Jedro

Ne drži, da je bil tožniku pripor odrejen le zaradi ponovitvene nevarnosti, temveč tudi zaradi begosumnosti, kar pa je bila ena izmed ostalih okoliščin za sprejetje opisane varnostne ocene za tožnika in izdajo odredbe o spremstvu. To pa tudi pomeni, da toženka pri izdaji odredbe o spremstvu, ki je bila potem tudi realizirana pri vsaki privedbi oziroma prevozu od zavoda do sodišča, ni ravnala arbitrarno, temveč v skladu z določbami navedenega Pravilnika in torej sorazmerno ter ob upoštevanju pravno relevantnih okoliščin glede na citirani predpis. Tožnik v tožbi tudi ne opisuje subjektivnih občutkov zaradi opisanega ravnanja pravosodnih policistov med prevozi oziroma privedbami, temveč o občutkih, ki jih je doživljal sicer zaradi opisane privedbe, ob samem prihodu v sodno dvorano oziroma v sodni dvorani med trajanjem narokov za glavno obravnavo.

V zvezi s prevozi na sodišče in uporabljenimi prisilnimi sredstvi tožnik izpostavlja še sodbo ESČP v zadevi Ramishvili in Kokhreidze proti Gruziji, in ponovi svoje navedbe, s katerimi želi izpodbiti okoliščine, ki so bile razlog za uporabo prisilnih sredstev v obravnavanem primeru, tj. da tožnik ni bil pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, da je prostovoljno prišel v Slovenijo, da je bil zoper njega odrejen pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti, ki jih pa sodišče šteje za izpodbite glede na podatke spisa in zato tudi ne more upoštevati citirane odločitve ESČP kot relevantne za obravnavani primer.

Spoštovanje ustavnih pravic, ki gredo obtožencu v kazenskem postopku med glavno obravnavo, zagotavlja sodnik oziroma predsednik senata, ki vodi postopek glede na določbe ZKP. Tožnik bi tako lahko tekom obravnave uveljavljal zatrjevane posege v svoje ustavne pravice, prav tako bi jih lahko uveljavljal tudi v pritožbenem postopku zoper sodbo kazenskega sodišča.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na zatrjevane kršitve med prevozoma od zavoda do sodne dvorane dne 26. 4. 2013 in dne 24. 5. 2013, zavrne.

II. Tožba se v delu, ki se nanaša na zatrjevane kršitve med ostalimi prevozi od zavoda do sodne dvorane, razen prevozoma, navedenima v I. točki izreka te sodbe in sklepa, ter v delu, ki se nanaša na zatrjevane kršitve v razpravni dvorani oziroma med potekom glavne obravnave, zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi ugotovitve nezakonitega posega v njegove pravice po prvem odstavku 21. člena, 22. člena, 1. odstavku 23. člena in 27. člena Ustave Republike Slovenije in zahteval njihovo nadaljnjo prepoved. V tožbi je navedel, da je toženka v kazenskem postopku, ki se vodi proti tožniku pred Okrožnim sodiščem v Kranju, opr. št. I K 24252/2012, na grob in nedopusten način posegla v njegove človekove pravice: primarno varstvo človekove osebnosti in dostojanstva (prvi odstavek 21. člena Ustave); posredno v pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člen Ustave), pravico do domneve nedolžnosti (27. člen Ustave). Navedeno je storila s tem, da je tožnika neupravičeno in nepotrebno vklenjenega privedla pred sodišče na več obravnavnih narokov, pri čemer je bil tožnik za čas poteka glavne obravnave pred Okrožnim sodiščem v Kranju tudi vklenjen med samo glavno obravnavo. Ker kazenski postopek še teče, obstaja utemeljeno verjetna nadaljnja nevarnost za ponoven poseg v človekove pravice tožnika na enak način. Takšen poseg toženke in njegova ponovitvena nevarnost predstavlja realni upravni akt (dejanje), o zakonitosti katerega je pristojno odločati naslovno sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik je zaradi nastanka nenadomestljive škode od naslovnega sodišča zahteval tudi, da v skladu z 32. in 66. členom ZUS-1 izda začasno odredbo o prepovedi nadaljnjih kršitev s strani toženke. V zvezi z 21. členom Ustave je tožnik navedel, da je v odnosu na 34. člen Ustave SR lex specialis, saj se izrecno omejuje in specifično izpostavlja posameznikovo varstvo dostojanstva v kazenskih postopkih, pri aretaciji, v priporu in prestajanju kazni v zaporu. V kazenskem postopku je s to pravico neločljivo povezana domneva nedolžnosti, ki je preko 27. člena Ustave vpeljala načelo, pri katerem se mora dejstvo, da nekdo ni kriv, dokler ni v skladu z zakonom dokazana krivda, smatrati za nedolžnega skozi vse faze kazenskega postopka, tj. od aretacije do pravnomočne obsodbe. V ožjem smislu pomeni domneva nedolžnosti, da mora država v kazenskem postopku nositi celotno dokazno breme. Kljub takšni razlagi, ki večinoma izhaja iz jezikovne interpretacije 22. člena Ustave, je mogoče (po teleološki razlagi) v pravico do domneve nedolžnosti šteti tudi posameznikovo pravico, ki zajema prepoved kakršnihkoli posegov, ki bi lahko izkrivile presojo sodišča pri odločanju o njegovi krivdi. Med slednje lahko prištevamo npr. obvezno nošenje določenega tipa oblačil, pretirano število pravosodnih policistov, ki so namenjeni zagotavljanju varnosti, nepotrebno vklepanje obdolženca ipd. To stališče podpira tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Sodišča pri opravljanju svoje funkcije ne smejo pričeti s pred-zasnovano idejo, ki v kakršnikoli meri vpliva na prepričanje, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje; breme dokazovanja je na tožilstvu, in vsakršen dvom gre v korist obdolženca (Vastberga Taxi Aktiebolag in Vulic proti Švedski, odst. 108-109; Janosevic proti Švedski, odst. 96-97).

