Jedro

Ker sodišče prve stopnje v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bilo seznanjeno z okoliščino, da je toženka pritožniku izdala dovolilnico za prebivanje izven azilnega doma, svojo napako v zvezi z evidentiranjem pritožnikove prisotnosti pa je toženka izrecno priznala, je utemeljen pritožbeni očitek, ki se nanaša na razloge sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)obstojem pritožnikovega pravnega interesa, zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 793/2019-8 z dne 17. 5. 2019 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo toženke št. 2142-770/2019/6 (1312-03) z dne 24. 4. 2019, s katero je ta zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je toženka 9. 5. 2019 sodišče obvestila, da je tožnik 5. 5. 2019 samovoljno zapustil azilni dom. Ker se tožnik ne nahaja v azilnem domu in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča1 ocenilo, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo.

3. Zoper navedeni sklep vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje navedbi toženke, da naj bi 5. 5. 2019 samovoljno zapustil azilni dom. Pojasnjuje, da mu je bila s strani toženke izdana dovolilnica za bivanje izven azilnega doma in je živel pri V. T., D. Ker toženka te okoliščine ni evidentirala v sistemu, pritožnika ni bilo mogoče najti, njegov pooblaščenec pa je bil s tem seznanjen šele 4. 6. 2019. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4. Toženka v odgovoru (ki je hkrati odgovor na tožbo in odgovor na pritožbo) med drugim navaja, da bi pritožnikov pooblaščenec po vložitvi tožbe moral vedeti, kje se pritožnik nahaja, saj se predvideva, da v postopku sodeluje s pritožnikom. Priznava pa, da je storila napako pri evidentiranju pritožnikove prisotnosti.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Iz ZMZ-1 oziroma njegovih posameznih določb izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave.

7. Vlada Republike Slovenije ustanovi na podlagi 80. člena ZMZ-1 za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1). Na podlagi petega odstavka 82. člena ZMZ-1 lahko v utemeljenih primerih prosilci prenočijo tudi zunaj azilnega doma ali njegove izpostave; dovolilnico za prenočitev zunaj azilnega doma ali njegove izpostave lahko izda urad za največ sedem dni.

8. Iz predložene elektronske pošte z dne 4. 6. 2019,2 ki je bila posredovana s strani toženke pritožnikovemu pooblaščencu, izhaja, da je imel pritožnik izdano dovolilnico od 5. 5. 2019 do 12. 5. 2019 za prebivanje pri V. T., D. 9. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bilo seznanjeno z okoliščino, da je toženka pritožniku izdala dovolilnico za prebivanje izven azilnega doma v času od 5. 5. 2019 do 12. 5. 2019, svojo napako v zvezi z evidentiranjem pritožnika pa je toženka izrecno priznala. Ob tem je mogoče pritrditi toženki, da bi pritožnikov pooblaščenec načeloma moral vedeti, kje se pritožnik nahaja, vendar navedeno v zadevi ni pravno upoštevno in tudi sicer je odnos med stranko ter njenim pooblaščencem razmerje, v katerega sodišče (načeloma) ne posega in ga ne presoja. V obravnavani zadevi je torej treba upoštevati omenjeno elektronsko pošto in glede na vsebino le-te presoditi, ali je pritožnik samovoljno zapustil azilni dom in s tem kršil svoje obveznosti po ZMZ-1.3

10. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen pritožbeni očitek, ki se nanaša na razloge sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem pritožnikovega pravnega interesa. Zato je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje.

11. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje elektronsko pošto toženke z dne 4. 6. 2019 ponovno presoditi, ali je za obravnavanje tožbe podan pritožnikov pravni interes.4 1 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017. 2 Ta elektronska pošta se v sodnem spisu nahaja v prilogah (A3 – A5). 3 Presoja sodišča prve stopnje temelji na stališču Vrhovnega sodišča (sklep I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017), da je pritožnik z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. 4 Sodišče namreč zavrže tožbo, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist (šesta točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).