Jedro

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo.

Postopek o sporni odločbi tožene stranke, ki sta ji nasprotovala tudi pritožnika, je pred sodiščem prve stopnje tako za tožečo stranko kot za pritožnika ugodno končan, glede na pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje pa tudi sama, s tožbo izpodbijana, odločba tožene stranke, ne obstaja več. Pritožnika si svojega pravnega položaja tudi z ugoditvijo njunemu predlogu ne bi mogla izboljšati, morebitno svojo korist pa bosta lahko uveljavljala tudi v ponovljenem upravnem postopku, zato nimata več pravnega interesa, da se odloča o njunem predlogu za stransko intervencijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Pritožnika sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo predlog A. A. in B. B. (v nadaljevanju pritožnika) za dovolitev stranske intervencije v postopku ugotovitve primanjkljaja omrežnine iz dejavnosti distribucijskega operaterja na strani tožeče stranke. Ta je s tožbo izpodbijala odločbo tožene stranke, št. 213-29/2015-06/442 z dne 9. 11. 2015, s katero je Agencija za energijo ugotovila, da znaša v poslovnem letu 2014 primanjkljaj omrežnine iz dejavnosti distribucijskega operaterja, ki jo izvaja tožeča stranka, 7,115.865,00 EUR. Predlagatelja sta v obravnavani zadevi svoje upravičenje za vstop v postopek upravnega spora na strani tožeče stranke utemeljevala s posegom v pravico razpolaganja s stvarjo, ki naj bi bila v njuni lasti, in da predstavlja izpodbijana odločba oviro za sklenitev pogodbe za najem TP ... s tožečo stranko, ki omenjeno postajo uporablja za opravljanje dejavnosti distribucijskega operaterja.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je navedeni predlog zavrnilo, ker ureditev spornega razmerja ne posega v pravice ali na zakon oprte neposredne koristi predlagateljev (pritožnikov).

3. Pritožnika s pritožbo izpodbijata navedeni sklep sodišča prve stopnje v celoti in uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter se stranska intervencija dovoli. Zgolj podredno pa predlagata, da se izpodbijani sklep v celoti razveljavi in prvostopnemu sodišču naloži, da ponovno odloči o stranski intervenciji. Menita, da je absurdno stališče prvostopnega sodišča, da pritožnika nimata pravnega interesa za sodelovanje v predmetni zadevi. Gre za kršitev 19. člena ZUS- 1, za kršitev 14., 22., 23. in 33. člena Ustave RS ter za kršitev 6. in 13. člena EKČP ter 1. člena Protokola 1 k EKČP. 4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti več čas trajanja upravnega spora.1

7. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje o tožbi tožeče stranke že razsodilo s sodbo II U 467/2015 z dne 12. 10. 2016, ki je s tem dnem postala tudi pravnomočna, zoper njo pa tudi ni bila vložena revizija kot izredno pravno sredstvo. Z navedeno pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje tožbi tožeče stranke, na strani katere pritožnika sicer predlagata stransko intervencijo oziroma udeležbo v postopku, ugodilo in odpravilo s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke, to je Agencije za energijo, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek.

8. To pomeni, da je postopek o sporni odločbi tožene stranke, ki sta ji nasprotovala tudi pritožnika, pred sodiščem prve stopnje tako za tožečo stranko kot pritožnika ugodno končan, glede na pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje pa tudi sama, s tožbo izpodbijana, odločba tožene stranke, ne obstaja več.

9. Glede na pojasnjeno si pritožnika svojega pravnega položaja tudi z ugoditvijo njunemu predlogu ne bi mogla izboljšati, morebitno svojo korist pa bosta lahko uveljavljala tudi v ponovljenem upravnem postopku, zato nimata več pravnega interesa, da se odloča o njunem predlogu za stransko intervencijo.

10. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 352. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

11. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tako tudi sklep VS RS I Up 41/2017 z dne 19. 4. 2017, X Ips 205/2015 z dne 22. 6. 2016 in sodba VS RS X Ips 79/2012 z dne 25. 4. 2013.