2. Po mnenju tožnika so primer takšne pred-zasnovane ideje, ki vpliva na prepričanje sodišča o krivdi obdolženca, lahko prekomerni in nepotrebni varnostni posegi in s tem posegi v dostojanstvo oseb v kazenskih postopkih, ki so brez posebej oz. sploh utemeljene podlage (pripor to ni) na sodišča pripeljani vklenjeni v celoti (noge, roke, povezava navedenih vezi skupaj). V primerih, da je obdolženi priveden pred sodnika tak, lahko bi celo rekli „sovražen“ in „oster“ način, bi to v povprečno razumnem posamezniku lahko privedlo do prepričanja, da gre za izjemno nevarnega obdolženca. Takšno ravnanje ne samo da spodkoplje samo bistvo domnevne nedolžnosti, poleg tega obdolženca tudi poniža in posega v njegovo pravico do osebnega dostojanstva, tako v njegovem subjektivnem prepričanju, kot tudi objektivno, v očeh javnosti. Poleg tega takšno ravnanje vpliva tudi na obdolženčevo sposobnost in zmožnost učinkovite obrambe in miselnega napora, ki ga mora vlagati v samo spremljanje postopka, prav s tem namenom (Ramishvili in Kkhreidze proti Gruziji). Priporni razlogi (ali celo razlog begosumnosti) sami po sebi zagotovo niso dovolj, da se pred javno sojenje pripelje obdolžence na način, kjer se lahko javnost in vsi udeleženci postopka na lastne oči prepričajo o „njihovi krivdi“. Podobno kot navedeno je ESČP že odločilo, da je nedovoljeno tudi prisilno nošenje določenega tipa oblačil, ki so predvidena za obdolženega, saj lahko to v očeh javnosti spodbudi prepričanje o njegovi krivdi in s tem posega v njegovo pravico do domnevne nedolžnosti (Samoila in Cionca proti Romuniji, odst. 91-101; Jiga proti Romuniji, odst. 98-103). Ob tem pa velja omeniti, da nepotrebno vklepanje obdolženca lahko pomeni celo kršitev človekove pravice do prepovedi mučenja (18. člen Ustave, 3. člen EKČP). Obstajati mora sorazmerje med varnostnim ukrepom in ciljem, ki ga zasleduje postopek pred očmi javnosti. Vklepanje obdolženca brez te sorazmernosti predstavlja primer ponižujočega ravnanja, ki pa je absolutno prepovedano (Gorodnitchev proti Rusiji, odst. 84-97). Ne-oziraje na profesionalnost sodnikov je mentalni proces tehtanja vsekakor obremenjen tudi z navedenim. Ravno proces odločanja pa je vsekakor tudi pri profesionalnih sodnikih obremenjen z nezavednim. V nasprotnem primeru bi lahko sodili tudi stroji. Ker slednje ne drži, je jasno, da zgoraj opisana ravnanja z obdolženci vplivajo na sojenje. V pričujočem primeru tožnika je prišlo prav do vseh navedenih kršitev, ki jih je ugotovilo tudi ESČP v svojih sodbah. Obdolženega so namreč v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju opr. št. I K 24252/2012, pravosodni policisti na naroke privedli polno vklenjenega (tudi nekatere ostale soobdolžene) v številnem spremstvu, oboroženim s polavtomatskimi puškami. Tožnik je imel vklenjene tako roke in noge, oboje pa povezane skupaj z dodatno verigo. Verige na nogah je imel vklenjene na način, da je lahko naredil korak zgolj cca. 30-40 cm, torej je lahko od zatožne klopi do prostora za zaslišanje zgolj stopical. Med obravnavo so mu