Jedro

Tožeča stranka bi morala glede na pravnomočen napotitveni sklep v tožbi trditi in dokazati, da je pridobila ločitveno pravico na premičninah v lasti dolžnika in podati ustrezen zahtevek, v katerem bi določno opisala premoženje, ki je predmet vtoževane ločitvene pravice. Pravilno je stališče tožene stranke, da temu s tožbo ni zadostila.

Priloga ni sestavni del izreka sodbe, zato ne dopolnjuje opisa premoženja in je sklicevanje nanjo v izreku sodbe odveč. Pomembno pa je, da se tožbeni izrek (in enako izrek sodbe) sklicuje na št. zadeve 000, pod katero je vpisana zastavna pravica v Registru neposestnih zastavnih pravic, ker gre za javen in dostopen register in ki zato dopolnjuje nedoločen opis premoženja. Če bi tožeča stranka trdila, da je v zadevi št. 000 vpisanih 52 kosov različne opreme in bi bilo iz navedene zadeve dejansko tudi razvidno kot premoženje dolžnika 52 kosov različne opreme, bi bila tožba sklepčna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da obstoji ločitvena pravica tožeče stranke DUTB. d. d., na premoženju tožene stranke E, d. d. - v stečaju, in sicer na 52 kosih različne opreme, ki je navedena v prilogi notarskega zapisa opr. št. SV 719/2013, pri čemer je na predmetni opremi zastavna pravica pod št. zadeve 000 vpisana v Registru neposestnih zastavnih pravic.

2. Tožena stranka mora iz vrednosti premoženja, ki je predmet v predhodni točki navedenih ločitvenih pravic, prednostno poplačati terjatev tožeče stranke do tožene stranke v skupnem znesku 714.334,30 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 8. 2018 dalje do plačila, in sicer pred plačilom drugih upnikov iz tega premoženja.“

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki njene stroške postopka v višini 952,97 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, po poteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji ločitvena pravica tožeče stranke na premoženju tožene stranke in sicer na 52 kosih različne opreme, ki je navedena v prilogi notarskega zapisa opr. št. SV 719/2013, zastavna pravica je vpisana v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin pri AJPES-u pod št. zadeve 000 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, prednostno plača terjatev tožeče stranke do tožene stranke v skupnem znesku 714.334,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2018 do plačila in sicer pred plačilom terjatev drugih upnikov iz tega premoženja (2. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 225,00 EUR pravdnih stroškov (3. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sklep pritožila. Uveljavljala je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini sklepa o preizkusu terjatev in samo vsebino tega sklepa. Trdila je tudi, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s stališčem stečajnega upravitelja, da ne more preveriti, ali stečajni dolžnik sploh razpolaga s predmeti, ki so predmet tožbenega zahtevka. V okviru pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišču prve stopnje očitala, da potem, ko je presodilo, da je tožbeni zahtevek določljiv, ni ugotovilo relevantnih dejstev v zvezi z obstojem ločitvene pravice na posameznem zastavljenem predmetu, saj je upravitelj ločitveno pravico na nedoločenih predmetih prerekal. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa je vztrajala pri stališču, da predmet zavarovanja z zastavno pravico na premičninah po materialnem pravu ne more biti „52 kosov različne opreme“, ker tak opis premoženja ne dosega pravnega standarda določenosti premičnega premoženja, na katerem obstaja ločitvena pravica v skladu z določbo 298. člena ZFPPIPP. Zato je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V vsakem primeru pa je predlagala, da pritožbeno sodišče naloži plačilo stroškov postopka tožeči stranki. Pri tem je izrecno izpodbijala stroškovno odločitev, ker bi sodišče prve stopnje moralo, ne glede na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, uporabiti določbo 60. člena ZFPPIPP in naložiti v plačilo stroške tožeči stranki, saj iz sklepa Cst 000 nedvomno izhaja, da upnica v prijavi terjatve ni določno opisala premoženja, na katerem je uveljavljala ločitveno pravico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, da ni utemeljena. V zvezi z očitkom nedoločenosti predmetov ločitvene pravice v zahtevku je navedla, da je tekom pravde poimensko naštela tiste stvari, na katerih uveljavlja ločitveno pravico in da v zvezi s temi stvarmi upravitelj ni podal obrazloženega nasprotovanja, da zastavna pravica na navedenih predmetih ne obstaja. Sicer pa vztraja pri stališču, da je njen zahtevek določen, utemeljenost zahtevka pa izhaja iz njenih trditev, da zastavna pravica obstoji na 52 kosih različne opreme, ki je navedena na seznamu v prilogi notarskega zapisa opr. št. SV 719/2013 in da je bila zastavna pravica na navedenih premičninah vpisana v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin pod št. zadeve 000. Glede očitka zmotne uporabe določbe 60. člena ZFPPIPP pa je odgovorila, da v konkretnem primeru ni imelo sodišče nobene podlage za uporabo te določbe ZFPPIPP, ker se predmetni pravdni postopek ni vodil iz razloga, ker bi bila prijava terjatve v stečajnem postopku nepopolna, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in je zato pravilno pravdne stroške naložilo v plačilo toženi stranki. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožbeno sodišče je pritožbo prvič obravnavalo na seji 11. 6. 2020. Sklenilo je, da pravdni stranki pozove, da podata izjavi v zvezi z ugotovitvijo, da pod št. zadeve 000 zastavna pravica v korist tožeče stranke ni več vpisana. Pravdni stranki sta se na poziv izjavili s pisnima vlogama. Tožeča stranka je pojasnila, da je bil vpis neposestnih zastavnih pravic na dolžnikovem premoženju zaradi prodaje v stečajnem postopku na predlog upravitelja izbrisan 3. 3. 2020, torej po izdaji prvostopenjske sodbe. Priložila je tudi Potrdilo o opravljenem izbrisu zastavne pravice na premičnini z dne 3. 3. 2020. Pritožbeno sodišče je z obravnavanjem nadaljevalo na seji 7. julija 2020. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi presojalo predvsem vprašanje, ali je tožeča stranka v prijavi ločitvene pravice v stečajnem postopku, ki teče nad toženo stranko, zadostila pravilom ZFPPIPP glede vsebine prijave ločitvene pravice. Ugotovilo je, da je zadostovalo, da se je upnica v prijavi ločitvene pravice na 52 kosih različne opreme sklicevala na seznam opreme iz priloge notarskega zapisa, da je bilo treba le prebrati seznam, kar pomeni enako časa, kot če bi bil vsebovan v prijavi terjatve in da ločitvena pravica „na 52 kosih različne opreme....“ izpolnjuje pogoje iz 2. točke drugega odstavka 298. člena ZFPPIPP. Zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Navedeno stališče pritožnica utemeljeno izpodbija.

