Jedro

Verjeten izkaz nevarnosti, da bo tožnik odtujil, skrival ali kako drugače razpolagal s premoženjem na način, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, mora biti takšen, da za tožnika predstavlja subjektivno nevarnost, ne pa zgolj objektivne nevarnosti. To pomeni, da mora biti verjetno izkazano sedanje aktivno delovanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve.

Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. V vsakem primeru gre lahko le za tako škodo, ki tožene stranke ne bo omejevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Odločilo je tudi, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da zmotno šteje, da mora biti poleg predpostavke verjetne izkazanosti terjatve, podana tudi predpostavka nevarnosti nemožnosti uveljavitve terjatve in da ni dovolj, da je podana zgolj predpostavka neznatne škode. Ti dve predpostavki zakon določa alternativno in je dovolj, da tožnik izkaže obstoj zgolj ene od njiju. Tožnik sicer meni, da je izkazal obstoj obeh predpostavk. Sodišče se ni opredelilo do navedb pritožnika glede neznatne škode, vendar je zgolj pavšalno zaključilo, da vsak poseg v lastninsko pravico predstavlja škodo, ki ni neznatna. Sklicuje se na sodno prakso in za primerjavo ponuja primera Višjega sodišča v Ljubljani z opravilno številko II Cp 1369/2011 in I Cp 1638/2009. Sodišče bi moralo tehtati tožnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva pred toženčevo lastninsko pravico. Toženec je sam izpovedal, da je že šestindvajset let zaposlen na Davčni upravi RS, da mu nepremičnina pomeni življenjsko delo in da celo še nikoli ni vzel hipoteke na nepremičnino. Iz njegov navedb izhaja, da ima njegova žena prihodke, da ni razloga, da bi moral nepremičnino obremeniti in da ni imel nikoli nobene zadeve na sodišču, da živi mirno družinsko življenje, da ima zadovoljivo premoženjsko situacijo in nobenih obveznosti ter da je skrben in gospodaren. Iz tožnikovih navedb, ki jim toženec ni substancirano ugovarjal, pa izhaja, da bi drugi toženec svoj solastninski delež nepremičnine še vedno lahko uporabljal, lahko bi povečal njegovo vrednost, lahko bi ga oddajal. Vse to utemeljuje zaključek, da v naslovni zadevi pretehta tožnikova pravica do učinkovitega sodnega varstva pred toženčevo lastninsko pravico. Navaja tudi, da je podana nevarnost nemožnosti uveljavitve terjatve. Že sodišče je ugotovilo, da drugi toženec skuša zmanjšati svojo vlogo v naslovni zadevi. Sodišče je ugotovilo, da je njegovo zanikanje prozorno in da je pri svojem zatrjevanju o nepoznavanju in nesodelovanju v zadevi, neverodostojen. Tožnik zato meni, da je podana tudi predpostavka nevarnosti, saj je verjetno, da bi drugi toženec zaradi tožbe skušal dejansko in navidezno odtujiti ali obremeniti svoj solastniški delež na nepremičnini. Drugi toženec je namreč s pravno prednico prve toženke naredil celoten konstrukt s ponarejanjem listin in prepričevanjem tožeče stranke za sklenitev zanjo škodljivega posla. Namen celotne goljufije s strani drugega toženca in pravne prednice prve toženke je bil iztržiti čim več iz slabe naložbe. Drugemu tožencu je možno pripisati, da bo storil vse, da bi ohranil svoje premoženje, če se je že tako trudil ohraniti premoženje svoje hčerke, prve toženke.

3. Drugi toženec v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe zanika in navaja, da se sicer ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, saj nima prav ničesar s tožečo stranko, z njo se nikoli ni nič pogovarjal in še manj dogovarjal. Zatrjuje, da tožeča stranka ni izkazala predpostavk za izdajo začasne odredbe. Sami začasni odredbi nasprotuje, saj predstavlja hud poseg v njegovo lastninsko pravico in v njegove osebnostne pravice. Nesprejemljivo je, da bi oseba, kot je on, ki se nikoli v življenju prej ni izpostavljal, nato zaradi neke „fantomske“ tožbe bil onemogočen in zaznamovan. Pri zemljiški knjigi gre za javno knjigo in bi bila prepoved tudi javno oznanjena. To bi pustilo negativen pečat, ki bi ga očrnil in označil za sporno osebnost. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi izdaje predlagana začasne odredbe, je pravilna. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - Ur. l. RS, št. 51/1998 in naslednji, v nadaljevanju ZIZ). Upnik mora kot verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ali pa izkazati za verjetno, da bi tožnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (drugi in tretji odstavek 270. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe mora torej upnik poleg verjetnega obstoja terjatve kumulativno izkazati še subjektivno nevarnost za izvedbo izvršbe, ali pa, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Pritožba ima sicer prav ko trdi, da mora upnik izkazati obstoj ene od obeh navedenih predpostavk – subjektivno nevarnost za izvedbo izvršbe ali pa neobstoj z začasno odredbo povzročene škode. Nima pa prav pritožba v delu ko zatrjuje, da je upnik izkazal obstoj obeh predpostavk. Ravno obratno. Po oceni pritožbenega sodišča ni izkazal nobene.

