Jedro

Za presojo, ali sodba nasprotuje javnemu redu Republike Slovenije, ni relevantna okoliščina, da je preživnina v izreku tuje sodne odločbe določena oziroma dotedanja preživnina spremenjena na drugačen način, kot bi bila (glede na ustaljeno sodno prakso) v izreku sodbe sodišča Republike Slovenije.

Eno od procesnih ovir za priznanje tuje sodne odločbe predstavlja izključna pristojnost sodišča ali organa Republike Slovenije. Pri utemeljevanju izključne pristojnosti slovenskega sodišča se nasprotni udeleženec sklicuje na tretji odstavek 50. člena ZPP, ki pa take pristojnosti ne predpisuje, pač pa določa krajevno pristojno sodišče le za primer, ko je sodišče Republike Slovenije mednarodno pristojno zaradi premoženja tožene stranke v Republiki Sloveniji, torej za primer, če bi upravičenka do preživnine v sporu izkoristila pristojnost, urejeno v 75. členu ZMZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep, s katerim je bila priznana sodba Prvega temeljnega sodišča v Beogradu z dne 28. 12. 2011, opr. št. 4-P2-2389/11, s katero je bilo nasprotnemu udeležencu kot očetu predlagateljice naloženo, da plačuje preživnino v višini 200,00 EUR na mesec od 17. 6. 2013 vse dokler za to obstajajo zakoniti pogoji ali dokler se ta odločba ne spremeni.

2. Zoper sklep se je nasprotni udeleženec pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je predlagateljica sprožila postopek priznanja tuje sodne odločbe zato, da bi lahko sprožila izvršilni postopek zoper nasprotnega udeleženca, ki ima premoženje v Republiki Sloveniji, in bi izvršba potekala v Sloveniji. Zato je izključno pristojno slovensko sodišče po tretjem odstavku 50. člena ZPP. Tako se izkaže, da niso bili podani pogoji za priznanje tuje sodne odločbe v smislu prvega odstavka 97. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Na to napotuje tudi izrek sodbe tujega sodišča, ki je sprejet v nasprotju s pravnim redom Republike Srbije, saj je v izreku naveden znesek preživnine v tuji valuti, ki ni domača valuta Republike Srbije. Iz sodbe izhaja, da naj bi šlo za spremembo odločitve glede preživljanja predlagateljice, iz 2. točke izreka sodbe pa, da se s to sodbo spreminja sodba P 5667/96 z dne 30. 9. 1996, vendar takšen izrek ni skladen s sodno prakso slovenskega sodišča, ki v tovrstnih primerih odloči povsem drugače. Nasprotni udeleženec se ne strinja z mnenjem sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je predlagateljica ob izdaji sodbe tujega sodišča izpolnjevala pogoje za preživnino. Na izpolnjevanje pogojev za preživnino mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in če tožnik pogojev ne izpolnjuje, je treba tožbo zavreči. Predlagateljica pogojev ni izpolnjevala, saj se ni več šolala in je bila mati enega otroka. Sodba srbskega sodišča je potemtakem v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije in ne bi smela biti priznana, saj mora nasprotni udeleženec v izvršilnem postopku dokazovati neupravičenost do preživnine, kar ima lahko zanj škodljive posledice. Sama tuja sodba pove, da se preživnina plačuje, dokler za to obstajajo pogoji. Takšna odločitev je v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije, ki takšnega izreka v sodbah ne pozna. Očitno je predlagateljica v času izdaje sodbe tujega sodišča vsa ta relevantna dejstva zamolčala in zavedla nasprotnega udeleženca, da je priznal tožbeni zahtevek, kar je v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZPP. Srbsko sodišče ne bi smelo sprejeti priznanja, ne da bi preverilo, če so za to izpolnjeni pogoji, predvsem ali obstoji preživninska obveznost nasprotnega udeleženca oziroma pravica predlagateljice do preživnine. Tako je že srbsko sodišče kršilo zakon, sodba pa nasprotuje prisilnim predpisom. Zato izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kršen pa je tudi materialni predpis - ZMZPP, saj niso bili podani pogoji za priznanje sodbe tujega sodišča. 3. Pritožba je bila po 111. členu ZMZPP v zvezi četrtim odstavkom 31. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) vročena predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku priznanja tuje sodne odločbe se sodišče omeji na preizkus, ali so predložene zahtevane listine in niso podane procesne ovire za priznanje (prvi odstavek 109. člena ZMZPP). Vsebinska pravilnost tuje sodne odločbe se ne preizkuša, z izjemo vprašanja, ali sodba nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije, kar pa obravnavana sodba za preživljanje v času izdaje sodbe še mladoletnega otroka ni. Tudi v Republiki Sloveniji je ena temeljnih dolžnosti staršev, da preživljajo svoje mladoletne otroke. Za presojo, ali sodba nasprotuje javnemu redu Republike Slovenije, pa ni relevantna okoliščina, da je preživnina v izreku tuje sodne odločbe določena oziroma dotedanja preživnina spremenjena na drugačen način, kot bi bila (glede na ustaljeno sodno prakso) v izreku sodbe sodišča Republike Slovenije. Vrhovno sodišče zato ne odgovarja na tiste navedbe pritožbe, ki izpodbijajo vsebino odločitve oziroma s katerimi želi nasprotni udeleženec doseči (ponovno) presojo utemeljenosti preživninskega zahtevka in s katerimi graja odločitev srbskega sodišča tako glede temelja odločitve (obveznosti plačevanja preživnine) kot njene višine (ki je izražena v EUR, ki sicer ni domača valuta tujega sodišča). Ali povedano drugače: Glede na sistem omejenega preizkusa slovensko sodišče v postopku za priznanje tuje sodne odločbe ne preizkuša, ali je tuje sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi ne, ali je v zadevi materialnopravno pravilno odločilo, izostanek tovrstnih razlogov pa zato tudi ne predstavlja zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Že sodišče prve stopnje pa je nasprotnemu udeležencu pravilno pojasnilo, da bo ugovor, da je preživninska obveznost prenehala, lahko uveljavljal v morebitnem izvršilnem postopku.

6. Eno od procesnih ovir za priznanje tuje sodne odločbe predstavlja izključna pristojnost sodišča ali organa Republike Slovenije. Po prvem odstavku 97. člena ZMZPP se namreč tuja sodna odločba ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije. Vendar pa nasprotni udeleženec določila o pristojnosti napačno interpretira. Sodišče Republike Slovenije je izključno pristojno, kadar je to v ZMZPP ali v drugem zakonu izrecno določeno (prvi odstavek 50. člena ZMZPP). ZMZPP določa izključno pristojnost slovenskega sodišča v določbah 60. - 64., 71. in 78. - 84. člena, ZPP pa v 57., 58. in 63. členu. Pri utemeljevanju izključne pristojnosti slovenskega sodišča se nasprotni udeleženec sklicuje na tretji odstavek 50. člena ZPP, ki pa take pristojnosti ne predpisuje, pač pa določa krajevno pristojno sodišče le za primer, ko je sodišče Republike Slovenije mednarodno pristojno zaradi premoženja tožene stranke v Republiki Sloveniji, torej za primer, če bi upravičenka do preživnine v sporu izkoristila pristojnost, urejeno v 75. členu ZMZPP.

7. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (111. člen ZMZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 2. točko 365. člena ZPP).