pravosodni policisti sicer sneli lisice na rokah, vse ostalo pa pustili zaklenjeno tudi med glavno obravnavo. Takšno ravnanje je popolnoma neupravičeno in nesorazmerno z zakonskimi in podzakonskimi določbami, ki urejajo ukrepe pravosodne policije. Tožnik se je skliceval na Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS, prvi in peti odstavek 239. člena). Izpostavljene zakonske določbe so lex generalis, katero izvrševanje je konkretneje določeno s Pravilnikom o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (natančno: 4., 5. in 6. člen). Iz celotnega navedenega Pravilnika je jasno, da je treba pri njegovem izvajanju spoštovati posameznikove človekove pravice. Med drugim to izhaja iz 34. do 45. in 39. člena Pravilnika. Očitno je, da je pri tožniku poseženo po najhujšem sredstvu, četudi je tožnik tuj državljan, ki se je za potrebe kazenskega postopka odzval sam, prišel v Slovenijo in skušal pojasniti svojo vlogo. Ni bil še nikoli kaznovan, da ni razpoznan kot nevaren sebi ali drugim, pa ni bilo mogoče sklepati iz katerihkoli ravnanj tožnika. Edina „nevarnost“ je nevarnost „utemeljena“ na teži kaznivega dejanja, saj zoper tožnika teče postopek zaradi kaznivega dejanja po 307. členu KZ-1 (Nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem). Kot se lahko naslovno sodišče prepriča z vpogledom v navedeni kazenski spis, je tožnik v tem postopku sam in prostovoljno prišel v Slovenijo ravno z namenom, da se razčistijo vsa dejanska vprašanja glede obtožb, ki ga bremenijo. Pri tem mu je bila odvzeta prostost in zoper njega odrejen pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti. Tožnik meni, da so tako pripor, kot vse ostale obtožbe, ki ga bremenijo, neutemeljene in neupravičene. Na podlagi zgoraj navedenih okoliščin in ker pripor ni podan iz razloga begosumnosti, da bi se vsaj teoretično dalo sklepati na podlago za vklepanje, ter ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega o pooblastilih pravosodne policije, načelih in smernicah pri njihovi uporabi itd., je popolnoma neutemeljena in protipravna odločitev pravosodne policije, da se tožnika na obravnavne naroke vodi vklenjenega z lisicami na način, kot je opisano zgoraj, ter tako v številnem spremstvu oboroženih policistov, da je vsem udeležencem javne obravnave jasno, s „kakšnim“ človekom imajo opravka. Pravosodna policija ni v ničemer niti približno spoštovala načela sorazmernosti, saj glede tožnika nikakor ni podan razlog begosumnosti (pa četudi bi bil podan, obseg vklepanja vseeno ne bi bil utemeljen), kajti navsezadnje je pripor odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti bremenilnega kaznivega dejanja. Tožnika bremeni sodelovanje pri organiziranju nedovoljenega prevoza orožja, kar pomeni, da vklepanje in spremstvo v tako pretirani meri v ničemer ne zagotavlja varnosti sodišča in obravnave v odnosu na bremenilno kaznivo dejanje. Tožnik namreč pojmovno, glede na naravo obtožb, ne more ogrožati varnosti sodišča, niti udeleženih na obravnavah, saj jih ne more ogroziti s tem, da bo na sodišču prevažal orožje.