7. V skladu z določbo drugega odstavka 298. člena ZFPPIPP mora prijava zavarovane terjatve in ločitvene pravice vsebovati podatke o zavarovani terjatvi, določen zahtevek za priznanje ločitvene pravice, ki vključuje določen opis premoženja, ki je predmet ločitvene pravice in opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje ločitvene pravice, in dokaze o teh dejstvih. Za prijavo ločitvene pravice se smiselno uporabljajo tretji in četrti odstavek 60. člena ter prvi in tretji do peti odstavek 297. člena tega zakona (tretji odstavek 298. člena ZFPPIPP). V obravnavanem primeru je stečajni upravitelj prijavljeno ločitveno pravico na 52 kosih različne opreme prerekal. Upnica je trdila, da njena ločitvena pravica temelji na izvršilnem naslovu in da dokazi o tem izhajajo iz njene prijave, ter da bi moral biti za to na pravdo na ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstoji, v skladu z določbo 308. člena ZFPPIPP napoten upravitelj. Vprašanje, ali naj bo na pravdo napoten upravitelj, je bilo torej odvisno od vprašanja, ali že iz prijave terjatve izhaja, da je upnica pridobila ločitveno pravico na 52 kosih različne opreme na podlagi notarskega zapisa in z zatrjevanim vpisom v register neposestnih zastavnih pravic. O tem se je že izreklo Višje sodišča v Ljubljani, ki je v stečajnem postopku nad dolžnikom odločalo o pritožbi upnice zoper odločitev stečajnega sodišča, da se na pravdo na ugotovitev obstoja ločitvene pravice napoti upnica. Ni sledilo njenim pritožbenim trditvam, da je pridobila ločitveno pravico na 52 kosih različne opreme na podlagi izvršilnega naslova. Presodilo je namreč, da na podlagi vsebine prijave ni razvidno, ali uveljavlja upnica ločitveno pravico na istih predmetih, ki so priloga neposredno izvršljivega notarskega zapisa (sklep Cst 335/2019 z dne 10. 7. 2019). Sklep sodišča prve stopnje, da se na pravdo napoti upnica, je postal pravnomočen. To pa pomeni, da pravilnosti te odločitve prvostopenjsko sodišče ni imelo več pravice presojati. Tožeča stranka bi morala glede na pravnomočen napotitveni sklep v tožbi trditi in dokazati, da je pridobila ločitveno pravico na premičninah v lasti dolžnika in podati ustrezen zahtevek, v katerem bi določno opisala premoženje, ki je predmet vtoževane ločitvene pravice. Pravilno je stališče tožene stranke, da temu s tožbo ni zadostila.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka z notarskim zapisom (priloga A6 spisa) dokazala, da je pridobila zastavno pravico na 52 kosih različne opreme. Ugotovilo je, da je v notarskem zapisu navedeno, da so premičnine, ki so predmet zastave, natančno opisane v prilogi št. 2, ki je sestavni del kreditne pogodbe in da je priloga št. 2 priložena notarskemu zapisu. Zaključilo je, da tak zapis o premoženju v tožbi popolnoma zadošča za obravnavanje tožbe, posebej glede na dejstvo, da je predmetna zastavna pravica št. 000 vpisana v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin pri AJPES-u. Zavrnilo je ugovor tožene stranke, da ni jasno, na katerem premoženju tožeča stranka sploh uveljavlja ločitveno pravico. Na podlagi navedenih ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da „mora iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, prednostno plačati terjatev tožeče stranke do tožene stranke v skupnem znesku 714.334,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2018“. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da taka odločitev ni izvršljiva. Stališče tožeče stranke, da to ni pomembno, ker je ne bo izvrševal sodni izvršitelj pač pa upravitelj, je zmotno in v nasprotju z določbami ZPP o učinkih pravnomočne sodbe.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer iz razloga, ker je ugodilo zahtevku iz nesklepčne tožbe. Za nesklepčnost tožbe gre, kadar iz trditev v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku o ugotovitvi ločitvene pravice na 52 kosih različne opreme in toženi stranki naložilo, da iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice prednostno plača terjatev tožeče stranke. Priloga 2 kreditne pogodbe ni sestavni del izreka sodbe, zato ne dopolnjuje opisa premoženja in je sklicevanje nanjo v izreku sodbe odveč. Pomembno pa je, da se tožbeni izrek (in enako izrek sodbe) sklicuje na št. zadeve 000, pod katero je vpisana zastavna pravica v Registru neposestnih zastavnih pravic, ker gre za javen in dostopen register in ki zato dopolnjuje nedoločen opis premoženja. Če bi tožeča stranka trdila, da je v zadevi št. 000 vpisanih 52 kosov različne opreme in bi bilo iz navedene zadeve dejansko tudi razvidno kot premoženje dolžnika 52 kosov različne opreme, bi bila tožba sklepčna.

10. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je bila v Registru neposestnih zastavnih pravic, ki ga upravlja AJPES, pod št. zadeve 000 vpisana zastavna pravica na enem osebnem vozilu, treh gospodarskih vozilih in na 52 kosih različne opreme in da je v stečajnem postopku prijavila zastavno pravico na premičninah, ki je pod št. zadeve 000 vpisana v Registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin. Predmet tožbe pa ni ugotovitev ločitvene pravica na vseh predmetih zavarovanja, pač pa le na tistih, ki naj bi bili navedeni v prilogi notarskega zapisa SV 719/2013. Na podlagi trditev, ki jih je podala tožeča stranka v tožbi v zvezi z vpisom premoženja v register neposestnih zastavnih pravic bi bila upravičena zahtevati ugotovitev ločitvene pravice na posameznih premičninah, tako, kot so te opisane v Registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin. 52 kosov različne opreme ni mogoče identificirati, saj število kosov posamezne opreme ni nikjer navedeno, prav tako ne iz Priloge 2. Predmete iz Priloge 2 je tožeča stranka v tožbenih navedbah v celoti povzela in sicer je kot prvi predmet v prvem sklopu navedla: dvigalo magnetno B., kot zadnji predmet v drugem sklopu pa je navedena alarmna naprava M. V obeh sklopih ni niti oštevilčenih niti ni navedenih 52 kosov različne opreme. Iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, iz katerega seznama je sodišče naštelo 52 kosov različne opreme; pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je že na prvi pogled očitno, da jih ni. Žica s koluti in spono 13mm je navedena 25x. Tega, koliko in kateri kos te opreme je zajet v 52 kosih različne opreme, dejansko ni mogoče preveriti in so razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je treba samo prebrati seznam, zmotni. Pritožbeno sodišče je prebralo seznam in zaključilo, da ta ne potrjuje števila 52 kosov različne opreme.

11. Sodišče prve stopnje torej v tožbenih trditvah in seznamu zastavljenega premoženja ni imelo materialnopravne podlage za ugoditev postavljenemu zahtevku. Ker tožba ni sklepčna, kar je smiselno zatrjevala tožena stranka že v odgovoru na tožbo, tožeča stranka pa je pri postavljenem zahtevku vztrajala, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti, ne da bi pozivalo tožečo stranko, da zahtevek popravi v skladu s trditvami v tožbi. Pritožbeno sodišče ni sledilo stališču tožeče stranke, da naj jo sodišče v okviru obravnave pritožbe ali v okviru novega sojenja pred sodišče prve stopnje pozove k ustrezni modifikaciji tožbenega zahtevka, ker je tožeča stranka navedeni predlog podala le za primer, če bi pritožbeno sodišče obravnavalo dejansko stanje po izdaji prvostopenjske sodbe. Za tak primer pa v konkretnem primeru ne gre.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

13. Kadar sodišče spremeni sodbo, zoper katero je bila vložena pritožba, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka v postopku ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov odvetnika za zastopanje in sicer 300 točk za sestavo odgovora na tožbo, 300 točk za narok za glavno obravnavo ter 375 točk za sestavo pritožbe (585,00 EUR) ter 2% za administrativne stroške (11.70 EUR), vse povečano z 22% DDV (131,27 EUR), kar znese skupaj 727,97 EUR. Poleg tega pa je upravičena tudi do povrnitve stroška sodne takse za pritožbo v višini 225,00 EUR. Glede na navedeno je sodišče odločilo o vseh stroških postopka tako kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.