odredbe bo te še vedno lahko uporabljala. Tožnik pa v nasprotnem primeru verjetno ne bi prišel do poplačila svoje terjatve, saj Č. premoženje ne zadošča za njeno poplačilo. Tožnik lahko poseže na premoženje slednjega, kolikor znaša njegova solidarna terjatev. Če premoženje solidarnega dolžnika, ki je predmet predloga za začasno odredbo, ne zadošča, lahko upnik poseže še na drugo njegovo premoženje (ko bo zanj zvedel, bo tožnik tudi v zvezi z njim predlagal izdajo začasne odredbe). Ker je družba M. d.o.o. v stečaju, je jasno, da se iz tega premoženja (družbeniki so zadnji, ki bodo v okviru stečajnega postopka poplačani) tožnik ne bo mogel poplačati. Brezpredmetno naj bi bilo navajanje sodišča prve stopnje, da neplačevitost enega od solidarnih dolžnikov ne omogoča sklepanja, da tožnik terjatve ne bo mogel uspešno uveljavljati zoper ostale dolžnike, saj upnik lahko poseže na premoženje vsakega od njih, pri čemer se lahko sam odloči, koga od njih bo terjal prvega. Tudi sicer gre za tako visoko terjatev, da ta že sama po sebi izkazuje neplačevitost tožencev. Izdaja predlagane začasne odredbe je nujna, da bi tožnik vsaj delno zavaroval premoženje in nato izterjal svoj utemeljen zahtevek do dolžnikov v postopku I Pg 59/2012, v katerem znesek (9.024.603,82 EUR s zakonskimi zamudnimi obrestmi) stokrat presega znesek kapitala G. Č. v družbi M. d.o.o. - v stečaju. To pomeni, da bo moral terjati tudi preostale solidarne dolžnika, pri čemer še vedno obstaja nevarnost, da do poplačila terjatve ne bo prišel. Nevarnost, da do poplačila svoje terjatve ne bo prišel, obstoji tako v vsakem primeru. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazal vse tri subjektivne pogoje za izdajo začasne odredbe, medtem ko objektivnega pogoja (ki ga je prav tako izkazal) sodišče prve stopnje neutemeljeno ni preverjalo.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izhodišče ugoditvi kakršnemukoli zahtevku postavljenemu v pravdnem postopku (in tako tudi predlogu za izdajo začasne odredbe) je ustrezna trditvena podlaga. Ta mora biti jasna (izrecna) in konkretna. Da temu v zvezi z obravnavanim predlogom, kar se tiče drugega (tako imenovanega subjektivnega) pogoja potrebnega za izdajo začasne odredbe, ni bilo ustreženo, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu natančno in prepričljivo obrazložilo (1).

6. Glede (pravzaprav edine) trditve podane v predlogu za izdajo začasne odredbe (s katerim je bila utemeljevana nevarnost, da bo toženka razpolagala s podarjenim premoženjem), češ da bo toženka ravnala enako kot njen mož G. Č. (s katerim živita na istem naslovu) in z nepremičninami razpolagala, je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da zgolj zatrjevana okoliščina (neodplačnega razpolaganja G. Č. v korist svoje žene - toženke) za sklep (o toženkinem nadaljnjem razpolaganju) ne more biti zadostna. Čeprav gre za moža in ženo, pa je potrebno vendarle (tudi morebitno bodoče) ravnanje vsakega od njiju v prvi vrsti presojati posebej (oziroma na podlagi njunega lastnega dosedanjega postopanja). V zvezi s tem v predlogu podano nadaljnje pojasnilo, češ da naj bi tožnico k takšnemu ravnanju/razpolaganju (tudi če sama ne bi imela tega namena) lahko napeljal njen mož, pa je po svoji vsebini povsem hipotetično in posledično neprepričljivo.

7. V skladu s prej navedenim se kot neutemeljene kažejo pritožbene trditve o namenu G. Č., s katerim je neodplačno razpolagal v korist svoje žene (toženke). Namen, s katerim je slednji razpolagal v toženkino korist, je za utemeljevanje trditve o nevarnosti, da bo razpolagala (tudi) toženka, sam po sebi nerelevanten (2). Z nadaljnjim utemeljevanjem te nevarnosti z okoliščino, da gre za moža in ženo, pritožnik (kot v samem predlogu za izdajo začasne odredbe) ostaja na povsem hipotetični ravni (3). Ob tem da ni bilo podanih nobenih ustreznih (konkretnih) trditev, ki bi kazale na nevarnost, da bo (da ima namen) toženka s podarjenim premoženjem razpolagati, je brezpredmetno tudi pritožbeno navajanje pomena (oziroma nerelevantnosti) v korist G. Č. vpisane zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve predmetnih nepremičnin.