3. Tožnik je še navedel, da je pravosodna policija s svojim realnim upravnim aktom (dejanjem) vklepanja in številnega spremstva posegla v pravico tožnika do domneve nedolžnosti in osebnega dostojanstva. Slednji se je namreč počutil ponižanega in nemočnega, skrbelo ga je, kaj si mislijo o njem prisotni v dvorani, ni mogel razmišljati o samem teku kazenskega postopka in tako učinkovito razmišljati o svojem zagovoru. Poleg tega je bil s tem ustvarjen nepopravljiv vtis na sodni senat, saj se je tožnika nenehno izpostavljalo kot hudega kriminalca, ki je družbi zelo nevaren, in s tem neposredno impliciralo njegovo krivdo. Zaradi velike medijske izpostavljenosti primera in navzočnosti velikega števila ljudi je takšno ravnanje pravosodne policije predstavljalo tudi ponižujoče in nehumano ravnanje.

4. ESČP je izpeljalo identične ugotovitve v že omenjenem primeru Ramishvili in Kokhreidze v. Gruzija (odstavek 101). Zapisalo je, da pomanjkanje pravnomočne obsodbe in zgledno vedenje obdolžencev predstavlja okoliščino, ki ne upravičuje uporabo prisilnih sredstev v takšni meri in prisotnost specialnih enot policije v sodni dvorani. Tožnik meni, da že navedene subjektivne okoliščine (o prihodu, pripornem razlogu, itd) ne upravičujejo tako hudega posega v njegove človekove pravice. Vzporednice je moč narediti tudi z omenjenima primeroma Samoila in Cionca v. Romunija in Jiga v. Romunija. ESČP je v tem primeru ugotovilo, da je prisilno nošenje določenega tipa obleke poseg v pravico do domnevne nedolžnosti, za vklepanje in številno prisotnost policije v predmetnem primeru pa lahko trdimo, da je pojmovno enako kot prisilno nošenje določenega tipa obleke, še več, gotovo predstavlja še globlji in nedopusten poseg v človekove pravice tožnika. Okrožno sodišče v Kranju je bilo na vse zgoraj navedeno opozorjeno na glavnih obravnavah dne 15. 3. 2013, dne 22. 3. 2013 in vseh nadaljnjih obravnavah, ki so tekle pod opr. št. I K 24252/2012. Priložene pa so tudi slike, ki kažejo privedbo tožnika na obravnavo in vklenjenost tožnika na zatožni klopi. Kot dokaz je tožnik predlagal vpogled v kazenski spis Okrožnega sodišča v Kranju, v zapisnik o glavni obravnavi pred Okrožnim sodiščem v Kranju v zadevo opr. št. I K 24252/2012 – zapisnika z dne 15. 3. 2013 in 22. 3. 2013. Opisano ravnanje in kršitve človekovih pravic tožnika nesporno pomenijo tudi kršenje njegove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Tožnik je že bil izpostavljen na obravnavnih narokih na sodišču na ponižujoč način, ki krši njegovo domnevo nedolžnosti, tako da pri sodnem senatu ustvarja sliko, ki ga kaže v obremenjujoči luči in s tem pri sodišču vzpostavlja pred-zasnovano mnenje o njegovi krivdi. Zaradi teka kazenskega postopka zoper tožnika in dosedanjega ravnanja pravosodne policije je tožnik tudi menil, da obstaja utemeljena verjetnost oziroma gotovost, da bo tudi v prihodnosti prišlo do posega v njegove človekove pravice na identičen način kot do sedaj. Tožnik je iz tega razloga naslovno sodišče hkrati s tožbo zaprosil tudi za izdajo začasne odredbe.

5. Tožnik je glede na povedano s tožbo zahteval, da sodišče odloči: „Ugotovi se, da je RS, Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, s svojim oblastnim ravnanjem v zvezi z vsemi prevozi ter privedbami A.A., …, Pariz, Francija, pred Okrožno sodišče v Kranju v zvezi s postopkom, ki teče pod opr. št. I K 24252/2012 na nedopusten in protipraven način posegla v človekove pravice A.A. do varstva človekove osebnosti in dostojanstva, enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva in domnevo nedolžnosti po prvem odstavku 21. člena, 22. členu, prvem odstavku 23. člena in 27. členu Ustave tako, da je zaradi njegove privedbe na obravnavne naroke v kazenskem postopku opr. št. I K 24252/2012, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju, uporabila prekomerno uporabo prisilnih sredstev v obliki vklepanja rok in nog ter preštevilnega spremstva oboroženih pravosodnih policistov.“ Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka.

6. V odgovoru na tožbo je toženka navedla, da so pravosodni policisti glede vklepanja zaprtih oseb v času glavne obravnave na sodišču dolžni postopati v skladu z odredbo za spremljanje, ki je izdana na podlagi 37. člena Pravilnika. Ta se izda na podlagi varnostne ocene pripornika. Iz osebne varnostne ocene pripornika izhaja, da je ob spremstvih izven zavoda potrebno priporniku vklepati noge in roke, da spremstvo izvajata dva pravosodna policista oziroma šest pravosodnih policistov, v kolikor se spremlja pripornika skupaj s sostorilci ter da je potrebna varnostna oprema zaščitni jopič. Nadalje iz varnostne ocene izhaja, da je pripornik ocenjen kot zelo begosumen, da mu grozi visoka zaporna kazen, da je nepredvidljiv, da je član hudodelske združbe in tujec. Priporniku je bil s sklepom senata Okrožnega sodišča v Kranju, I Ks 9491/2013 z dne 19. 4. 2013, pripor podaljšan iz razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Pred tem je bil priporniku prav tako podaljšan pripor iz razloga begosumnosti ter ponovitvene nevarnosti s sklepom senata Okrožnega sodišča v Kranju, I Ks 24252/2012 z dne 22. 2. 2013, katerega obrazložitev je toženka nato v nadaljevanju tudi podrobno povzela. Navedbe tožnika o prostovoljnem prihodu v Slovenijo glede na zgoraj navedeni sklep o priporu očitno ne držijo. Iz navedenega sklepa namreč tudi izhaja, da je obtoženega policija izsledila pred izvozom na avtocesto in je bil torej priveden s strani policije. Prav tako ne drži navedba tožnika, da pripor ni bil odrejen iz razloga begosumnosti. Toženka je še dodala, da je iz uradnega zaznamka pravosodnega policista z dne 26. 4. 2012 razvidno, da je ta pri nadzoru zavodskega dvorišča opazil tožnika, kako z žlico nekaj počne po okenski mreži. Skupaj z drugim pravosodnim policistom sta vstopila v bivalni prostor in ugotovila, da je pripornik ponovno poškodoval mrežo. Na podlagi vsega navedenega so sprejeti varnostni ukrepi z namenom, da se prepreči pobeg pripornika, zakoniti, utemeljeni ter sorazmerni. Predlagala je zavrnitev tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe.

7. Prvič je sodišče o tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe v tej zadevi odločilo s sklepom, I U 849/2013 z dne 31. 5. 2013. Na pritožbo tožnika je Vrhovno sodišče sklep prvostopnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

8. Sodišče je nato zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo s sklepom, I U 1111/2013 z dne 11. 7. 2013, ki je postal pravnomočen 20. 7. 2013. 9. O tožbi pa je odločilo s sklepom, I U 1111/2013 z dne 21. 5. 2014, s katerim je tožbo zavrglo in še odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper citirani sklep je tožnik ponovno vložil pritožbo, Vrhovno sodišče pa je s sklepom, I Up 226/2014 z dne 24. 2. 2016, pritožbi ugodilo, sklep prvostopnega sodišča razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi uvodoma navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo zatrjevane kršitve posebej v delu, ki se nanaša na vklepanje v zavodu ter prevoz od zavoda do sodišča ter posebej v delu, ki se nanaša na zatrjevane kršitve v razpravni dvorani oziroma med potekom obravnave glede na različne pravne podlage in različne stvarne pristojnosti za uveljavljanje varstva pred zatrjevanimi kršitvami tožnikovih pravic. Za odločanje o zatrjevani kršitvi oziroma posegu v tožnikove ustavne pravice z dejanji vklepanja v zavodu in načinom prevoza od zavoda do sodišča oziroma do naroka za glavno obravnavo je (bilo) pristojno Upravno sodišče, ker ni bilo drugega učinkovitega sodnega varstva. V času zatrjevanega posega je bilo predvideno varstvo na podlagi 213. d člena ZKP in na podlagi 83. člena ZIKS-1. Je pa Upravno sodišče v tem delu po presoji Vrhovnega sodišča napačno uporabilo 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in napačno zavrglo tožbo. V obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za tako očitnost, torej ni bilo očitno – na prvi pogled jasno – da z dejanjem ni bilo poseženo v kakšno tožnikovo človekovo pravico ali temeljno svoboščino. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. V zvezi z zatrjevanimi posegi v tožnikove ustavne pravice z uporabo prisilnih ukrepov in številčnim spremstvom pravosodnih policistov na glavni obravnavi pa ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v samem kazenskem postopku. Vrhovno sodišče je tako zaključilo, da je bila v tem delu odločitev sodišča o zavrženju tožbe po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilna.

K I. točki izreka:

10. Tožba v delu, ki se nanaša na zatrjevane kršitve med prevozoma od zavoda do sodne dvorane dne 26. 4. 2013 in dne 24. 5. 2013, ni utemeljena.

11. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V primerih, ko tožnik uveljavlja poseg v ustavno pravico z dejanjem, redni upravni spor po ZUS-1 ni možen, je pa možen subsidiarni upravni spor za ugotovitev nezakonitosti dejanj, s katerimi se posega v zgoraj navedene ustavne pravice tožnika. Vrhovno sodišče je v svojem sklepu, I Up 226/2014 navedlo, da je (bilo) pristojno naslovno sodišče, saj ni bilo drugega učinkovitega varstva.

12. Vrhovno sodišče RS se je že v svojem sklepu, I Up 226/2013 z dne 4. 7. 2013 (s katerim je razveljavilo prvi izdan sklep naslovnega sodišča v tej zadevi, I U 849/2013 z dne 31. 5. 2013), postavilo na stališče, da tožnik poleg zatrjevanih kršitev ustavnih pravic na narokih v kazenskem postopku, vtožuje tudi posege v svoje ustavne pravice v zvezi s prevozi in privedbami na Okrožno sodišče v Kranj. Sodišče zato presoja konkretne ustavne pravice, katerih kršitev tožnik uveljavlja v tem delu zahtevka, upoštevajoč pri tem 30-dnevni rok za vložitev tožbe zoper posamična dejanja, kar glede na podatke spisa pomeni prevoz in privedba na naroka za glavno obravnavo dne 26. 4. 2013 in dne 2.4 5. 2013, kakšna sta njihova vsebina in obseg ter ali so bile v postopku upoštevane oziroma ali so bile kršene.

13. Kot izhaja iz tožbe, tožnik za ta del zahtevka uveljavlja, da je toženka s tem, ko je tožnika neupravičeno in nepotrebno vklenjenega privedla pred sodišče na več obravnavnih narokov, posegla v njegovo pravico iz prvega odstavka 21. člena Ustave (za katero navaja, da je lex specialis v odnosu do pravice osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave), pravico do prepovedi mučenja iz 18. člena Ustave, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Kot je navedlo že sodišče v sklepu, I U 1111/2013, člani sodnega senata niso prisotni med prevozom od zavoda do sodne dvorane, zato pravici do domneve nedolžnosti in enakega varstva pravic za ta del presoje tožnikove tožbe nista pomembni, prav tako pa glede na vsebino pravice iz 23. člena (vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča, neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče) za odločanje v tem delu zahtevka ni relevantna pravica do sodnega varstva.

14. 21. člen Ustave zagotavlja spoštovanje človekove zasebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravdnih postopkih in prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni (prvi odstavek). Ne glede na to, da sta bili sporni dejanji prevoza in privedbi izvedena izven sodne dvorane, se ta dejanja vežejo na potek kazenskega postopka, saj je šlo za prevoz in privedbo v okviru samega kazenskega postopka, zato jih sodišče presoja v okviru tega dela zahtevka.

15. Tožnik v tožbi obširno opisuje in interpretira (ter se pri tem sklicuje na prakso ESČP) uveljavljanje opredeljenih ustavnih pravic, ki jih v bistvenem veže na dejanje privedbe v sodno dvorano ter na to vezano pred-zasnovano idejo o obdolženčevi krivdi za očitano kaznivo dejanje. Omeni še, da lahko nepotrebno vklepanje obdolženca pomeni celo kršitev človekove pravice do prepovedi mučenja iz 18. člena Ustave, kar pa zaključi z zvezo med vklepanjem obdolženca in njegovo privedbo na sodišče pred očmi javnosti. Konkretno je v zvezi s privedbami tožnik tudi navedel, da so ga v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju, opr. št. I K 24252/2012 pravosodni policisti privedli na obravnavne naroke polno vklenjenega v številnem spremstvu in oboroženi s polavtomatskimi in poteznimi puškami, tožnik je imel vklenjene roke in noge, oboje pa povezane z dodatno verigo, verige pa nogah pa je imel vklenjene na način, da je lahko naredil korak zgolj 30-40 cm, torej je lahko le stopical. Tako ravnanje toženke (torej tudi med samo privedbo, kar po oceni sodišča vključuje prevoz(e) od zavoda do sodne dvorane) je po mnenju tožnika neupravičeno ter nesorazmerno z zakonskimi in podzakonskimi določbami, konkretno ZIKS-1 in Pravilnikom o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (v nadaljevanju Pravilnik) in kaže na to, da se je v konkretnem primeru poseglo po najhujšem sredstvu zlasti ob upoštevanju vrste ukrepov po Pravilniku. Tožnik je še navedel, da je tuj državljan, ki se je za potrebe kazenskega postopka odzval sam, prišel v Slovenijo in poskušal pojasniti svojo vlogi, ni bil še nikoli kaznovan, ni razpoznan kot nevaren sebi ali drugim, pripor pa mu je bil odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti in ne zaradi begosumnosti. Edina ''nevarnost'' je utemeljena na teži tožniku očitanega kaznivega dejanja po 307. členu KZ-1 (Nedovoljena proizvodnja in promet z orožjem).

16. Po prvem odstavku 239. člena ZIKS-1 imajo pravosodni policisti pravico uporabiti prisilna sredstva zoper obsojence, če drugače ne morejo preprečiti bega, napada, samopoškodbe ali večje materialne škode. Med prisilna sredstva štejejo tudi sredstva za vklepanje in vezanje (četrti odstavek istega člena). Pravosodni policist sme glede na varnostne okoliščine uporabiti le tisto prisilno sredstvo, s katerim lahko z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabi, opravi uradno nalogo (peti odstavek istega člena). Natančneje so naloge pravosodnih policistov ter njihova pooblastila urejena v Pravilniku. Ta v 6. členu med drugim določa, da je prisilna sredstva dopustno uporabljati samo tako dolgo, dokler namen ni dosežen ali dokler se ne izkaže, da namena ne bo mogoče doseči (prvi odstavek), v primeru možne uporabe več vrst prisilnih sredstev pa morajo pravosodni policisti uporabiti najmilejše prisilno sredstvo (drugi odstavek). V 6. poglavju Pravilnika je predpisano postopanje pravosodne policije pri Spremljanju in varovanju obsojencev zunaj zavoda. V 37. členu je tako določeno, da način spremljanja in druge potrebne ukrepe ob spremljanju odredi poveljnik, v primeru njegove odsotnosti pa operativni vodja (prvi odstavek). Ukrepi obsegajo zlasti odreditev potrebnega števila pravosodnih policistov glede na število, begosumnost ali nevarnost spremljanih oseb, navodila o vklepanju in potrebna obvestila pravosodnim policistom o kaznivem dejanju in višini kazni, osebnostnih lastnostih obsojencev ter o drugih okoliščinah, ki kažejo na nevarnost pobega ali napada na pravosodnega policista s strani obsojencev ali drugih oseb (drugi odstavek). Praviloma izvajata spremstvo najmanj dva pravosodna policista, spremstvo z enim pravosodnim policistom se lahko izvaja, če z odredbo za spremstvo ni odrejeno vklepanje ali če poveljnik oceni, da ni varnostnih zadržkov (tretji odstavek). Z odredbo o spremstvu se določi pravosodne policiste, kraj, namen in način spremljanja, preventivno vklepanje in prevozno sredstvo (sedmi odstavek). Pri odločanju o potrebnosti vklepanja mora oseba, ki odreja vklepanje, upoštevati konkretno oceno begosumnosti za vsakega posameznika, ki jo pridobi iz razpoložljivih podatkov in informacij (prvi odstavek 65. člena). Vklenitev opravijo pravosodni policisti tako, da obsojencu nadenejo na zapestje rok sredstva za vklepanje in jih zaklenejo (prvi odstavek 66. člena). V primerih med drugim izrazite begosumnosti se obsojenca lahko vklene tudi tako, da se mu sredstva za vklepanje nadenejo tudi na gležnje in se jih poveže s sredstvi za vklepanje rok tudi spredaj (četrti odstavek 66. člena).

