Jedro

Lokacijsko dovoljenje za posege na območjih, ki se urejajo s prostorsko-ureditvenimi načrti, mora biti v skladu s pogoji lokacijske dokumentacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po opravljeni glavni obravnavi v sporu polne jurisdikcije na podlagi določbe 1. odstavka 61. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odločilo, da se tožbi tožeče stranke ugodi, odločbi tožene stranke in organa prve stopnje – lokacijsko dovoljenje Upravne enote Velenje z dne 7.4.1997, odpravita (1. točka izreka); zahteva investitorjev A. in B. z dne 21.7.1995 za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo nadomestnega stanovanjsko-poslovnega objekta, grosistične prodaje tehničnega blaga na parc. št. 10 in 11 k.o. ... zavrne (2. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 172.700,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu polne jurisdikcije odpravilo odločbi upravnih organov prve in druge stopnje ter odločilo, da se zahteva investitorjev za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo nadomestnega stanovanjsko-poslovnega objekta zavrne, temelji na stališču, da sta upravna organa materialno pravo – Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote ... (dalje PUP) napačno uporabila. Iz razlage 5. člena PUP po presoji sodišča prve stopnje izhaja, da je v morfološki enoti 1 (območje urejanja S/7 – del), kjer ležita zemljišči investitorjev parc. št. 10 in 11 k.o. ..., dovoljena le individualna stanovanjska gradnja ter izjemoma gradnja objektov za namene storitvene obrti in drugih spremljajočih objektov, kar pa trgovinska dejavnost ni.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da temelji izpodbijana sodba na zmotni uporabi določb PUP; določbe 3. in 27. člena PUP namreč trgovino za ureditveno območje naselja S/7 – del (kjer ležita že navedeni zemljišči investitorjev) dovoljujejo. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki da so neobrazloženi in ki v primeru, kot je obravnavani (ko gre za presojo zakonitosti upravnega akta), nepravilno temeljijo na določbah Zakona o pravdnem postopku (154. in 163. člena), namesto na določbah 3. odstavka 23. člena ZUS. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V času izdaje v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta veljavni Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 28/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 44/97) je v določbi 2. odstavka 54. člena (na njej temelji izdano lokacijsko dovoljenje z dne 7.4.1997) določal, da se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorsko ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija; po določbi 1. odstavka 55. člena ZUN pa je morala biti lokacijska dokumentacija (med drugim) pripravljena na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih.

Za območje nameravanega posega (parc. št. 10 in 11 k.o. ...) je v času odločanja upravnega organa prve stopnje veljal Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote ... ( v nadaljevanju PUP), ki sta ga tudi po presoji vrhovnega sodišča upravna organa (tako prve kot druge stopnje) zmotno uporabila (določbe 3. in določbe 27. člena PUP).

PUP v 3. členu za območje nameravanega posega (ureditveno območje naselja S/7 – del) določa kot prevladujočo (pretežno) namembnost poleg stanovanjske tudi centralne dejavnosti. Ni sporno, da centralna dejavnost na področju urejanja prostora po Urbanističnem terminološkem slovarju (Urbanistični inštitut SR Slovenije 1975) pomeni takšno funkcijo, ki jo opravljajo na področju storitvenih dejavnosti centralni kraji za potrebe svojih gravitacijskih območij.

Pri presoji ali je centralna dejavnost kot pretežna dejavnost dovoljena na območju obravnavanega posega, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (ob upoštevanju določb 5. člena in določb 27. člena PUP) pravilno sklepalo, da centralna dejavnost kot pretežna dejavnost ni dovoljena v vseh morfoloških enotah ureditvenega območja S/7 – del ter pri svoji presoji pravilno izhajalo iz morfološke enote, v kateri je poseg lociran (enota 1).

Morfološke enote so (kot delovni pripomoček, na podlagi katerega so opredeljena merila in pogoji v posameznem ureditvenem območju) po definiciji, vsebovani v 5. členu PUP, z urbanističnimi karakteristikami opredeljeni prostorski deli, ki sestavljajo območje urejanja. Sporna gradnja, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, spada v morfološko enoto 1, za katero je določeno območje individualne stanovanjske gradnje (5. člen PUP – območja po namenu oziroma morfološki opredelitvi).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dopustnost gradnje poslovno-stanovanjskih objektov (stanovanjskih objektov s trgovino), ne izhaja niti iz 27. člena PUP, po katerem so v morfološki enoti 1 dovoljene gradnje objektov in drugi posegi v prostor, in sicer: a) stanovanjska gradnja (individualni stanovanjski objekti, dozidave, nadzidave); b) gradnja pomožnih objektov (garaže, drvarnice, shrambe, vrtne lope) izjemoma in v skladu s splošnimi pogoji; c) gradnja gospodarskih poslopij za potrebe kmetovalcev; d) gradnja objektov za namene storitvene obrti in drugih spremljajočih objektov; e) sprememba namembnosti gospodarskega poslopja v stanovanje, delavnico, storitvene obrti in prodajalno, s tem, da ne nastopijo prekomerni vplivi na okolico ter f) postavitev kioska za storitvene in uslužnostne dejavnosti.

Tožena stranka z razlago, kaj je šteti za spremljajočo dejavnost na področju urejanja prostora (dejavnost v stanovanjskih objektih, ki dopolnjuje prebivalcem življenje v stanovanjih, predvsem so to objekti za vzgojo in varstveni objekti, trgovine, storitveni in gostinski lokali, zdravstveni objekti, športni in rekreacijski objekti), po presoji vrhovnega sodišča nepravilno razlaga točko d) 27. člena PUP, po kateri je v morfološki enoti 1 dovoljena gradnja objektov za namene storitvene obrti in drugih spremljajočih objektov pod splošnimi pogoji za novogradnje. Besede „drugi spremljajoči objekti“, je namreč tudi po razlagi vrhovnega sodišča mogoče povezovati le z gradnjo objektov za namene storitvene obrti. Dopustnost grosistične prodaje tehničnega blaga ne izhaja niti iz točke e) 27. člena PUP, po katerem je dopustna sprememba namembnosti gospodarskega poslopja med drugim tudi v prodajalno. V zadevi ne gre za spremembo namembnosti, izraz „prodajalna“ pa pomeni prodajni objekt, v katerem se lahko opravlja trgovina na drobno (9. člen Zakona o trgovini, ZT-UPB3, Uradni list RS, št. 30/06), ne pa trgovine na debelo, za kar v zadevi gre.

Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijani sodbi pravilno presodilo, da temeljita izdano lokacijsko dovoljenje in izpodbijani upravni akt na zmotno uporabljenih določbah 3. in 27. člena PUP. Zato je pravilno odločilo, ko je tožbi tožeče stranke ugodilo, odpravilo upravna akta prve in druge stopnje ter zahtevek investitorjev za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo nadomestnega stanovanjsko poslovnega objekta na parc. št. 10 in 11 k.o. ... zavrnilo.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje s sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 61. člena ZUS odločilo o stvari, torej meritorno, in ne o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kot zmotno meni tožena stranka. Zato je o stroških postopka v upravnem sporu na podlagi določbe 1. odstavka 23. člena ZUS tudi pravilno odločilo po določbah Zakona o pravdnem postopku (154. in 163. člena ZUS), ki ga je uporabilo primerno (1. odstavek 16. člena).

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi določbe 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožba tožene stranke je bila obravnavana kot pritožba po drugem odstavku 107. člena ZUS-1.