Jedro

Tožeča stranka je v pravdi uspela v bistvenem in pretežnem delu, zavrnjeni del (dajatvenega) zahtevka predstavlja sorazmerno majhen del celotnega tožbenega zahtevka, pri čemer pa ta del ni povzročil nobenih posebnih stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I. in IV. točka izreka sklepa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa toženi stranki naložilo, da zemljišče parc.št. 4546 k.o. S. ob meji s parcelo št. 4542/2 k.o. S. poravna na višino zemljišča parc.št. 4542/2 k.o. S. in se ji prepoveduje, da v bodoče posega v posest tožnikov na parc.št. 4546 k.o. S. in da na tem zemljišču sama izvršuje posest. V II. točki izreka sklepa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor tožnika zahtevata, da tožena stranka zemljišče parc.št. 4546 k.o. S. vzpostavi v prejšnje posestno stanje tako, da zasuje jarek ob meji s parc.št. 454/2 k.o. S. v dolžini cca 40 m2, globini 0,6 m in širini cca 1m, pokrije greznico, sezida gospodarsko poslopje dimenzije 2m x 3m in višine 3m ter na zemljišču zasadi sadno drevje - dva oreha, jablano in dva kakija. V III. točki izreka sklepa je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da tožena stranka zemljišče parc.št. 4546 k.o. S. vzpostavi v prejšnje posestno stanje tako, da pokrije greznico. V IV. točki izreka pa je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 369.999,97 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2005 dalje.

Zoper sklep se po svoji pooblaščenki pritožuje tožena stranka, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in predlaga, da se pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je v izpodbijanem sklepu podana napačna dokazna ocena, v posledici česar je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika imela zadnjo mirno posest na spornem zemljišču, kar naj bi potrdile številne priče. Tožena stranka je zatrjevala ravno nasprotno, a sodišče prve stopnje njeni izpovedi ter izpovedbam prič, predlaganih s strani tožene stranke, preprosto ni verjelo. Predvsem izpoved L. P. je sodišče prve stopnje ocenilo kot pristransko, pričo pa kot takšno, ki na vsak način želi pričati v korist tožene stranke. Kot pristranskih pa sodišče ni ocenilo prič, predlaganih s strani tožeče stranke, V. D. in B. R., katera sta očitno pričala v korist tožeče stranke. V. D. je pokazala, da je drugi tožnik parkiral avtomobil na poti med spornim trikotnikom ter hišama tožnikov, kar pa je drugače od zatrjevanj tožeče stranke. Priča B. R. pa je izrecno zatrdil, da je prvi tožnik kuhal hrano prašičem v objektu, ki naj bi stal na spornem trikotniku, tudi lani, čeprav je sam prvi tožnik izpovedal, da prašičev lani ni več imel. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje navedeni nasprotji opazilo, je vseeno neutemeljeno štelo njune izpovedbe za prepričljive. Očitki sodišča prve stopnje o pristranskem pričanju prič, predlaganih s strani tožene stranke, so nevzdržni in nekorektni. Ocenjevanje pristranskosti pričanja je namreč vedno odvisno od pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, slednje pa se ugotavlja na podlagi predlaganih dokazov, torej tudi izpovedb prič. Vnaprejšnje ocenjevanje nekaterih prič kot pristranskih brez utemeljene podlage, ima posledice v nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, na katerem izpodbijani sklep temelji. Tožbeni zahtevek pa je potrebno zavrniti tudi iz razloga, ker ni izvršljiv. V delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da zemljišče parc.št. 4546 k.o. S. ob meji s parcelo št. 4542/2 k.o. S. poravna na višino zemljišča parc.št. 4542/2 k.o. S., je definirana le dolžina (meja med spornim trikotnikom ter parc. št. 4542/2 k.o. S.) ne pa tudi širina zasutja. Ker torej tožbeni zahtevek ni niti določen niti določljiv, ga je potrebno zavrniti. Nepravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je uspela v pravdi le z 1/3 zahtevka. Skladno z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se pravdni stroški delijo glede na uspeh v pravdi. Glede na uspeh je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 2/3 njenih stroškov, tožena stranka pa tožeči stranki 1/3 njenih stroškov. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da prvi del tožbenega zahtevka predstavlja bistveni del tožbenega zahtevka ter da ostali dve točki tožbenega zahtevka ne predstavljata nikakršne teže. Tožeča stranka je na zadnjem naroku umaknila tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da tožena stranka zemljišče parc.št. 4546 k.o. S. vzpostavi v prejšnje stanje tako, da pokrije greznico, ker naj bi bila greznica že pokrita. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdo je greznico pokril, niti kdaj je bila le-ta pokrita. Dejstvo pa je, da je bilo že dne 13.1.2005 ob ogledu na kraju samem ugotovljeno, da je bila greznica pokrita. Neresnična je trditev tožeče stranke, da je greznico pokrila tožena stranka, zaradi česar slednja ni dolžna nositi stroškov, povezanih z umikom tožbe. Skladno z določili ZPP je celotne stroške povezane z umikom tožbe dolžna kriti tožeča stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka navaja, da izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti, vendar je iz vsebine pritožbenih navedb razbrati, da se pritožuje le zoper I. točko izreka sklepa, to je v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in zoper IV. točko izreka sklepa, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okoliščin spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo. Na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da je imela pred nastalim motenjem sporno zemljišče na parc.št. 4546 k.o. S. v posesti.