6. Upnik mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njegove terjatve ali pa navesti dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti. Predlog tožeče stranke pa je ostal brez konkretiziranih navedb bodisi o subjektivni nevarnosti, bodisi o neznatni škodi, zato je sodišče prve stopnje predlog utemeljeno zavrnilo. Verjeten izkaz nevarnosti, da bo tožnik odtujil, skrival ali kako drugače razpolagal s premoženjem na način, da bo uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, mora biti takšen, da za tožnika predstavlja subjektivno nevarnost, ne pa zgolj objektivne nevarnosti. To pomeni, da mora biti verjetno izkazano sedanje aktivno delovanje dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve. Takšnih trditev tožeča stranka sploh ne ponuja, ampak se spušča v neko preteklo zatrjevano ravnanje drugega toženca in hipotetične predpostavke o tem, kako bi se tako dejanje in ravnanje lahko v prihodnosti odrazilo tudi v ravnanju drugega toženca na tak način, da bi preprečil tožeči stranki priti do poplačila, tožencu pa pripisati, da bo storil vse, da bo ohranil svoje premoženje.

7. Neznatna škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. V vsakem primeru gre lahko le za tako škodo, ki tožene stranke ne bo omejevala. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin druge tožene stranke. Pravica razpolaganja z nepremičnino je bistveni del upravičenj lastnika, torej zanj pomeni tak poseg prikrajšanje. Tožnik bi moral torej navesti in dokazati, zakaj v konkretni zadevi lahko taka omejitev za drugega toženca predstavlja le neznatno škodo. Tega trditvenega in dokaznega bremena pa tožnik ni zmogel. Trditvam tožeče stranke, da bi drugi toženec svoj solastniški delež nepremičnine še vedno lahko uporabljal, ga povečeval in vanj vlagal, torej ne bo utrpel škode, nasprotujejo trditve drugega toženca, da svojega solastniškega deleža nepremičnin ne želi in noče imeti obremenjenega, da predstavljajo hud poseg v njegovo lastninsko pravico in ga onemogočajo za naprej, ko se mu lahko zgodi kaj nepredvidljivega, npr. družinska tragedija, bolezenski dogodek in podobno in bi moral pridobiti denarna sredstva ter zastaviti nepremičnino, pa to ne bi bilo možno. Vse to pa bi pustilo tudi negativen pečat in bi ga očrnilo in označilo za sporno osebnost in bi vplivalo na njegov ugled in dobro ime, saj je zemljiška knjiga javna. Celoten postopek pa izkrivljen in brez najmanjše osnove glede zahtevka, ki se nanaša nanj.

8. Sklicevanje tožeče stranke na neko preteklo nezakonito oziroma nemoralno ravnanje tožene stranke, zaradi česar je tožba potrebna, razen na ravni abstraktne verjetnosti, ne nudi podlage za zaključek o ravnanju drugega toženca v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve. Tudi sklicevanje tožeče stranke na škodo, ostaja na ravni splošnega zatrjevanja. Konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da bi drugi toženec s prepovedjo odsvojitve in obremenitve nepremičnin utrpel le neznatno škodo, niso izkazane. Nasprotno, drugi toženec je trdil in izkazal, da mu pomenijo nepremičnine življenjsko delo, katerih obremenitev bi pomenila hud poseg, celo v njegovo osebnost, torej posledično tudi škodo.

9. Ker tožnik ni izkazal subjektivnih pogojev za izdajo začasne odredbe, se v presojo objektivnega pogoja niti ni potrebno spuščati. Ne glede na to, pa pritožbeno sodišče še dodaja, ni moč sprejeti razlogov prvostopnega sodišča o verjetni izkazanosti terjatve do drugega toženca (5. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Trditvenega in dokaznega bremena tožeče stranke glede pasivne legitimacije drugega toženca sodišče ne more nadomestiti z dokazno oceno o tem, kako je drugi toženec izpovedoval ob zaslišanju. Na podlagi ugotovitev, ki jih je naredilo prvostopno sodišče, pa ni mogoč zaključek o verjetni izkazanosti zahtevka zoper drugega toženca. Vse navedeno pa omogoča zaključek, da niso podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga pravilna.

10. Ker pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi sodišče druge stopnje niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 73/2007- UPB-3 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP izpodbijani sklep potrdilo in pritožbo zavrnilo.