17. Podatki spisa vsebujejo naslednje listine, iz katerih izhajajo naslednje ugotovitve: - iz osebne varnostne ocene za tožnika tako izhaja, da je priporni razlog begosumnost in ponovitvena nevarnost, da se tožniku očita storitev kaznivega dejanja po 307. členu KZ-1 s sostorilci, ukrepi ob spremstvih izven zavoda pa so vklepanje rok in nog, 2 pravosodna policista, če gredo na obravnavo vsi, 6 pravosodnih policistov – varnostna oprema zaščitni jopič, da je pripornik ocenjen kot zelo begosumen, zagrožena je visoka kazen, je nepredvidljiv, član hudodelske združbe in tujec – državljan Črne Gore; - iz uradnega zaznamka pravosodnega policista B.B. z dne 26. 4. 2013 izhaja, da je pri opravljanju nadzora zavodskega dvorišča opazil pripornika – tožnika, kako skuša poškodovati okensko mrežo, - iz odredbe za spremljanje na posamezne naroke (tudi na narok za glavno obravnavo dne 24. 5. 2013 in dne 26. 4. 2013), da naj spremljanje opravita dva poimensko navedena pravosodna policista v uniformi z opremo za osebno zaščito, da je spremljano osebo treba vklepati in sicer spredaj roke in noge, - iz sklepov zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kranju, I Ks 24252/2012 z dne 22. 2. 2013 in, I Ks 9491/2013 z dne 19. 4. 2013, pa izhaja, da je bil za tožnika odrejen pripor tudi zaradi begosumnosti, ker je državljan Črne Gore, prebiva v Franciji, v Sloveniji nima sorodnikov, zaposlitve oziroma česarkoli, kar bi ga vezalo na bivanje v naši državi, da je bojazen, da bi obdolženec pobegnil, utemeljena tudi zaradi zagrožene zaporne kazni, ki je visoka (od enega do deset let zapora), ob prihodu v Slovenijo pa se obdolženi v hotelu C. ni niti prijavil, kar tudi kaže na to, da ni imel namena ostati v Sloveniji. Iz sklepa z dne 19. 4. 2013 pa še, da je tožnika policija izsledila pred izvozom na avtocesto, kar kaže na to, da tožnik ni imel namena ostati niti v Franciji in je obstajala nevarnost, da bi tožnik pobegnil v Črno Goro, ki ni članica EU.

18. Vse te podatke je navedla tudi toženka v odgovoru na tožbo, ki ga je sodišče posredovalo tudi tožniku, ta pa navedenega ni prerekal oziroma na odgovor ni niti odgovoril, zaradi česar sodišče šteje, da so ta dejstva med strankama nesporna. Iz navedenega pa sodišče zato tudi zaključuje, da torej ne drži, da je bil tožniku pripor odrejen ''le'' zaradi ponovitvene nevarnosti, temveč tudi zaradi begosumnosti, kar pa je bila ena izmed ostalih okoliščin, navedenih v prejšnji točki obrazložitve, za sprejetje opisane varnostne ocene za tožnika in izdaje odredbe o spremstvu z opisanimi ukrepi. To pa tudi pomeni, da toženka pri izdaji odredbe o spremstvu, ki je bila potem tudi realizirana pri vsaki privedbi oziroma prevozu od zavoda do sodišča na glavno obravnavo (tudi pri prevozu na naroka 26. 4. 2013 in 24. 5. 2013), ni ravnala arbitrarno, temveč v skladu z zgoraj citiranimi določbami Pravilnika in torej sorazmerno ter ob upoštevanju pravno relevantnih okoliščin glede na citirani predpis. Tožnik v tožbi tudi ne opisuje subjektivnih občutkov zaradi opisanega ravnanja pravosodnih policistov med prevozi oziroma privedbami, temveč o občutkih, ki jih je doživljal sicer zaradi opisane privedbe (občutek ponižanosti, nemoči, kaj si o njem mislijo drugi, nesposobnost razmišljanja o samem teku kazenskega postopka, ustvarjanje nepopravljivega vtisa na sodni senat o tožniku kot o hudem kriminalcu, ki je družbi zelo nevaren) ob samem prihodu v sodno dvorano oziroma v sodni dvorani med trajanjem narokov za glavno obravnavo. V zvezi s prevozi na sodišče in uporabljenimi prisilnimi sredstvi tožnik izpostavlja še sodbo ESČP v zadevi Ramishvili in Kokhreidze proti Gruziji, in ponovi svoje navedbe, s katerimi želi izpodbiti v 18. točki povzete okoliščine, ki so bile razlog za uporabo prisilnih sredstev v obravnavanem primeru, tj. da tožnik ni bil pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, da je prostovoljno prišel v Slovenijo, da je bil zoper njega odrejen pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti, ki jih pa sodišče – kot že povedano – šteje za izpodbite glede na podatke spisa in zato tudi ne more upoštevati citirane odločitve ESČP kot relevantne za obravnavani primer.