Pritožbena graja je v pretežni usmerjena v izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, zlasti ugotovitve, da je bila tožeča stranka posestnica spornega zemljišča. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub nasprotujočim si izvedenim dokazom, dokazno oceno napravilo skrbno, vestno in natančno, kot mu to narekuje določilo 8.čl. ZPP. Prepričljivo je navedlo razloge, zakaj sprejema izpovedbo določenih prič in iz katerih razlogov ne izpovedbe drugih. Tako je logično obrazložilo, da je imel prvi tožnik na spornem zemljišču v letu 2004 do oktobra greznico za fekalije iz njegove hiše, objekt, nekdaj namenjen za kuhanje hrane prašičem, nato pa je imel tam drva, razno drevje, drugi tožnik pa je imel na spornem zemljišču tudi več dreves, med drugim oreh in jablano, med katere je napenjal ležalno mrežo, imel je tudi greznico in jašek za čiščenje kanalizacijske naprave, na zemljišče pod orehom pa je včasih parkiral svoj avtomobil. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbo pravdnih strank in vseh zaslišanih prič, in sicer najprej vsako posebej, nato pa še vseh skupaj. Pri tem je obširno in natančno obrazložilo tudi, zakaj pričam F. P., L. P. in M. J., ki so trdile, da tožnika spornega zemljišča nista imela v posesti pred nastalim motenjem, ni sledilo. Na podlagi izpovedb pravdnih strank, izpovedb prič F. P., Z. F., M. F., D. U. ter fotografij v priloga A17 in A20, je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo parkiranje na zgornjem, zravnanem delu spornega zemljišča pred motilnim dejanjem povsem možno in je tako zaključek sodišča prve stopnje, da izpovedbam toženke, F. P. (možu toženke) in L. P. (hčere toženke), ki so trdili, da drugi tožnik na spornem zemljišču ni mogel parkirati, ne gre nekritično slediti, povsem na mestu. Že doslej povedano kaže, da je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da so izpovedbe tožnikov in prič M. F., D. F., B. G., B. R. in V. D. veliko bolj skladne in zato sprejemljivejše. To pa potrjuje opravljeno dokazno oceno, namreč, da je bila tožeča stranka posestnica spornega zemljišča pred nastalim motenjem. Na takšno dokazno oceno ne more vplivati okoliščina, da je priča R. izpovedal, da je prvi tožnik v objektu na spornem zemljišču kuhal prašičem tudi v obdobju, za katerega je prvi tožnik povedal, da prašičev ni imel, ter da je priča D. pokazala, da je drugi tožnik parkiral avtomobil, na drugem mestu, kot je zatrjevala tožeča stranka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje namreč v preostalih delih njunih izpovedb ni najti nasprotij z izpovedbami ostalih prič, ki so potrdile da sta bila tožnika posestnika spornega zemljišča. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, torej posest tožeče stranke ter nespornega posega tožene stranke, ki predstavlja motilno dejanje, je pravilna tudi materialnopravna presoja spora sodišča prve stopnje, ki je nudilo posestno varstvo tožeči stranki v skladu z določili Stvarnopravnega zakonika.

Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve v zvezi z neizvršljivostjo izreka izpodbijanega sklepa. Toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo, da mora zemljišče parc.št. 4546 k.o. S. ob meji s parcelo št. 4542/2 k.o. S. poravnati na višino zemljišča parc.št. 4542/2 k.o. S. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje tudi določno razmejilo sporno zemljišče, ki je del parcele št. 4546 k.o. S., in sicer v naravi predstavlja trikotnik med potjo na skici v prilogi A15 označeno kot "dostopna pot" pred hišami in dvorišči tožnikov (stoječimi na parceli št. 4542/2 k.o S.) in med krakoma asfaltirane ceste, katerih eden povezuje Mline na zahodu s sosednjo vasjo Marsiči in na jugu z Republiko Hrvaško, drugi pa pelje iz Hrvaške smeri proti severu skozi samo vas Mlini (med drugim med parcelama št. 4546, 4542/2 na eni strani in parcelama št. 4542/1, 4544 na drugi strani).

Glede stroškov prvostopenjskega postopka je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka v pravdi uspela v bistvenem in pretežnem delu ter da zavrnjeni del (dajatvenega) zahtevka predstavlja sorazmerno majhen del celotnega tožbenega zahtevka, pri čemer pa ta del ni povzročil nobenih posebnih stroškov (3. odst. 154. čl. ZPP). Prav tako obravnavanje tožbenega zahtevka v delu, v katerem je tožeče stranka na zadnjem naroku umaknila tožbo, pravdnima strankama ni predstavljalo oz. povzročalo dodatnih ali posebnih stroškov. Pa tudi sicer predstavljajo pritožbene navedbe, da tožena stranka ni pokrila greznice, nedopustne pritožbene novote, saj tožena stranka v postopku pred sodiščem tega ni navajala in navedbi tožeče stranke, da je tožena stranka sporno greznico pokrila, ni nasprotovala (1. odst. 337. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in ker ni ugotovilo tudi nobene pomanjkljivosti postopka, na katere mora po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Zaradi neuspeha pritožbe bo morala pritožnica kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka(prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP).