Jedro

Ker je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke odškodninske narave, bi morala tožeča stranka, če bi hotela s svojim odškodninskim tožbenim zahtevkom uspeti, dokazati obstoj vseh pogojev odškodninskega delikta, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Eden od teh pogojev pa je tudi ta, da mora škoda izvirati iz nedopustnega ravnanja tistega, ki naj bi bil zavezanec za povrnitev škode. Tega pogoja pa tožeča stranka ni dokazala, saj se ravnanje toženih strank v že zaključenem pravdnem in izvršilnem postopku ni izkazalo kot ravnanje, ki bi pomenilo zlorabo procesnih pravic in tedaj ni bilo nedopustno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od toženih strank plačilo zneskov 59.271,69 in 31.088,95 DEM z obrestmi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Kot je bilo ugotovljeno v pravdni zadevi opr. št. P 367/85, sta tožnika pravnemu predniku tožencev posodila nemške marke. S sodbo opr. št. P 367/85 je bilo zato tožencema naloženo, da posojilo vrneta. Kljub pravnomočni sodbi pa sta svojo obveznost izpolnila šele 22.1.1993. Tekom pravdnega postopka, ki je bil v teku pod opr. št. P 367/85 in kasnejšega izvršilnega postopka, ki je bil v teku pod opr. št. I 288/91, sta toženca špekulirala s pričakovanim padcem vrednosti domače valute v razmerju do nemške marke. V pravdnem postopku sta zato neutemeljeno zatrjevala, da je bil pravni prednik tožene stranke pri najetju posojila neprišteven in v tej smeri predlagala izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrom. Neutemeljeno sta ugovarjala tudi obrestnemu zahtevku. Kljub temu, da jima je sodišče v sodbi opr. št. P 367/85 dalo rok za izpolnitev, ki je znašal 15 dni, obveznosti prostovoljno nista izpolnila. Tožnika sta zato morala predlagati prisilno izterjavo. Res je, da sta toženca v prejšnjem pravdnem in izvršilnem postopku le uporabljala pravice, ki sta jih imela na podlagi ZPP in ZIP, vendar pa je zaradi takega njunega ravnanja tožeči stranki nastala škoda. Za povrnitev te škode pa ni potrebno, da bi bila podana na strani tožene stranke kakršnakoli krivda. Za ugoditev tožbenemu zahtevku zadošča že dejstvo, da sta tožnika na koncu prejela manj, kot pa sta posodila. Zato bi morali sodišči druge in prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi. Reviziji naj se zato tako ugodi, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je svoj zahtevek tako v tožbi, kot tudi tekom celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje, opredeljevala kot odškodninski zahtevek. Zatrjevala in dokazovala je, da sta ji toženi stranki z zlorabo pravic v pravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št. P 367/85 in kasnejšem izvršilnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št. I 288/91, povzročili škodo, katere povrnitev v tej pravdni zadevi zahtevata. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da sta toženi stranki v prejšnjem pravdnem in že zaključenem izvršilnem postopku ravnali v skladu z določbami ZPP in zakona o izvršilnem postopku - ZIP in da pravic, ki sta jih imeli po določbah ZPP in ZIP nista zlorabili. Na te ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ker je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke odškodninske narave, bi morala tožeča stranka, če bi hotela s svojim odškodninskim tožbenim zahtevkom uspeti, dokazati obstoj vseh pogojev odškodninskega delikta, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. Eden od teh pogojev pa je tudi ta, da mora škoda izvirati iz nedopustnega ravnanja tistega, ki naj bi bil zavezanec za povrnitev škode. Tega pogoja pa tožeča stranka ni dokazala, saj se ravnanje toženih strank v že zaključenem pravdnem in izvršilnem postopku ni izkazalo kot ravnanje, ki bi pomenilo zlorabo procesnih pravic in tedaj ni bilo nedopustno. Odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnili, je zato materialnopravno pravilna.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve nista zagrešili bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).