8. Nove in posledično neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) so pritožbene trditve o tem, da bo lahko toženka zemljiške parcele ne glede na izdajo predlagane začasne odredbe še vedno uporabljala (4). Tožnik ob sklicevanju na (poslovni) delež G. Č. v družbi M. d.o.o. tudi v pritožbi navaja, da to njegovo premoženje ne zadošča za poplačilo terjatve (5), ki jo (tožnik) nasproti njemu uveljavlja, pri čemer pa (kar bi bilo v tem oziru, kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, bistveno) ne zatrjuje (niti sedaj v pritožbi), da naj bi bilo to edino Č. Premoženje (6). Nedovoljeno pritožbeno novoto nadalje predstavljajo pritožbene trditve o tem, da že sama višina (odškodninske) terjatve, ki jo tožnik zoper Č. in ostale solidarne dolžnike uveljavlja v zadevi I Pg 59/2012, izkazuje neplačevitost dolžnikov ter da zato nevarnost, da do poplačila svoje terjatve ne bo prišel, obstoji v vsakem primeru (7). Zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj domneva neplačevitosti enega od šestih solidarnih dolžnikov (tožencev v postopku I Pg 59/2012) ne omogoča sklepa, da tožnik svoje terjatve ne bi mogel uspešno uveljavljati zoper ostale, res nima posebne teže (8), kar pa glede na dejstvo, da tožnik ni podal ustreznih trditev glede nobene od zatrjevanih subjektivnih predpostavk (to je za izdajo začasne odredbe potrebnega subjektivnega pogoja), še zdaleč ni odločilno.

9. Ker razlogi, na katere se sklicuje pritožba, niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče (v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Navedeno pomeni, da bo stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) Za izdajo začasne odredbe morata biti kumulativno podana oba (v 272. členu ZIZ predvidena) pogoja. Če enega ni, se sodišču do drugega (v konkretnem primeru do tako imenovanega objektivnega - verjetnega obstoja vtoževane terjatve/upravičenja) ni potrebno opredeljevati oziroma ga preverjati (kot to neutemeljeno očita pritožnik).

(2) To neodplačno razpolaganje bi bilo lahko bistveno za presojo njegovega bodočega ravnanja, ne more pa biti dokaz za oceno toženkinega (ki je za ta postopek edino pomembno).

(3) Pri tem so pritožbene trditve, da bo G. Č. soglasje k odsvojitvi deležev na nepremičninah nedvomno podal oziroma da lahko toženka nanj vedno računa, tudi sicer nove in kot take nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(4) V zvezi s tem je bila v predlogu za izdajo začasne odredbe podana edino (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) pavšalna navedba, da bo toženka z izdano začasno odredbo utrpela le minimalno škodo.

(5) S tem povezana pritožbena trditev, da se iz Č. premoženja v družbi M. d.o.o. tožnikova terjatev ne bo mogla poplačati, ker je omenjena družba v stečaju, je prav tako nova in posledično neupoštevna.

(6) V nadaljevanju pritožbe pa z navajanjem, da bo v primeru, če bo zvedel za drugo njegovo premoženje, tudi glede njega zahteval izdajo začasno odredbo, izhodiščno trditvev (da Č. premoženje ne bo zadoščalo za poplačilo njegovega dolga) sam postavi pod vprašaj. Očitno namreč je, da v tem trenutku (ker ne pozna natančnega obsega Č. premoženja) ne more točno vedeti, ali bi to zadoščalo za poplačilo dolga (v tem okviru je zato potrebno obravnavati tudi pritožbeno poudarjanje, da zahtevek do dolžnikov v postopku I Pg 59/2012 stokrat presega znesek kapitala G. Č. v družbi M. d.o.o. - v stečaju).

(7) Gre tudi sicer za povsem pavšalne trditve, ki so obenem nerelevantne za ta postopek, saj v njem tožnik uveljavlja neučinkovitost pravnih poslov, v okviru katerih je Č. v toženkino korist razpolagal s svojim polovičnim deležem na dveh zemljiških parcelah (v tem postopku predlagano zavarovanje pa okvirov postavljenih s takšnim zahtevkom ne more presegati).

(8) Upnik ima pravico poplačilo celotne svoje terjatve (glej prvi odstavek 395. člena OZ) uveljavljati samo zoper enega od solidarnih dolžnikov (samo od enega torej lahko zahteva vse), zaradi česar mu tudi zavarovanja (uveljavitve) te terjatve ni mogoče odrekati s sklicevanjem na možnost uveljavljanja terjatve zoper ostale solidarne dolžnike.