Jedro

A. A. se je odpovedal dediščini v korist sodedinje B. B., kar pa se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o sprejemu dediščine in odstopu svojega dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD), s tem pa odstopnik še vedno ohranja položaj dediča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo (I). Dediča A. A. in B. B. je napotilo na pravdo, da zoper dediča C. C. vložita tožbo z zahtevkom, da del nepremičnine ID znak parcela 0000 309/4, ki v naravi predstavlja stanovanjsko enoto – nadstropje v izmeri 105 m2, na parceli 309, k. o. ..., ne sodi v zapuščino po pokojnem D. D., ker naj bi dedič A. A. stanovanje odkupil od pokojnega očeta D. D. in matere B. B., kar mu le-ta priznava, ter z zahtevkom, da ročna krožna žaga in ročni rezkalnik ne sodita v zapuščino, ker sta last A. A. (II, III). Na pravdo je napotilo tudi dediča C. C., da vloži tožbo zoper dediča A. A. z zahtevkom, da A. A. ni dedič po pokojnem D. D. (IV). Sklenilo je še, da je rok za vložitev tožbe 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa (V).

2. Zoper IV. točko izreka sklepa se po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje dedič C. C., s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v IV. točki izreka razveljavi. Navaja, da je glede na izpis iz javnih evidenc najverjetneje prišlo do priznanja očetovstva ali posvojitve s strani pokojnega D. D., s čimer pa dedič C. C. ni bil seznanjen, kar ima na dedno pravnem področju za posledico, da A. A. lahko nastopa kot dedič v tem postopku. A. A. se je priglasil k dedovanju, vendar je svoj dedni delež odstopil v korist B. B. Če dedič odstopi svoj dedni delež v korist sodediča, sam ne nastopa več kot dedič, ker se je dedovanju v korist drugega dediča odpovedal. Ker se je A. A. odpovedal dedovanju v korist dedinje B. B., slednji ne bo dedoval, kar je logična posledica odpovedi dedovanja, zaradi česar napotitev na pravdo ni bila potrebna.

3. Dediča A. A. in B. B. sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 210. člena Zakona o dedovanju2 sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.

6. Med dediči je bilo v konkretnem primeru sporno, ali je A. A. sin pokojnega D. D. ter s tem dedič, saj ga dedič C. C. v vlogah označuje kot polbrata. Od tega dejstva, ali je A. A. sin pokojnega D. D., je odvisen odgovor na vprašanje, ali je A. A. sploh dedič po pokojnem D. D., zato je bila prekinitev postopka ter napotitev na pravdo pravilna.

7. Če je pritožnik naknadno ugotovil, da je A. A. glede na izpis iz javnih evidenc, sin pokojnega D. D., enostavno ne bo vložil tožbe na ugotovitev, da A. A. ni dedič po pokojnem D. D., sodišče pa bo nadaljevalo postopek ne glede na izpodbojno napotitev.

8. Zmotno pritožba meni, da se je dedič A. A. odpovedal dediščini (prvi odstavek 133. člena ZD), zaradi česar ni več dedič. A. A. se je odpovedal dediščini v korist sodedinje B. B., kar pa se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o sprejemu dediščine in odstopu svojega dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD), s tem pa odstopnik še vedno ohranja položaj dediča. 9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju ZD.