Jedro

Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo obtoženčeve predkaznovanosti, ko je bil doslej že štirikrat obsojen za kazniva dejanja, četudi ne istovrstna, vendar je več kot očitno, da ga izrečene sankcije niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj. V višini zaporne kazni se mora izdatneje izraziti tudi načelo generalne prevencije kaznovanja iz 45.a člena KZ-1, ki je še posebej aktualno v zadnjem obdobju, ko so kazniva dejanja ilegalnih prehodov državne meje v velikem porastu.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se izrečena zaporna kazen zviša na 1 (eno) leto zapora, stranska denarna kazen pa se zviša na 750,00 EUR, kar predstavlja 150 (sto petdeset) dnevnih zneskov po 5,00 EUR.

II. Pritožba obtoženca se kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega U. P. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, ter mu je na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo kazen devet mesecev zapora ter denarno kazen v višini 600,00 EUR, kar predstavlja 120 dnevnih zneskov, ki jo mora obtoženec plačati v roku 3 mesecev, če pa se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je odločilo, da se obtožencu v izrečeno kazen zapora všteje čas, prestan v priporu od 1. 6. 2019 od 18.31 ure do 5. 6. 2019 in od 8. 7. 2020 od 10.00 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, ki so mu bili postavljeni po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbo obtoženec in višja državna tožilka, oba iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 374. členom ZKP – zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Obtoženec pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist. Višja državna tožilka pa pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da izreče višjo zaporno in denarno kazen.

3. Pritožba višje državne tožilke je utemeljena, pritožba obtoženca pa ni utemeljena.

4. Strinjati se je z državno tožilko, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo preblago kazensko sankcijo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni v zadostni meri upoštevalo obtoženčeve predkaznovanosti, ko je bil doslej že štirikrat obsojen za kazniva dejanja, četudi ne istovrstna, vendar je več kot očitno, da ga izrečene sankcije niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj. Prav tako je sodišče prve stopnje nekoliko premajhno pozornost posvetilo okoliščini, da je v obravnavani zadevi šlo za pet tujcev. V višini zaporne kazni se mora izdatneje izraziti tudi načelo generalne prevencije kaznovanja iz 45.a člena KZ-1, ki je še posebej aktualno v zadnjem obdobju, ko so kazniva dejanja ilegalnih prehodov državne meje v velikem porastu. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi višje državne tožilke v tem delu ugodilo in poseglo v odločbo o kazenski sankciji tako, da je obtožencu izrečeno zaporno kazen zvišalo na eno leto zapora. Tako izrečena zaporna kazen je po oceni pritožbenega sodišča primerna teži storjenega kaznivega dejanja, obtoženčevi krivdi ter ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam.

5. Višja državna tožilka ima tudi prav, ko se v pritožbi zavzema za višjo stransko denarno kazen. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno določilo in prepričljivo pojasnilo višino dnevnega zneska 5,00 EUR. Pritožnici pa gre pritrditi, da sodišče prve stopnje pri določitvi števila dnevnih zneskov, kot že pri izreku zaporne kazni, ni v zadostni meri upoštevalo obtoženčeve predkaznovanosti, okoliščine, da je v obravnavani zadevi šlo za pet tujcev, ter dejstva, da so v zadnjem obdobju kazniva dejanja ilegalnih prehodov državne meje v velikem porastu in je z njimi podana resna grožnja za javni red in javno varnost. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi višje državne tožilke tudi v tem delu ugodilo in poseglo v odločbo o kazenski sankciji tudi tako, da je zvišalo število dnevnih zneskov na 150 in posledično višino izrečene stranske denarne kazni na 750,00 EUR.

6. Obtoženec se v pritožbi zavzema za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist, kar utemeljuje z okoliščinami, da je že čas, prebit v priporu, tako vplival nanj, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, ter, da ima dva mladoletna otroka, ki bi jima rad dokazal, da se je spremenil. Izpostavlja še, da je glede na stanje epidemije predlagani alternativni način izvrševanja zaporne kazni primernejši kot prestajanje kazni v zaporu.

7. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ni pogojev za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist, kot je predlagal obtoženec v pritožbi. Alternativni obliki izvršitve kazni zapora namreč zgovorno nasprotujeta že obtoženčeva predkaznovanost, ko je bil doslej že štirikrat obsojen za kazniva dejanja, četudi ne istovrstna, ter dejstvo, da so v zadnjem času tovrstna kazniva dejanja, povezana z ilegalnimi migracijami oz. nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pereč družbeni pojav in je z njimi podana resna grožnja za javni red ali javno varnost. Zato zgoraj navedenim v pritožbi izpostavljenim okoliščinam ni mogoče dati relevantne teže v korist ugoditvi predlogu.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi višje državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člen ZKP), pritožbo obtoženca pa je kot neutemeljeno zavrnilo in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

9. Čeprav obtoženec s pritožbo ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov, nastalih pri tem sodišču.