19. Sodišče tako ugotavlja, da toženka s prevozoma in privedbama na Okrožno sodišče v Kranju dne 26. 4. 2013 in 24. 5. 2013 v zvezi s postopkom, ki teče pod opr. št. I K 24252/2012, na način, ki je zgoraj opisan (torej s spremstvom dveh pravosodnih policistov oziroma v primeru prevoza vseh storilcev s spremstvom šestih pravosodnih policistov ter vklenitvijo rok in nog) ni posegla v tožnikovo pravico iz 21. člena Ustave. Ker pa tožnik v svojem tožbenem zahtevku pravice iz 18. člena Ustave ne omenja, sporna dejanja torej ne posegajo v tožnikovo pravico do prepovedi mučenja.

20. Sodišče je zato glede na povedano zaključilo, da tožnik zatrjevanih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine ni izkazal. Zato je njegovo tožbo na podlagi 66. člena ZUS-1, ob smiselni uporabi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

21. Tožba v delu, ki se nanaša na zatrjevane kršitve tožnikovih ustavnih pravic na sodišču oziroma glavni obravnavi, ni dovoljena, v delu, ki se nanaša na zatrjevane kršitve med ostalimi prevozi od zavoda do sodne dvorane, razen prevozoma, obravnavanih pod I. točko izreka, pa prepozna.

22. Tožnik je v delu zahtevka tudi uveljavljal sodno varstvo tistih ustavnih pravic, ki se vežejo na postopek sojenja in sicer: varstvo človekovega dostojanstva v kazenskem postopku iz 21. člena Ustave, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, varstvo pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ki se v konkretnem primeru nanaša na sodni postopek v omenjeni kazenski zadevi, ter domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

23. Kot je navedlo že Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 226/2014 z dne 24. 2. 2016 (in se je pri tem sklicevalo na svoj sklep, I Up 226/2013 z dne 4. 7. 2013), je pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje v tem delu, da ima (oziroma je imel) tožnik glede zatrjevanih posegov v njegove ustavne pravice z uporabo prisilnih ukrepov in številčnim spremstvom pravosodnih policistov na sodišču oziroma glavni obravnavi zagotovljeno sodno varstvo v samem kazenskem postopku, saj v okvir vodstva glavne obravnave sodi tudi odločanje o uporabi sredstev za vklepanje obtoženca ter navzočnosti pravosodnih policistov. Spoštovanje ustavnih pravic, ki gredo obtožencu v kazenskem postopku med glavno obravnavo, zagotavlja sodnik oziroma predsednik senata, ki vodi postopek glede na določbe ZKP. Tožnik bi tako lahko tekom obravnave uveljavljal zatrjevane posege v svoje ustavne pravice, prav tako bi jih lahko uveljavljal tudi v pritožbenem postopku zoper sodbo kazenskega sodišča (točka 11, 12 in 13 sklepa, I Up 226/2014 z dne 24. 2. 2016). Sodišče se zato v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sklepa, I U 1111/2013. 24. Sodišče je zato tožbo v delu, ki se nanaša na zatrjevane kršitve tožnikovih ustavnih pravic na sodišču oziroma glavni obravnavi, zavrglo kot nedopustno (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 4. člena ZUS-1), saj ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo v kazenskem postopku pred sodiščem, ki sodi v zadevi opr. št. I K 24252/2012 in v pritožbenem postopku.

25. Iz podatkov upravnih spisov (in kar je povzelo v svojo obrazložitev tudi naslovno sodišče v sklepu, I U 1111/2013) izhaja, da je poleg obravnavanih prevozov na glavno obravnavo in v zvezi s tem zatrjevanimi posegi v tožnikove ustavne pravice v I. točki izreka te sodbe in sklepa, bilo spremstvo na Okrožno sodišče v Kranju z uporabo prisilnih sredstev odrejeno oziroma opravljeno še 26. 6. 2012, 12. 7. 2012, 14. 8. 2012, 11. 1. 2013, 16. 1. 2013, 20. 2. 2013, 8. 3. 2013, 15. 3. 2013 in 22. 3. 2013. 26. Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je tožbo treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Ta rok velja tudi za tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Komentar k ZUS-1, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 192). Rok za tožbo torej začne teči takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.

27. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je tožba za dejanja prevoza oziroma privedb od zavoda na sodišče zaradi narokov za glavno obravnavo 26. 6. 2012, 12. 7. 2012, 14. 8. 2012, 11. 1. 2013, 16. 1. 2013, 20. 2. 2013, 8. 3. 2013, 15. 3. 2013 in 22. 3. 2013, ob upoštevanja datuma vložitve tožbe dne 24. 5. 2013, prepozna in je zato sodišče v tem delu tožbo kot prepozno zavrglo (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

28. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.